Jedro

Praksa, ko se je v primeru, ko je bilo iz okoliščin mogoče ugotoviti čas, ko je stranka izvedela za odločbo in vsebino, ta čas izenačil z opravljeno vročitvijo odločbe stranki, ni pravilna v primeru določbe 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, veljavne do sprememb, ki jih je prinesel ZUP-C.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 13. 3. 2006 se odpravi in se zadeva vrne tožencu v ponoven postopek.

Zahteva prizadete stranke A.A.A. d.o.o. za povračilo stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa, saj toženec v dvomesečnem roku ni odločil o njegovi pritožbi zoper sklep Upravne enote A., Izpostave B., št. ... z dne 11. 11. 2005, s katerim je ta zavrgla njegov predlog za obnovo postopka, ki se je končal z izdajo gradbenega dovoljenja št. ... z dne 10. 6. 2004 investitorju A.A.A. d.o.o. iz A.. Po vložitvi tožbe je toženec izdal odločbo o tožnikovi pritožbi, tožnik pa je svojo tožbo razširili tudi na izpodbijano odločbo toženca. V njej toženec ugotavlja, da je bil tožnikov predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil 29. 12. 2004, vložen prepozno. Za obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) velja enomesečni rok za vložitev predloga o dneva, ko je bila predlagatelju vročena odločba. Čeprav je bila ta tožencu vročena šele 31. 3. 2005, pa se toženec v nadaljevanju sklicuje na sodno prakso, ki je štela kot čas vročitve tudi čas, ko je stranka zvedela za odločbo in njeno vsebino. To pomeni, da je v primeru, ko je iz okoliščin mogoče ugotoviti čas, ko je stranka zvedela z odločbo in vsebino, ta čas izenačen z opravljeno vročitvijo odločbe stranki. Toženec je ugotovil, da je iz fotografij, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku, videti pričetek gradbenih del; da je izvajalec 7. 8. 2004 v gradbeni dnevnik vpisal začetek teh del in postavitev gradbene table; da je bilo iz podatkov na gradbeni tabli možno ugotoviti vrsto objekta, ki se gradi, ime investitorja, šifro gradbenega dovoljenja z datumom, naziv organa, ki ga je izdal, naziv projektantskega podjetja ter ime in priimek odgovornega vodja projekta ter izvajalca del. To pomeni, da je tožnik lahko izvedel za izdano odločbo že v mesecu avgustu 2004. Ker je bil predlog vložen šele 29. 12. 2004, je bil pravilno zavržen kot prepozen. Toženec še opozarja, da je se je prvostopni upravni organ pri odločanju nepravilno oprl na določbo 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, ki je na podlagi sprememb ZUP-C začel veljati 1. 1. 2005, in sicer, da stranka lahko predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Ker pa je bila sodna praksa glede roka vložitve predloga po prej veljavni določbi (če je bil predlog vložen prej, preden je bila odločba stranki vročena), vsebinsko zelo podobna odločbi, ki je veljala do 1. 1. 2005 in po kateri je postopal prvostopni organ, iz tega razloga izrek prvostopenjskega sklepa ni zakonit. Toženec v tožbi in nato tudi v vlogi, s katero je razširili tožbo na izpodbijano odločbo, nasprotuje takemu stališču toženca, ker da so bile določbe zakona jasne. Ni dvoma, da rok za vložitev predloga za obnovo ni bil zamujen, saj mu je bila odločba vročena šele kasneje. Poudarja, da ni mogel ravnati v skladu z 2. odstavkom 229. člena ZUP, saj je postalo predmetno gradbeno dovoljenje pravnomočno 21. 6. 2004, gradbena tabla pa je bila postavljena 7. 8. 2004, takrat pa je bilo že prepozno, da bi lahko tožnik zahteval vročitev gradbenega dovoljenja, saj je rok iz drugega odstavka 229. člena ZUP potekel. Nadalje poudarja, da je iz njegovih navedb v predlogu za obnovo postopka mogoče razbrati, da je uveljavljal tudi obnovitveni razlog novih dejstev iz 1. odstavka 260 člena ZUP. Tožnik je namreč šele ob obsežnih gradbenih delih, ugotovil, da investitor s svojo gradnjo posega v tožnikovo zemljišče. Zaradi tega gradbeno dovoljenje ne bi smelo biti izdano v skrajšanem postopku, saj je vplivno območje gradnje poseglo preko meja gradbene parcele. Ker upravni organ v postopek ni vključil vseh prizadetih mejašev, je ravnal v nasprotju z določbami Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Tožnik je zvedel, da sega vplivno območje gradnje tudi na njegova zemljišča šele v začetku meseca decembra 2004, ko je investitor pričel z obsežnejšo gradnjo in uporabo druge dovozne poti. Navedena okoliščina pa je take narave, da bi pripeljala do drugačne odločitve v zadevi, če bi bila znana v času odločanja. Izpodbijana odločba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne navaja konkretne sodne prakse. S tem pa je kršena tudi tožnikova pravica do pravnega sredstva. V zvezi z vplivnim območjem gradnje je tožnik že v postopku odločanja o dovolitvi obnove pridobil strokovno oceno o vplivnem območju gradnje, iz katere izhaja, da gradnja vpliva tudi na njegovo parcelo. Pri izdelavi projektne dokumentacije ni bilo upoštevano osenčenje. Ekspertno mnenje tako potrjuje okoliščine, da obstajajo razlogi za tožnikovo vključitev v postopek izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Na tožbo je odgovorila tudi prizadeta stranka A.A.A. d.o.o. iz A. (investitor). Navaja, da je bil tožnik že julija 2004, najpozneje pa 1. 10. 2004. seznanjen z izdanim gradbenim dovoljenjem. Iz njegovih fotografij je razvidno, da je poslikal investitorjeve parcele pred pričetkom izkopa gradbene jame, to je julija 2004. Sodeloval je tudi ne sestanku 1. 10. 2004, na katerem so se dogovorili o medsebojnih obveznostih glede obstoječe C. ulice, o čemer je bil sestavljen tudi zapisnik. Poleg tega so na omenjenem sestanku vsi udeleženci imeli kopije gradbenega dovoljenja.

