Jedro

Iz tožbenih navedb ni mogoče ugotoviti, ali je tožniku škoda že nastala oziroma mu zaradi zatrjevane nezakonite razporeditve sploh bo nastala škoda. Eden od elementov odškodninske obveznosti torej ni ustrezno zatrjevan in dokazan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarne zahtevke za dovolitev obnove postopka treh tožnikov (H. M., M. M. in S. I.) zoper sklepe tožene stranke z dne 30. 11. 2001 o njihovi razporeditvi v družbo G. d.o.o., za razveljavitev sklepov z dne 30. 11. 2001 o tej razporeditvi, za ugotovitev, da jim dne 31. 12. 2001 ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in jih je le ta dolžna pozvati nazaj na delo ter jim priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače. Zavrnilo je tudi podredne zahtevke za plačilo posameznih zneskov (tožniku H. M. zneska 1.155.239 SIT oziroma 4.820,73 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

V zvezi z odločitvijo o podrednem zahtevku je obrazložilo, da so tožniki zahtevali izplačilo razlike med polno odpravnino, ki bi jim šla kot trajno presežnim delavcem pri toženi stranki, in odpravnino, ki naj bi jo prejeli zaradi stečaja G. d.o.o.. Zahtevek je zavrnilo, ker jim delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo kot trajno presežnim delavcem, temveč zaradi razporeditve v drugo podjetje, kjer se je delovno razmerje kontinuirano nadaljevalo. Oprlo se je na 15. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Uradni list RS, št. 40/97 in nadalj.), po katerem se v primeru prevzema delavcev šteje, da delavec ni spremenil zaposlitve, to pa pomeni, da delovno razmerje ni bilo prekinjeno in zaradi tega ne morejo zahtevati odpravnine od tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in spremenilo stroškovni izrek sodbe sodišča prve stopnje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s podrednim zahtevkom se je sklicevalo na 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.) in na to, da so tožniki zatrjevali, da zahtevajo odpravnino, ki bi jim šla kot trajno presežnim delavcem pri toženi stranki. Ker pa jim je delovno razmerje prenehalo pri G. d.o.o. zaradi stečaja, tožena stranka ni zavezana za plačilo odpravnine, saj ni bila njihov zadnji delodajalec. „Plačilo odpravnine torej ne more biti podlaga za odškodninski zahtevek zaradi domnevno sporne razporeditve in posledično prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu.“

3. Tožeče stranke so zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložile revizijo. Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom VIII Ips 206/2006 z dne 27. 9. 2007 zavrnilo revizijo v zvezi z odločitvijo o primarnih zahtevkih vseh tožnikov in podrednim zahtevkom H. M. ter zavrglo revizijo v zvezi z odločitvijo o podrednih zahtevkih M. M. in S. I., saj zneska nista dosegla revizijskega minimuma.

4. Zoper odločitev revizijskega sodišča o zavrnitvi podrednega zahtevka je tožnik H. M. vložil ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče ugodilo in z odločbo Up-3917/07-19 z dne 1. 10. 2009 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi z odločitvijo o podrednem zahtevku in zadevo v tem delu vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Med drugim je navedlo, da je Vrhovno sodišče sicer štelo, da je tožnik s podrednim zahtevkom uveljavljal odškodnino, vendar je z razlogi za zavrnitev zahtevka potrdilo ugotovitev nižjih sodišč, da je bil zakonito razporejen k drugemu delodajalcu in mu zato odpravnina kot trajno presežnemu delavcu ne pripada. Prezrlo pa je tožnikove navedbe, da je bil kot delavec invalid zaščiten pred prenehanjem delovnega razmerja na podlagi 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Uradni list RS, št. 14/90-71/93) in da je tožena stranka to pravico izigrala, s tem ko ga je razporedila k poslovno nesolidnemu delodajalcu, zgolj z namenom, da ga lahko odpusti, posledično pa tudi, da se izogne plačilu odpravnine. Takšno ravnanje naj bi bilo po mnenju tožnika protipravno, zlorabo pravice pa naj bi po vsebini ves čas postopka zatrjeval, s tem pa utemeljeval tudi podredni zahtevek za plačilo odškodnine, glede katere naj bi bila odpravnina le merilo za določitev višine prikrajšanja. Ker se Vrhovno sodišče o teh navedbah ni opredelilo, je (pri)tožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in s tem kršilo njegovo pravico iz 22. člena Ustave.

5. Glede na navedeno je predmet odločanja revizijskega sodišča ponovna presoja utemeljenosti revizije tožnika H. M. v zvezi z pravnomočno odločitvijo sodišča druge stopnje o zavrnitvi njegovega podrednega zahtevka.

