Jedro

Upravni organ s tem, ko tožniku ni omogočil izvedbo dokazov, ki jih je ta predlagal, kršil negovo pravico do izjave. Tožniku nista omogočila izvajanja predlaganih dokazov (zaslišanja), posledično davčna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4210-907/2020-8(04-142-30) z dne 28. 1. 2021 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je v ponovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2016 tožniku odmerila dohodnino za leto 2016 v znesku 8.541,07 EUR (1. točka izreka). Odločila je, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 8.313,12 EUR 227,95 EUR. Po odpravljeni odločbi št. DT 04 15-00010-1 z dne 8. 1. 2020 je zavezanec dne 14. 2. 2020 plačal dohodnino v skupnem znesku 227,95 EUR (2. točka izreka). Nato je zavrnila zahtevek za povrnitev stroškov postopka ter odločila, da davčnemu organu posebni stroški niso nastali (3. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je FURS pri pravni osebi A., d.o.o. opravila davčni nadzor davka na dodano vrednost za obdobje od 27. 9. 2016 do 31. 1. 2018 v zvezi z registracijo DDV ter davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve iz naslova drugih dohodkov za davčna obdobja od 1. 10. 2016 do 31. 10. 2016, od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2016, od 1. 5. 2017 do 31. 10. 2017 in od 1. 12. 2017 do 31. 12. 2017. Na podlagi opravljenega davčnega nadzora je bila 19. 10. 2018 izdana odločbo številka DT 0610-622/2018-84 (04-520-17), ki je bila vročena 3. 11. 2018 in se zavezanec za davek nanjo ni pritožil. V postopku davčnega nadzora so bile ugotovljene nepravilnosti, ki so razlog za odmero dohodnine za fizično osebo B. B. za leto 2016.

3.V postopku pred izdajo odločbe o davčnem nadzoru pravne osebe A., d.o.o. je davčni organ zaslišal več prič, med drugim tudi zavezanca B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. Davčni organ je tako ugotovil, da je bil B. B. v družbi A., d.o.o. od 25. 10. 2016 pooblaščen za zastopanje in opravljanje vseh dejavnosti v zvezi z gostinstvom, strežbo, pridobivanjem dovoljenj za strežbo, organizacijo dogodkov, zaključevanjem blagajn po vseh dogodkih, kot izhaja iz pooblastila št. 020-1/2016-7836 z dne 25. 10. 2016. Izjava B. B., ki je povedal, da drugih nalog v družbi A., d.o.o. ni opravljal in da nikoli ni bil na naslovu X., je v nasprotju z izjavo zakonitega zastopnika K. K., ki je davčnemu organu povedal, da je za družbo A., d.o.o., na naslovu X., vso pošto dvigoval in prevzemal B. B. Zakoniti zastopnik je namreč pooblastil B. B. za opravljanje vseh dejanj v zvezi z družbo A., d.o.o. Izjava B. B., ki je povedal, da na koncertih nikoli ni stregel pijače, je prav tako v nasprotju s podatki, ki jih je davčni organ pridobil iz uradnih evidenc, kjer je razvidno, da je B. B. na koncertih izdajal račune dne 25. 12. 2016 in 5. 10. 2017 ter skupaj izdal 16 računov, v skupnem znesku 23,00 EUR. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je B. B. po končanih prireditvah 30. 10. 2016 in 24. 12. 2016 prevzel gotovino, katere v skupni višini 33.252,50 EUR ni položil na račun pravne osebe A., d.o.o., prav tako dokazov o predaji gotovine J. J. in zakonitemu zastopniku K. K., davčnemu organu B. B. ni predložil.

4.V odločbi o davčnem nadzoru je bilo tako ugotovljeno, da je B. B. kot pooblaščenec za zastopanje in opravljanje vseh dejanj v zvezi z gostinstvom, strežbo, organiziranjem dogodkov in zaključevanjem blagajn po dogodkih v družbi A., d.o.o. v letu 2016 po končanih prireditvah prejemal gotovino od prodane pijače oz. izkupička družbe A., d.o.o., katero ni v celoti položil na račun družbe A., d.o.o., kar je davčni organ uvrstil med Preostale druge dohodke (vir 6300) v bruto višini 33.252,00 EUR, s pripadajočo akontacijo dohodnine v višini 8.313,12 EUR.