Tožnik v dveh nadaljnjih pripravljalnih spisih zanika, da bi dobil zapisnik navedenega sestanka, saj ta ni bil poslan na pravi naslov. Na sestanku 1. 10. 2004 pa je tekel razgovor zgolj o prometni ureditvi po izvršeni sporni gradnji. Pri tem je investitor zagotavljal, da gradnja ne bo ovirala sosedov, v zvezi s čimer je tožnik pridobil kopijo vplivnega območja šele po vpogledu v projektno dokumentacijo 13. 4. 2005. V nadaljevanju tožnik opozarja še na vplive, ki naj jih po investitorjevem zatrjevanju naj ne bi bilo izven gradbene parcele. Tudi v drugi pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2006 poudarja, da predmet sestanka z dne 1. 10. 2004 ni bilo vprašanje gradbenega dovoljenja, ampak zgolj ureditev in uporaba C. ulice. V nadaljevanju opozarja na interpretacijo 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP ter obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP.

Prizadeta stranka v vlogi z dne 3. 11. 2006 še poudarja, da je bil vsem lastnikom sosednjih zemljišče na sestanku 1. 10. 2004 predstavljen projekt vključno z vpogledom gradbenega dovoljenja. Ker tožnik ni želel podpisati prejema zapisnika tega sestanka, mu je investitor navedeno z obvestilom z dne 5. 10. 2004 in skico ureditve z dne 6. 10. 2004 poslal po pošti priporočeno. Pošto je tožnik prevzel, saj se ta ni vrnila. Ker so bile okoliščine v zvezi z gradnjo investitorja tožniku znane od pričetka pripravljalnih del, ne more uspešno uveljavljati obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je v tem postopku prijavilo udeležbo, na tožbo pa ni odgovorilo.

Tožba je utemeljena.

Ker je bilo z izpodbijano odločbo dokončno odločeno o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka iz razloga, ker je bil prepozno vložen, je sodišče zgolj v tem obsegu presojalo njeno zakonitost, ne pa tudi okoliščine, ki naj bi tožniku dajale pravico do sodelovanja v postopku.