6. V zvezi s tem v reviziji navaja, da je bila pravna podlaga podrednega odškodninskega zahtevka v nezakoniti razporeditvi v G. d.o.o., to je v zavestni kršitvi predpisov o varstvu invalidov pred prenehanjem delovnega razmerja. Uveljavljal je, da se je že ob sporni razporeditvi vedelo, da G. d.o.o. nima pogojev za eksistenco in uspešno poslovanje. Šlo naj bi za programirano potezo, kako se znebiti invalidov. Uveljavljal je, da je podana škoda najmanj v višini odpravnine. Odpravnina je bila omenjena le v zvezi z opredelitvijo višine škode, ne pa kot temelj. Zato je bila ugotovitev sodišča, da tožnik oziroma (vsi trije tožniki) uveljavljajo odpravnino, zmotna. Sodiščema druge in prve stopnje očita, da sta napačno tolmačili njegove navedbe in da gre v tem zvezi „za nasprotje med tem, kar je v listinah iz predhodnega postopka tožnik zatrjeval in tistim, kar sta povzeli obe sodišči.“ Šlo naj bi za bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je zahtevek zavrnilo, brez da bi izvedlo postopek in presojalo posamezne elemente odškodninske obveznosti, obe sodišči pa sta tudi „pasirali“ določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.). Prišlo je do napačne uporabe materialnega prava.

7. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9. Revident sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi obstajalo „očitno nasprotje med tem, kar je v listinah iz prejšnjega postopka tožnik zatrjeval in tistim, kar sta povzeli iz tega obe sodišči.“ Glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva revizijsko sodišče teh trditev ne more upoštevati, saj niso dovolj konkretizirane. Tožnik namreč ne pojasni konkretno, kateri „povzetki“ sodišč so v nasprotju z njegovimi navedbami v listinah (in v katerih). Pri tem ni zanemarljivo, da se je sodišče druge stopnje sklicevalo tudi na 131. člen OZ, na elemente odškodninske obveznosti in zaključilo, da plačilo odpravnine ne more biti podlaga za odškodninski zahtevek zaradi domnevno sporne razporeditve in prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Tudi sicer odškodninski temelj tega zahtevka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni jasen in ga le z razlago lahko ugotovimo iz navedb tožnika. V uvodu tožbe in v prvi točki tožbe tožnik (oziroma prvotno trije tožniki) res navaja, naj bi šlo za podredni odškodninski zahtevek, medtem pa iz tožbenih navedb, ki utemeljujejo ta zahtevek (v III. točki tožbe) izhaja, da tožniki „zahtevajo vsaj, da jim tožena stranka izplača celotno odpravnino oziroma razliko do odpravnine, ki bi jim šla kot trajno presežnim delavcem pri toženi stranki, zmanjšano za odpravnino, ki so jo oziroma oziroma bi naj jo prejeli iz stečajne mase podjetja G. d.o.o. - v stečaju.“ Razen nadaljnjih navedb o tem, do kakšne višine odpravnine so tožniki upravičeni pri G. d.o.o. (?) in da „plačilo“ (ne izrecno odškodnine) zahtevajo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja delovnega razmerja pri G. d.o.o., v tožbi ni ničesar. Tožniki so šele na obravnavi dne 17. 6. 2004 v zvezi s podrednim zahtevkom pojasnili, v čem je tožena stranka ravnala nepravilno, itd. in s temi navedbami utemeljili njeno protipravno in krivdno ravnanje, vendar spet brez jasnih pojasnil o uveljavljanju odškodnine. Na odškodninski temelj so se tožniki jasno sklicevali šele v pritožbi.

10. Revizijsko sodišče tudi ne more upoštevati revizijske trditve, da v zvezi s podrednim zahtevkom ni bil izveden postopek, saj gre spet za splošno in ne konkretizirano trditev. Revident ne pojasni, v čem naj bi takšno kršitev storilo sodišče druge stopnje (revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje), ki je zadevo zaključilo na seji senata. Iz tega očitka in nadaljnjega besedila revizije tudi sicer ne izhaja, da v zvezi s tem sploh uveljavlja katero od bistvenih kršitev določb postopka. Kot že pojasnjeno revizijsko sodišče ne more upoštevati neopredeljenih oziroma ne dovolj opredeljenih kršitev ali po uradni dolžnosti celo samo ugotavljati bistvenih kršitev določb postopka.