5.Davčni organ je zavezancu B. B. pred izdajo odločbe dal možnost sodelovanja v postopku v zvezi z odmero dohodnine za leto 2016. Zoper izdano odločbo v prvotnem postopku se je zavezanec - sedaj tožnik, pritožil, pritožbeni organ je pritožbi ugodil in zadevo vrnil v ponovno odločanje prvi stopnji.

6.FURS je v nadaljevanju postopka dopolnil dokazni postopek še v smeri izvajanja dokazov o stečajnem postopku nad družbo A., d.o.o., v nadaljevanju pa je ocenil, da dodatna zaslišanja prič v ponovnem postopku odmere dohodnine za leto 2016 ni potrebno, ker so bila že v postopku davčnega nadzora zavezanca A., d.o.o. ugotovljena vsa dejstva in dokazi, da se je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zavarovale pravice in pravne koristi strank. Davčni organ je na podlagi navedenih ugotovitev zavezancu v ponovnem postopku odmeril dohodnino za leto 2016.

7.Toženka je zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdila razloge prvostopenjske odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku odmere dohodnine, in sicer je davčni organ izvedel, da je bilo v davčno inšpekcijskem postopku (v nadaljevanju DIN) pri družbi A., d.o.o. ugotovljeno, da je tožnik s strani omenjene družbe prejel (zadržal) znesek 33.252.00 EUR denarnih sredstev (formalno na podlagi nepoložene gotovine na račune družbe), kar je davčni organ v DIN opredelil kot druge dohodke na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter pravni osebi naložil v plačilo akontacijo dohodnine od tega zneska. Tožniku je bila pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost izjave, k izjasnitvi je bil pozvan z vabilom, na katerega se je odzval in organu podal več pisnih izjav, v katerih se je opredelil glede pravnih in dejanskih vprašanj. Tako tožnik, kot tudi J. J., sta se v postopku izjasnila glede predaje gotovine, o načinu in organizaciji poslovanja se je v postopku DIN izjasnil tudi direktor K. K. iz Srbije. Davčni organ se je do predloženih izjav opredelil in jim glede predaje gotovine direktorju ni poklonil vere, zato pritožbeni organ meni, da v postopku niso bile podane kršitve osnovnih pravil postopka in načela enakosti.

