Jedro

Dejstvo, da je storilec kljub udeležbi v rehabilitacijski delavnici ponovno storil prekršek vožnje pod vplivom alkohola v takšni koncentraciji, ki sodišču narekuje obvezen izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ne glede na oddaljenost storitve tega prekrška od prej storjenega istovrstnega prekrška, zaradi katerega mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, nedvomno kaže na to, da prvotno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ni bilo izvršeno, ni doseglo namena in storilca ni odvrnilo od storitve ponovnega prekrška.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je storilec v predlogu za odločitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izpostavil, da je zaposlen kot voznik tovornega vozila, da je edini zaposleni v družini in da s svojo plačo preživlja ženo in dva otroka, da se mu je prekršek, ki ga je storil, zgodil izjemoma ter da bi v primeru, če bi ostal brez vozniškega dovoljenja, bilo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine, storjeni prekršek pa je obžaloval in zatrjeval, da prekrškov v bodoče ne bo ponavljal. 5. Sodišče prve stopnje je ob obravnavi storilčevega predloga ugotovilo, da je storilec 15. 3. 2015 vozil pod vplivom alkohola in s tem storil prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je bilo izrečenih 18 kazenskih točk, da je 29. 3. 2015 vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi vožnje motornih vozil in s tem storil prekršek po desetem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz), za katerega mu je bilo prav tako izrečenih 18 kazenskih točk, da je bil v zadnjih treh letih kaznovan tudi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 11. 1. 2013, ki je postala pravnomočna 24. 1. 2013, prav tako zaradi vožnje pod vplivom alkohola, da mu je bilo s sklepom z dne 21. 2. 2013 izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi doseženih 18 kazenskih točk, da mu je izvršitev izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bila odložena s sklepom z dne 3. 4. 2013 z obveznostjo udeležbe v rehabilitacijskem programu edukacijskih delavnic ter preizkusno dobo do 24. 4. 2014. 6. Kot razloge za zavrnitev storilčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je sodišče prve stopnje v 6. in 7. točki obrazložitve izpostavilo, da je storilec bil zaradi vožnje pod vplivom alkohola v zadnjih treh letih pravnomočno kaznovan dvakrat, da je obakrat šlo za tako visoko koncentracijo alkohola, da mu je bilo vsakič izrečenih 18 kazenskih točk, da je narava storjenih prekrškov takšna, da močno ogroža ostale udeležence cestnega prometa, da je storilec oba prekrška storil z eventuelnim naklepom ter da je storilcu že bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki pa kljub udeležbi storilca v edukacijski delavnici, po kateri bi od storilca bilo utemeljeno pričakovati, da ne bo več vozil pod vplivom alkohola, vseeno storil prekršek vožnje pod vplivom alkohola, kar pomeni, da udeležba storilca v edukacijskih delavnicah očitno ni dosegla svojega namena in storilca ni odvrnila od storitve ponovnih prekrškov, zaradi česar pričakovanje, da prekrškov, kljub izraženi obljubi, ne bo ponavljal, ni izkazano. Pri tem je sodišče prve stopnje storilcu verjelo, da storjeni prekršek obžaluje in da bo zaradi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oteženo opravljanje njegove službe kot tudi vsakdanje življenje, vendar pa je kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, navedena še ne predstavlja razloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prav tako je iz 8. točke obrazložitve razvidno, da je sodišče pri presoji utemeljenosti storilčevega predloga upoštevalo tudi, da je sicer mogoče od storilca pričakovati, da bo izpolnil obveznosti udeležbe v rehabilitacijskem programu ter da je telesno in duševno zmožen za voznika motornih vozil, vendar je njegov predlog kljub temu zavrnilo, ker ni mogoče pričakovati, da storilec prekrškov ne bo več ponavljal. Z navedeni razlogi za sprejem izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jim kot pravilnim pritrjuje.