V času vložitve predloga za obnovo je glede roka, v katerem mora predlagatelj vložiti to izredno pravno sredstvo, če gre za obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, veljala določba 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Ta je določala, da lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko ji je bila odločba vročena. Šele s spremembami, ki jih je uveljavil ZUP-C (Uradni list RS, št. 73/04) in so se začele uporabljati 1. 1. 1005 (1. odstavek 142. člena ZUP-C), pa je začel glede navedenega obnovitvenega razloga enomesečni rok teči od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana. ZUP-C je tudi določil, da s do začetka uporabe tega zakona uporablja prej veljavne določbe ZUP (2. odstavek 142. člena).

Zakonska določba, ki jo je treba uporabiti v obravnavanem primeru, je jasna: subjektivni rok za vložitev predloga začne teči z vročitvijo odločbe stranki, ki je predlagatelj obnove postopka. Ker med strankama ni sporno, da tožniku do 29. 12. 2004 ni bila vročena odločba o gradbenem dovoljenju, z vložitvijo predloga za obnovo ni mogel priti v zamudo.

V zvezi s (sodno) prakso, na katero se sklicuje toženec, pa sodišče dodaja, da njene nepravilnosti ni potrdilo Vrhovno sodišče v zvezi z izvajanjem identične določbe 5. točke 1. odstavka 252. člena ZUP/86, kar je razvidno iz njegove odločbe opr. št. U 227/92 z dne 3. 6. 1993. Tako tolmačenje pa bi bilo po mnenju sodišča nepravilno tudi v primeru določbe 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, veljavne do ZUP-C, in naslednjih razlogov: Z ZUP so bile v primerjavi z ZUP/86 sprejete nekatere dopolnjene in spremenjene določbe v zvezi s pravico subjektov udeleževati se postopka in pogojev za obnovo postopka v primeru, kot upravičeni osebi taka možnost ni bila dana, s katerimi je zakonodajalec želel onemogočiti zlorabo te pravice s strani predlagateljev obnove. Tako je z določbo 2. odstavka 229. člena ZUP preprečil zavestno zavlačevanje postopka z opustitvijo zahteve za vključitev v postopek na prvi stopnji v skladu z možnostjo, ki jo daje 142. člen navedenega zakona, s tem ko je določil, da lahko oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila vročena odločba, zahteva njeno vročitev le v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe. Pogoj pa je, da iz okoliščin izhaja, da oseba ni vedela za izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Dopolnjena pa je bila tudi določba 9. točke 260. člena ZUP, ki predlagateljevo zavestno neaktivnost v zvezi z zahtevo za vročitev odločbe iz 2. odstavka 229. člena ZUP sankcionira tako, da takemu stranskemu udeležencu neudeležbo v postopku ne prizna kot obnovitveni razlog (tako tudi v 3. odstavku 261. člena ZUP). Kot rečeno, pa zakonodajalec v luči stopnjevanja zahtev po poštenemu izvrševanju procesnih pravic udeležencev postopka ni posegel v navedeno določbo 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, Kljub njeni (očitno) neustreznosti, je to storil šele s spremembami ZUP-C. Sodišče zato nima nobene podlage za drugačno razlago določbe, kot je zapisana.

V skladu z navedenim je sodišče tožbi ugodilo, odpravilo odločbo toženca in mu zadevo vrnilo v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena v zvezi s 3. odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče ni ugodilo zahtevku prizadete stranke, da ji tožnik povrne njene stroške odgovora na tožbo in pripravljalne vloge, saj je v njih pritrdila stališču toženca, ki v tem postopku ni uspel, pojasnjevala pa je tudi svoja stališča glede okoliščin, ki za odločitev v tem sporu niso bistveni (kdaj je tožnik zvedel za gradbeno dovoljenje). Zato tudi ne gre za potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). ZPP se glede stroškov postopka v upravnem sporu uporablja glede na določbo 1. odstavka 23. člena ZUS v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-243/04-16 z dne 13. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 45/06).