8.Nesporno je bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku pri pravni osebi A., d.o.o., da je družba v skladu z Zakonom o davčnem potrjevanju računov, v evidenco FURS posredovala podatke o izdanih računih za namene dodelitve EOR, davčni organ pa je na tej podlagi preveril v nadzorovanem obdobju izdane račune in ugotovil, da je družba v obdobju od 29. 10. 2016 do 24. 12. 2017 v tej zvezi davčnemu organu posredovala 22.348 računov, v znesku za plačilo 193.825,00 EUR, od katerih ni bil odveden DDV. Na pisno zahtevo po posredovanju podatkov, poslovne dokumentacije, konto kartic, evidence DDV, kopij prejetih in izdanih računov, pogodb o sodelovanju, se družba ni odzvala, odzval se ni niti direktor, s stalnim bivališčem v Srbiji. V nadaljevanju pa je bilo ugotovljeno, da je gotovino od ustvarjenega prometa družbe, po končanih dogodkih prevzemal B. B., ki je bil pooblaščen za zastopanje družbe v letu 2016/2017. Prejeta gotovina naj bi se polagala na račun družbe (razviden je znesek nakazila v višini 34.642,51 EUR), v ta namen, naj bi B. B. prejeto in zbrano gotovino predajal J. J. in zastopniku družbe K. K., dokazov o predaji gotovine pa v postopku ni predložil. Vse kar je tožnik tekom postopka povedal v svoj zagovor je, da ni nikoli prejel in zadržal zneska 153.371,99 EUR, ter da je z vso gotovino s katero je razpolagal, razpolagal v imenu družbe A., d.o.o. Bodisi jo je položil na račun bodisi je z njo plačal račune, oz. jo izročil direktorju K. K. Pritožbeni organ ocenjuje, da je iz vsebine predstavljenih izjav z gotovostjo mogoče sklepati le na to, da je bil tožnik pooblaščen za organizacijo dogodkov in za pologe gotovine na račun. Ker je gotovino na račun položila samo J. J. - prav tako pooblaščena, razlika gotovine po izdanih računih pa na račun ni bila položena, je sklepati, da jo je obdržal tožnik, ki je bil za njeno zbiranje pooblaščen in druge poslovne porabe ni dokazal. Ni namreč predložil nikakršnih dokazil, da je sporne zneske predajal direktorju, kar je brez kakršnihkoli dokazov zatrjevala tudi J. J., niti, da jih je predal v roke koga drugega, oz. z njimi poplačal kakršnekoli račune. Izjave prič, ki v nasprotju z listinskimi dokazi, kažejo, da gotovina po izdanih računih ni bila položena na račun družbe, brez vsake utemeljitve trdita, da tožnik gotovine gotovo ni zadržal zase, pa po mnenju pritožbenega organa ne zadostita kriterijem prepričljivosti. Po izvedeni dokazni oceni pritožbeni organ potrjuje odločitev prvostopnega organa, da je v zadevi šlo za osebne prejemke tožnika, ki jih je financirala družba A., d.o.o. Zaključek prvostopnega organa, da so bili pritožniku izplačani drugi prejemki, ki so obdavčljivi z dohodnino, je zato utemeljen.

9.Na navedbe, da družba do tožnika ni izkazovala nobene terjatve, niti ni bila nobena terjatev stečajnega dolžnika do zavezanca ugotovljena v stečajnem postopku, pritožbeni organ odgovarja, da terjatve niso obstajale, ker izdani računi v poslovnih knjigah sploh niso bili knjiženi kot prihodek. Vse iz razloga, ker se od njih tudi ni obračunaval DDV, kot je bilo ugotovljeno v DIN. Ker tožniku do izdaje prve odločbe (04 15-00010-1 z dne 8. 1. 2020), dohodnina za leto 2016 še ni bila odmerjena, se tožnik moti, ko meni, da bi prvostopni organ dohodnino moral odmeriti v postopku obnove. Po prvem odstavku 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Glede na to, da je bilo potrebno dohodnino za leto 2016 odmeriti do 31. oktobra 2017, zastaralni rok, ki je začel teči 1. 11. 2017, do 8. 1. 2020, ko je bila izdana prva odločba še ni potekel. Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Glede na navedeno, zastaralni rok ni potekel niti do izdaje izpodbijane odločbe.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

10.Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Izpostavlja, da je bila odločba izdana v posledici delovanja tožnika v družbi A., d.o.o. Davčni organ se je oprl na 6. točko 18. člena ZDoh-2, ki določa dohodke po tem zakonu; v točki 6 so kot dohodki opredeljeni "drugi dohodki".

11.Poudarja, da tožnik v družbi A., d.o.o. ni bil zaposlen, niti ni prejemal plačila. Od 25. 10. 2016 dalje je bil pooblaščen za zastopanje in opravljanje vseh dejavnosti v zvezi z gostinstvom, strežbo, pridobivanjem dovoljenj za strežbo, organizacijo dogodkov, zaključevanjem blagajn po vseh dogodkih, kot izhaja iz pooblastila št. 020-1/2016-7836 z dne 25. 10. 2016. Tožnik je ves čas postopka skladno trdil, da je po zaključku blagajne denar takoj predal pristojnim osebam A., kot je tudi dejansko bilo. Tožnik zase ni neupravičeno zadržal ničesar. O tem je predlagal tudi dokaze (zaslišanje stranke in prič, zaslišanje izvedenca...). Nesporno družba A., d.o.o. tožnika do leta 2022 ni nikoli terjala za kakšna finančna sredstva, začela ni nobenega postopka ali na kakšen drug način izjavljala, da bi tožnik bil njen dolžnik.