11. Glede na to, da že iz navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje vendarle lahko sklepamo, da tožnik uveljavlja (tudi) odškodnino, je treba upoštevati, da se za obstoj odškodninske obveznosti zahteva obstoj vseh štirih elementov tako imenovanega civilnega delikta, in sicer protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja, pravno priznane škode, vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornosti. Ti elementi morajo biti podani kumulativno. Splošno pravilo o odškodninski obveznosti iz prvega odstavka 131. člena OZ (154. člena ZOR) določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Vendar se navedeno pravilo (na katerega se tožnik sklicuje v reviziji) nanaša le na zadnji element odškodninske obveznosti, ne pa na ostale tri. To pomeni, da je oškodovanec tisti, ki mora najprej zatrjevati in nato dokazati obstoj protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja, pravno priznane škode in vzročne zveze.

12. Kot navedeno iz navedb tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje lahko ugotovimo sklicevanje na protipravno oziroma nedopustno ravnanje tožene stranke, vendar je tožnik v zvezi s škodo, ki naj bi mu nastala, navedel le, da zahteva izplačilo celotne odpravnine oziroma razlike do odpravnine, ki naj bi mu šla kot trajno presežnemu delavcu pri toženi stranki, zmanjšano za odpravnino, „ki jo je oziroma bi jo prejel iz stečajne mase družbe G. d.o.o. - v stečaju.“ Višino plačila (odškodnine) je vezal na višino odpravnine, do katere je upravičen pri G. d.o.o. - v stečaju, to je v družbi, v kateri mu je prenehalo delovno razmerje. V zvezi s tem ni zatrjeval, da bi bil sicer upravičen do višje odpravnine oziroma da bi mu bila višja odpravnina izplačana v primeru prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, ali da bo v stečajnem postopku pri delodajalcu, pri katerem mu je prenehalo delovno razmerje, prejel nižji znesek odpravnine. Tožnik torej ni navedel, da bo (oziroma da je) pri G. d.o.o. - v stečaju, dobil nižjo odpravnino, ali da odpravnine v znesku 1.155.239 SIT sploh ne bo prejel. Iz navedb v zvezi s tožbenim zahtevkom izhaja uveljavljanje morebitne škode - torej le v primeru, če pri G. d.o.o. - v stečaju morda ne bi prejel odpravnine oziroma bi prejel nižjo odpravnino, ki mu po njegovih navedbah pripada prav pri G. d.o.o.. Iz tega ni mogoče ugotoviti, da mu je ali mu bo zaradi zatrjevane nezakonite razporeditve (oziroma zlorabe tega instituta) sploh nastala škoda. Nobene navedbe in dokaza tudi ni, da mu je škoda nastala in s tem terjatev zapadla v plačilo že s prenehanjem delovnega razmerja pri G. d.o.o., in mu od takrat tečejo že zakonske zamudne obresti (ki jih uveljavlja). Iz takšnih navedb seveda tudi ni mogoče sklepati, da je odškodninska terjatev sploh zapadla v plačilo do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Ker eden od elementov odškodninske obveznosti ni ustrezno zatrjevan niti dokazan, sta sodišči druge in prve stopnje ta zahtevek kot nesklepčen utemeljeno zavrnili.

13. Revizijsko sodišče ne sprejema razlogov Ustavnega sodišča, da naj bi prezrlo tožnikove navedbe, da je bil kot delavec invalid absolutno zaščiten pred prenehanjem delovnega razmerja na podlagi 36.d člena ZDR/90 in da je tožena stranka to pravico izigrala z njegovo razporeditvijo k poslovno nesolidnemu delodajalcu (z namenom znebiti se invalidov), kar naj bi predstavljalo zlorabo pravice. Tudi v primeru, če bi namreč res šlo za zlorabo pravice do razporeditve oziroma prehoda k drugemu delodajalcu (kar zatrjuje tožnik, tožena stranka pa dokazuje nasprotno), bi namreč to predstavljalo le potrditev protipravnega in krivdnega ravnanja tožene stranke, ne pa tudi tega, da je prav zaradi ravnanja tožene stranke tožniku nastala škoda v višini, kot jo zahteva. Kot navedeno tožnik škodo in njeno višino veže le na odpravnino, ki bi jo ob domnevnem prenehanju kot trajno presežni delavec prejel pri toženi stranki in odpravnino, ki naj bi jo prejel v stečajnem postopku nad družbo G. d.o.o.. Ne povezuje pa višine odškodnine s prikrajšanjem na drugih področjih oziroma škodo na drugih področjih – zaradi protipravnega prehoda oziroma razporeditve! Višino odškodnine tudi neustrezno povezuje z domnevnim prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki. Do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki namreč ni prišlo in ne bi prišlo 1. 1. 2003, saj bi bil tožnik za primer prenehanja delovnega razmerja iz nujnih operativnih razlogov oziroma za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaščiten po 36.d členu ZDR/90 oziroma 116. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002).

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.