Jedro

Ne glede na stališča, ki naj bi bila zavzeta v sodni praksi (vsa stališča, ki jih tožeča stranka omenja so bila sprejeta pred uveljavitvijo ZOR), je potrebno za odločitev v tej pravdni zadevi uporabiti določbe tistega zakona, ki je veljal v času, ko je med pravdnima strankama nastalo pravno razmerje, tedaj ZOR in njegov 133. člen, ki pa si ga tožeča stranka zmotno razlaga. Tožeča stranka namreč napačno trdi, da je upravičena na podlagi določbe 133. člena ZOR izsiliti spremembo sklenjene pogodbe. Po 1. odstavku 133. člena ZOR lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, zahteva razvezo pogodbe (to je tožeča stranka zahtevala, vendar je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen). Ne more pa zahtevati (sodno izsiliti) njene spremembe, v tem sporu tedaj zvišanja kupnine. Druga stranka sicer lahko ponudi spremembo pogodbe (4. odstavek 133. člena ZOR), ni pa tega dolžna storiti. Odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbeni zahtevek na podpis aneksa in doplačilo kupnine zavrnili, je zato materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razvezo soinvestitorske pogodbe z dne 11.1.1984 ali podrejeno na podpis aneksa k tej pogodbi in doplačilo kupnine v znesku 173,17 SIT in tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe na plačilo zamudnih obresti od zneska 29.215 SIT od 10.2.1984 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe in glede stroškov postopka razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožeče stranke, ki je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje le v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na podpis aneksa in plačilo 173,17 SIT z zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bila njena pritožba zavrnjena (2. odstavek izreka odločbe sodišča druge stopnje), je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Dejstev, ali obstajajo razlogi za razvezo pogodbe, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče pa na pritožbene trditve, da je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sploh ni odgovorilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Materialno pravno pa je napačen zaključek sodišča, da tožeča stranka na podlagi določbe 133. člena ZOR ne more zahtevati spremembe pogodbe. Ravno ta določba ZOR namreč daje tožeči stranki pravico zahtevati povišanje kupnine, s čemer bi prišlo do tega, da bosta dajatvi pogodbenih strank ekvivalentni. Če daje 133. člen možnost razveze pogodbe, potem daje tudi možnost spremembe pogodbe, kar je manj od razveze. Tako stališče je bilo zavzeto tudi v sodni praksi. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

S primarnim tožbenim zahtevkom je zahtevala tožeča stranka razvezo pogodbe, ki je bila dne 11.1.1984 sklenjena med pravdnima strankama (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). S pritožbo, v kateri je tožeča stranka izrecno navedla, da izpodbija le 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o zavrnitvi zahteve za podpis aneksa k pogodbi z dne 11.1.1984 in plačila 173,17 SIT), tožeča stranka odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na razvezo pogodbe sploh ni izpodbijala. Ta del sodbe sodišča prve stopnje je zato postal pravnomočen, sodišče druge stopnje pa ga zato ni moglo (niti smelo) preizkušati. Neutemeljena je zato revizijska trditev, da je sodišče druge stopnje s tem, ko razlogov za to, ali obstojajo pogoji za razvezo pogodbe ni navedelo, bistveno kršilo določbe ZPP. V postopku pred nižjima sodiščema tudi ni bila storjena bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kar je revizijsko sodišče ugotovilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Ne glede na stališča, ki naj bi bila zavzeta v sodni praksi (vsa stališča, ki jih tožeča stranka omenja so bila sprejeta pred uveljavitvijo ZOR), je potrebno za odločitev v tej pravdni zadevi uporabiti določbe tistega zakona, ki je veljal v času, ko je med pravdnima strankama nastalo pravno razmerje, tedaj ZOR in njegov 133. člen, ki pa si ga tožeča stranka zmotno razlaga. Tožeča stranka namreč napačno trdi, da je upravičena na podlagi določbe 133. člena ZOR izsiliti spremembo sklenjene pogodbe. Po 1. odstavku 133. člena ZOR lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, zahteva razvezo pogodbe (to je tožeča stranka zahtevala, vendar je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen). Ne more pa zahtevati (sodno izsiliti) njene spremembe, v tem sporu tedaj zvišanja kupnine. Druga stranka sicer lahko ponudi spremembo pogodbe (4. odstavek 133. člena ZOR), ni pa tega dolžna storiti. Odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbeni zahtevek na podpis aneksa in doplačilo kupnine zavrnili, je zato materialnopravno pravilna, v reviziji zatrjevani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan.

Ker revizija tožeče stranke ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).