12.Družba A., d.o.o. je imela davčni nadzor davka na dodano vrednost za obdobje od 27. 9. 2016 do 31. 1. 2018 v zvezi z registracijo DDV ter davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve iz naslova drugih dohodkov za davčna obdobja od 1. 10. 2016 do 31. 10. 2016, od 1. 12. 2016 do 31. 1. 2016, od 1. 5. 2017 do 31. 10. 2017 in od 1. 12. 2017 do 31. 12. 2017. Na podlagi opravljenega nadzora je bila 19. 10. 2018 izdana odločba št. DT 0610-622/2018-84 (04-520-17), zoper katero ni bilo pritožbe (kot izhaja iz uvoda obrazložitve odločbe z dne 28. 1. 2021). Kot navaja organ prve stopnje v prvem odstavku te odločbe, "so bile ugotovljene nepravilnosti, ki so razlog za odmero dohodnine za fizično osebo B. B. za leto 2016". Z odločbo se tožnik nikoli ni seznanil, ker mu nikoli ni bila vročena. Prilaga dopis tožnika po pooblaščeni družbi z dne 25. 3. 2019, ki dokazuje, da se je tožnik seznanil, da mu je vštet v dohodek znesek preko 150.000,00 EUR ob priliki urejanja državne štipendije za hčerko na CSD v letu 2019.

13.Poudarja, da se ni seznanil s spisom, ki se nanaša na davčni nadzor. Če je v tem spisu bila ugotovljena nepravilnost, je potrebno raziskati, na kakšen način naj bi davčni organ ugotovil nepravilnost in kaj se je dogajalo v tem postopku. Tožnik ima tudi pravico do izjave o listinah v postopku, ki naj bi pokazale nepravilnosti, ki bi jih naj storil. Tožnik je bil v DIN le priča in mu nikoli ni bila dana možnost, da se z listinami in izvedenimi dokazi seznani.

14.Tožnik lahko le na podlagi razlogov odločbe prve stopnje sklepa, da je davčni organ zaslišal priče in ugotavljal dejansko stanje; iz navedenega pa tudi sledi, da je odločba izdana na podlagi posrednih dokazov, torej dokazov izvedenih v drugem postopku, do katerih se tožnik ni mogel opredeliti. Gre za očitno kršitev njegove pravice do izjave, ki je rezultirala končno v tem, da tožniku nikoli ni bilo predstavljeno, na kakšni podlagi se je postopek zoper njega začel in kdaj.

15.Iz zapisnika FURS št. DT 0610-622/2018-78 (04-520-17) z dne 25. 9. 2018, na strani 29 davčni organ ugotavlja, da je družbo A., d.o.o. "dejansko vodil" H. H. "s pomočjo" B. B. in J. J., medtem ko je bil zakoniti zastopnik K. K. naveden samo "na papirjih". Iz zapisnika nadalje izhaja, da je davčni organ na podlagi Zakona o dohodnini (6. točka 18. člena ZDoh-2) prevzem gotovine B. B. opredelil kot druge dohodke. Poleg tega davčni organ sam ugotavlja, da gre za znesek, ki predstavlja promet družbe A., d.o.o., hkrati pa, da gre za obdavčljive dohodke tožnika (dopis FURS z dne 2. 4. 2019, naslovljen na tedaj pooblaščeno družbo).