7. Upoštevajoč navedeno tudi pritožbeno izpostavljene okoliščine, da je med historičnimi dogodki, v katerih je ponovil prekrške, preteklo več kot dve leti, da dnevno prevozi veliko število kilometrov in je v zadnjih osmih letih prevozil najmanj 150.000 km na leto, ne vplivajo na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, saj je dejstvo, da je storilec kljub udeležbi v rehabilitacijski delavnici ponovno storil prekršek vožnje pod vplivom alkohola v takšni koncentraciji, ki sodišču narekuje obvezen izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ne glede na oddaljenost storitve tega prekrška od prej storjenega istovrstnega prekrška, zaradi katerega mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, nedvomno kaže na to, da prvotno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ni bilo izvršeno, ni doseglo namena in storilca ni odvrnilo od storitve ponovnega prekrška. Pri tem je zlasti potrebno izpostaviti, da storilec ni zgolj vozil pod vplivom alkohola, temveč je ob tem imel takšno koncentracijo alkohola v organizmu, za katero je zakonodajalec predpisal obvezni izrek 18 kazenskih točk, kar ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, v katerih storilec izraža mnenje, da bi se namen kaznovanja uresničil skozi denarno kazen, rehabilitacijo preko udeležbe v psihosocialni delavnici in ustrezno preizkusno dobo, kar naj bi na njega delovalo zadosti primerno in preventivno ter da mu ni potrebno odvzeti vozniškega dovoljenja in preprečiti udeležbe v cestnem prometu za določen čas.

8. Nedvomno bo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma njegova izvršitev za storilca imela določene neugodne posledice, ki lahko rezultirajo tudi v izgubi zaposlitve, s tem pa vira preživljanja zanj in njegovo družino, vendar kot je izpostavilo že sodišče prve stopnje to samo po sebi še ne predstavlja razloga za ugoditev predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ravno zaradi teh posledic bi namreč bilo od storilca utemeljeno pričakovati, da bo še bolj skrbno pazil na to, da podobnega prekrška po tem, ko mu je že bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in njegova odložitev izvršena, ne bo več ponovil, dodatno pa bi ga od tega moralo odvrniti tudi dejstvo, da je zaposlen kot poklicni voznik. Ker iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da sodišče prve stopnje verjame storilcu, da bo zaradi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oteženo opravljanje dela na njegovem delovnem mestu in vsakdanje življenje, iz 8. točke obrazložitve pa tudi, da sodišče ne dvomi v pripravljenost storilca opraviti obveznosti udeležbe v rehabilitacijskem programu ter da je duševno in telesno zmožen za voznika motornih vozil, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloženega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu in navedb, da je od veljavnosti vozniškega dovoljenja odvisna storilčeva zaposlitev in preživljanje njegove družine.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi sodišče storilca glede na njegove navedbe v vlogi za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja moralo zaslišati pred izdajo izpodbijanega sklepa ter da je z opustitvijo zaslišanja kršilo storilčevo dostojanstvo in mu dalo na znanje, da je njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine nepomembno. V postopku za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaslišanje storilca ni obvezno in se zanj sodišče odloči glede na lastno presojo o tem, ali je takšno zaslišanje potrebno za oceno storilčeve osebnosti zaradi ocene pričakovanja, da storilec v bodoče prekrškov ne bo ponavljal. Ker pa je v obravnavani zadevi sodišče razpolagalo s podatki, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in je lahko do ocene o pričakovanju, da storilec ne bo ponavljal prekrškov, prišlo že na podlagi podatkov, ki izhajajo iz spisa, storilčevo zaslišanje v predmetni zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno. Pritožbeni očitki, v katerih storilec sodišču prve stopnje smiselno očita bistvene kršitve določb postopka, tako niso utemeljeni.

10. Pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje okoliščine prekrška storjenega 29. 3. 2015 po desetem odstavku 50. člena ZVoz, ko naj bi po lastnih trditvah zgolj poskušal zagnati svoje osebno vozilo s porivanjem, ter izraža mnenje, da so krivični očitki prvostopenjskega sodišča, da je oba prekrška vožnje pod vplivom alkohola storil z eventuelnim naklepom, so za odločitev o predmetni zadevi neupoštevni, saj je o teh vprašanjih bilo odločeno s pravnomočnimi sodbami o prekrških, v presojo katerih se pritožbeno sodišče v okviru tega postopka ne more več spuščati. Prav tako pa storilec ne more v predmetnem postopku uspešno uveljavljati bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, ki jih storilec v predmetni pritožbi smiselno uveljavlja s trditvami o tem, da mu je v postopku o prekršku pred Okrajnim sodiščem v Celju za prekršek storjen 29. 3. 2015 bila odrečena pravica do sodnega tolmača, ki mu kot tujemu državljanu pripada po Ustavi RS, saj prejete sodbe, zoper katero ni napovedal pritožbe, ni razumel v celoti.

11. Ker je iz povzetega razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja upoštevalo osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, stopnjo njegove odgovornosti za prekršek, okoliščine, v katerih je storil prekršek in na tej podlagi pravilno ocenilo, da ni mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov, je sprejelo pravilno odločitev, da se storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrne.

12. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13. Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse, ki jo je storilec dolžan plačati v 15 dneh od vročitve tega sklepa, bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.