16.Opozarja, da je odločilen dokaz v postopku prav spis davčnega organa, ki se nanaša na davčni nadzor A., d.o.o. Potrebno je razjasniti, kako se je postopek končal in kakšni dokazi so bili izvedeni oziroma na podlagi katerih ugotovitev je bila izdana odločba z dne 19. 10. 2018. Če sporni znesek predstavlja promet družbe A., d.o.o., pa tega denarja ni na računu družbe oziroma ni bil voden kot prihodek, potem ne more biti hkrati "drug dohodek" tožnika. Ali drugače: ker je nesporno šlo za dohodek družbe A., d.o.o., saj gre za zaslužek po dogodkih v njeni organizaciji, ta znesek ne more biti hkrati dohodek tožnika. Če bi tožnik ta znesek zadržal (pa ga ni), bi A., d.o.o. imel terjatev do tožnika, tožnikovo ravnanje pa bi bilo protipravno. Še vedno pa je to dohodek A., d.o.o. in spada v njegovo davčno osnovo. Še več, tožnik se je šele iz odločbe druge stopnje seznanil (ne more pa se o tem izjaviti, ker se z odločbo v celoti nikoli ni seznanil), da je dejansko sporni znesek bil upoštevan v davčno osnovo družbi A., d.o.o. in ji je bila odmerjena dohodnina, torej je davčni organ isti znesek upošteval dvakrat kot dohodek dveh različnih subjektov in obema dohodek štel v osnovo za dohodnino.

17.Meni, da dohodek ne more biti obdavčen po 18. členu ZDoh-2, saj meni, da bi tožnikov dohodek, če bi bil pridobljen, ne bi bil zakonito pridobljen. Opozarja, da tožniku ni bila dana možnost izjave, saj je davčni organ sprejel ugotovitve in odločitev v drugem postopku, v katerem je bil tožnik le priča, in da je poziv v tem dopisu, da v 8 dneh predloži morebitne dokaze skladno z 78. členom ZDavP-2 le formalnost. Nadalje opozarja, da se je organ med postopkom izrekal o posameznem dokazu ali navedbi stranke, pri čemer gre za vnaprejšnjo in nedovoljeno dokazno oceno. Takšno postopanje dokazuje, da dokazni postopek in dokazna ocena v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sploh nista bila izvedena. Opozarja na neustrezno dokazno oceno izjav prič K. K., J. J. ter H. H., da so njihove izjave delno pokrite. Opozarja, da je obrazložitev tako skopa, da je ni mogoče preiskusiti, davčni organ ni pridobil izjave tožnika kot stranke in ga ni zaslišal, odločil je na podlagi izjave priče B. B. v drugem postopku, s čimer je kršil pravila postopka, več določb ZUP ter 22. člen Ustave, ni se opredelil do dokaznih predlogov tožnika in pritožbenih navedb. Izpostavlja, da tudi ni jasno, za kateri drugi dohodek se šteje znesek 33.252,50 EUR po 6. točki 18. člena ZDoh-2. Uveljavlja tudi zastaranje, ker je potekel 2 - letni zastaralni rok in je pravica do odmere dohodnine zastarala.

18.V nadaljevanju tožnik še navaja, da tožnik še vedno ne ve, katera vrsta dohodka je dohodek, ki se mu pripisuje. Organ druge stopnje in organ prve stopnje namreč nista odgovorila na ključno vprašanje, ki se nanaša tudi na pravilno uporabo materialnega prava, kje je podlaga, da se promet družbe šteje kot dohodek (so)delavcu te družbe po ZDoh-2. Ta zakon namreč določa odmero dohodnine le od dohodkov, pridobljeni na pravni podlagi. Ali drugače: če prodajalec kot delavec in zaposlen v trgovini preda po zaprtju trgovine gotovino varnostni službi, davčni organ pa kasneje v DIN pri tej trgovini ugotovi, da glede na izdane račune manjka gotovina, ali bo obremenil delavca za to gotovino? Takšnega primera ni, ker bi ravnanje bilo zmotno in brez pravne podlage.

19.Poudarja še, da je davčni organ isti znesek obdavčil dvakrat: štel ga je tako v davčno akontacijo družbe kot v osnovo za odmero dohodnine tožniku. Niti organ druge stopnje ne ponudi pravne podlage, po kateri je isti dohodek dvakrat obdavčen različnima subjektoma z istim davkom (dohodnino).

20.Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 8.541,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve te tožbe dalje, torej od 9. 5. 2022 ter priglaša tudi stroške. Podredno pa predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

21.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb.

22.Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih. V spis pa vlaga odločbo toženke z dne 12. 4. 2022 št. DT 499-01-83/2021, izdane v istovrstni zadevi tožnika kot zavezanca, ki se nanaša na za leto 2017 odmerjeno dohodnino. Opozarja, da pritožbeni organ tam ugotavlja, da izpodbijana odločba ne omogoča preizkusa pravilnosti, da ne vsebuje razlogov, ki bi omogočali ta preizkus. Pritožba je potrdila razloge, ki jih navaja tožnik v tej tožbi, in sicer, da pritožnik utemeljeno očita kršitev načela zaslišanja stranke ter načela kontradiktornosti v postopku.

Glavna obravnava in dokazni sklep

23.Sodišče je v zadevi izvedlo glavno obravnavo, ki sta se ju udeležili obe stranki. Vztrajali sta pri že podanih navedbah. Tožnica je glede predložene listine v prilogi A10 - odločba z dne 12. 4. 2022 navedla, da je bila vročena prejšnjemu pooblaščencu, da pa so jo v spis predložili, ko jo je s strani stranke prejela pooblaščena odvetniška družba.

24.V dokaznem postopku je sodišče v dokazne namene vpogledalo in prebralo upravni spis ter predložene priloge tožeče stranke od A1 do A9, listino v prilogi A10 je štelo za prepozno, in tudi nepotrebno, saj se ne nanaša na drug postopek, ostale predlagane dokaze (zaslišane tožnika, prič, pribava listin oz. vpogled v spis DIN,..) pa kot nepotrebne, saj je ugotovilo, da je potrebno izpodbijan akt odpraviti, kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.

K I. točki izreka

25.Tožba je utemeljena.

26.Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je davčni organ tožniku z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine od drugega dohodka, doseženega v letu 2016 in pripadajoče obresti.

27.V DIN, ki se je vodil v družbi A., d.o.o., je bilo ugotovljeno, da je tožnik kot pooblaščenec v letu 2016 po končanih prireditvah prejemal gotovino od prodane pijače oz. izkupička družbe A., d.o.o., katere ni v celoti položil na račun družbe A., d.o.o., kar je davčni organ uvrstil med "Preostale druge dohodke (vir 6300) v bruto višini 33.252,00 EUR s pripadajočo akontacijo dohodnine v višini 8.313,12 EUR.

Glede procesnih očitkov

28.Tožnik očita, da je v izpodbijani odločbi bilo vrsto procesnih kršitev, in sicer je bila tožniku kršena pravica do zaslišanja, uporabljene so bile izjave prič, pridobljene v DIN, ki so bile tudi v določenem delu prekrite, organ ni izvedel dokazov, ki jih je predlagal tožnik, navedenega ni obrazložil, opravil je vnaprejšnjo dokazno oceno, izpodbijana odločba je neobrazložena in se ne da preiskusiti.

29.Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je davčni organ tožniku z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine od drugega dohodka, doseženega v letu 2016 in pripadajoče obresti.

30.V DIN, ki se je vodil v družbi A., d.o.o., je bilo ugotovljeno, da je tožnik kot pooblaščenec v letu 2016 po končanih prireditvah prejemal gotovino od prodane pijače oz. izkupička družbe A., d.o.o., katere ni v celoti položil na račun družbe A., d.o.o., kar je davčni organ uvrstil med "Preostale druge dohodke (vir 6300) v bruto višini 33.252,00 EUR s pripadajočo akontacijo dohodnine v višini 8.313,12 EUR.

31.Med strankama ni sporno, da je davčni organ v konkretnem postopku odmere davka tožniku uporabil izjave prič in druge dokaze, ki jih je pridobil tekom poteka ločenega DIN pri družbi A., d.o.o. Sporno ni niti, da se je imel možnost tožnik o teh dokazih izjasniti. Nadalje ni sporno, da je sam predlagal svoje zaslišanje ter zaslišanje prič, katerih izjave mu je posredoval davčni organ in so bile pridobljene v DIN, pri čemer je bilo del teh izjav prikritih. Vendar pa je ugotoviti, da čeprav je bil postopek, kjer je potekal DIN podlaga za sprožitev postopka zoper tožnika, gre za dva povsem ločena postopka.

32.V vsakem konkretnem postopku mora davčni organ, v skladu s 73. členom ZDavP-2, pred izdajo odmerne odločbe, vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo, ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese. Za vprašanja davčnega postopka pa se v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 uporablja tudi ZUP.

33.Poudariti je potrebno, da tako izrek odločbe iz DIN v tej zadevi nima neposrednega vpliva na končno odmero davčne obveznosti tožniku. Takega vpliva nimajo niti same ugotovitve dejstev, ki so glede navedene ločene davčne obveznosti podvržene enakim procesnim načelom (materialne resnice, proste presoje dokazov, zaslišanja stranke) in ne pomenijo niti rešitve predhodnega vprašanja niti ne vzpostavljajo posebne pravne domneve o njihovi resničnosti v škodo (ali korist) za plačilo dohodnine.1 To pomeni, da zgolj povzetek ugotovitev iz postopka nadzora pri družbi A., d.o.o. ne zadošča za odmero dodatne davčne obveznosti tožniku.

34.Tožnik je v dokazovanje svojih navedb predlagal svoje zaslišanje ter zaslišanje prič. V primeru izvedbe zaslišanja prič pa ZUP predpisuje v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence, obvezno ustno obravnavo po 154. členu ZUP. Zaslišati priče na ustni obravnavi je nekaj drugega kot pa samo prebrati izjave prič, ki so jih te podale v drugem postopku. Vključuje tudi možnost, da stranka sama v zadevi priči postavi vprašanje.

35.To je toliko bolj potrebno v konkretni zadevi, kjer tožnik upravičeno opozarja, da je dokazna ocena davčnega organa nasprotujoča, ko v določenem delu sledi izjavi K. K., za katerega hkrati ugotavlja, da je bil direktor na papirju, ko je dal izjavo glede vloge tožnika. Prav tako upravičeno opozarja, da je objektivno dokazano (potrdilo L., d.d.), da sta gotovino polagala J. J. in H. H.; pa se davčni organ ne vpraša, ali morda J. J. ali H. H. (ali kdo drug, ki je bil pooblaščen) nista položila zneska 153.379,99 EUR.

36.V zvezi z dokazovanjem pa ZUP določa, da se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedencev in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Določba je tesno povezana z dvema temeljnima načeloma ZUP, in sicer načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni.

37.Upravni organ s tem, ko tožniku ni omogočil izvedbo dokazov, ki jih je ta predlagal, kršil njegovo pravico do izjave. Tožniku nista omogočila izvajanja predlaganih dokazov (zaslišanja), posledično davčna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2. S tem je obrazložitev pomanjkljiva in ne vsebuje vseh zahtevanih postavk iz 214. člena ZUP, zaradi česar je sodišče ne more preizkusiti.

38.Sodišče sicer pritrjuje pravilnim stališčem toženke glede zastaranja. Terjatev tudi ni zastarala, saj 5 letni rok ni potekel. Po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Po 276. členu mora biti odločba o odmeri dohodnine izdana, oziroma dohodnina odmerjena do 31. oktobra tekočega leta za preteklo leto, torej za leto 2016 do 31. oktobra 2017. Tožniku je bila dohodnina prvič odmerjena z določbo z dne 8. 1. 2020, torej v okviru petletnega roka, ki bi potekel 31. 10. 2021. Po določbi 126. člena ZDavP-2 pa tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen (prvi odstavek). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek). Nadalje v zadevi tudi ni potekel absolutni zastaralni rok, ki v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.

39.Dodati je še, da določbe ZUP omogočajo organu druge stopnje, ko spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne (tretji odstavek 248. člena ZUP).

40.Po povedanem sodišče sodi, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka ter je zato tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ter jo je sodišče na podlagi 3. točke in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka istega člena ZUS-1, v ponoven postopek, v katerem je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Po povedanem tudi ni pogojev za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

41.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22 % DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 73 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 8, 10, 164

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.