Jedro

Določba 3. alineje 1. odstavka 18. člena ZUPJS ne vpliva na fiktivno določen dohodek v skladu z 19. členom ZUPJS. Pri načinu ugotavljanja materialnega položaja je pomemben vrstni red določb ZUPJS. Določba 18. člena ZUPJS najprej določa, katero premoženje se ne upošteva (v skladu s 3. alinejo 1. odstavka med drugim tudi premoženje, ki daje dohodke, višje od 2-kratnika bruto minimalne plače). Nato pa se v skladu z 19. členom ZUPJS tisto premoženje, ki se upošteva, upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek. Ko je fiktivno določen dohodek določen, se ne preverja, ali je ta višji od 2-kratnika bruto minimalne plače.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 24. 1 2013 in št. ... z dne 3. 4. 2012 ter priznanje pravice do višjega otroškega dodatka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2013 in št. ... z dne 3. 4. 2012 ter tožniku za otroka A.A. in B.B. od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 priznalo pravico do otroškega dodatka v višini 53,27 EUR (I. tč. izreka). Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe nakazati razliko med že izplačanimi in dosojenimi zneski otroškega dodatka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pojasnjuje, da je premoženje ugotovila z vpogledom v Informacijski sistem centra za socialno delo, v katerem so zajeti podatki, pridobljeni od DURS-a. Drži sicer, da C.C. izkazuje prihranke v višini 58.815,12 EUR, ne drži pa, da naj bi izkazala dohodek iz naslova obresti v višini dvakratnika minimalne plače, zato je tožena stranka njene prihranke upoštevala kot premoženje družine. Poudarja, da je potrebno ugotavljati premoženje vsakega posameznega družinskega člana in ugotoviti, ali njegovo premoženje daje dohodke višje od dvakratnika bruto minimalne plače ali ne ter na tak način ugotoviti, ali se to premoženje upošteva ali ne. Tudi iz gramatikalne razlage 17. člena ZUPJS izhaja, da se v premoženje „osebe“ šteje. Določba 18. člena ZUPJS ureja, kaj se ne šteje v premoženje posamezne osebe. Šele tako ugotovljeno premoženje se po 19. členu ZUPJS sešteje in določi fiktivno določen dohodek. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da letni fiktivni dohodek, ki znaša 4.648,75 EUR presega dvakratnik minimalne bruto plače in se posledično ne všteje v premoženje. ZUPJS namreč v 18. členu ureja dejanski stan, ki se nanaša na posamezne vrste premoženja, ki so sestavni deli premoženja, da se lahko izračuna fiktivno določen dohodek. Ko je fiktivno določen dohodek po 19. členu ZUPJS določen, 3. tč. 1. odstavka 18. člena ZUPJS nanj ne vpliva, saj bi navedena razlaga še dodatno podkrepila argument, ki se mu je zakonodajalec želel z novelo ZUPJS izogniti, in sicer, da bi tisti, ki imajo premoženje, ki daje dohodke, višje od dvakratnika bruto minimalne plače še izboljšali svoj položaj, tako, da se jim ne bi upošteval niti fiktivni dohodek. S takšno razlago bi bilo kršeno načelo enotnosti, pravične razdelitve javnih sredstev, ekonomičnosti in ciljne usmerjenosti prejemkov iz 2. člena ZUPJS. Dodaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje določbo 3. alineje 1. odstavka 18. člena ZUPJS restriktivno razlagati. Sporna določba namreč od 1. 1. 2014 dalje ne velja več, saj je bil zakonodajalec mnenja, da se je v praksi pokazalo, da so v mnogih primerih tisti, ki imajo tako veliko premoženje, da daje dohodek višji od dvakratnika bruto minimalne plače v boljšem položaju od tistih, katerih premoženje ne daje dohodka ali daje dohodek pod to mejo. Namen zakonodajalca nikakor ni bil v tem, da bi premoženje vseh oseb seštevalo tako, da bi se še manj premoženja upoštevalo. Zakonodajalec je obrazložil, da je sprejeta ureditev, da je premoženje posamezne osebe, ki daje dohodke višje od dvakratnika bruto minimalne plače izvzeto, nepravično in postavlja ljudi v neenakopraven položaj, zato je to določbo razveljavil. Stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno premoženje seštevati, pa je še toliko bolj nepravično.

V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in se strinja s stališčem sodišča prve stopnje. Meni, da se spremembe ZUPJS ne morejo uporabiti retrogradno. Meni tudi, da tožena stranka prihaja v nasprotje sama s sabo, s tem ko se sklicuje na nepravičnost zakona. Pritožbeno sodišče še poziva, da preveri ali je tožena stranka pritožbo podala pravočasno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v skladu z 346. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) najprej ugotavlja, da je pritožba pravočasna. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 1 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 4. 2012 . S slednjo je Center za socialno delo D. z dnem 1. 1. 2012 razveljavil odločbo Centra za socialno delo D. št. ... z dne 21. 11. 2011 ter za otroka A.A. in B.B. od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 dodelil otroški dodatek v skupni višini 47,38 EUR mesečno.

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno ugotovila povprečni mesečni dohodek na osebo in posledično tožnika razvrstila v 8. dohodkovni razred, kjer mu v skladu z 22. členom ZUPJS pripada za 1. otroka otroški dodatek v višini 19,88 EUR, za drugega otroka pa v višini 27,50 EUR, skupaj torej 47,38 EUR mesečno.

Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS) v 3. alineji 1. odstavka 18. člena določa, katero premoženje se ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, in sicer določa, da se v premoženje ne šteje premoženje, ki daje dohodke, višje od 2-kratnika bruto minimalne plače. V 19. členu nadalje določa način upoštevanja premoženja, in sicer določa, da se premoženje upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek, in sicer v višini letnega zneska obresti, izračunanih od vrednosti premoženja, ki se upošteva po ZUPJS na dan vložitve vloge, razen pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, subvencije najemnine, pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Pri tem se upošteva povprečna letna obrestna mera za gospodinjstva za vezane vloge nad 1 letom do 2 leti za leto pred letom vložitve vloge po podatkih Banke Slovenije. Če med vložitvijo vloge podatek o tej obrestni meri še ni na voljo, se upošteva podatek za predpreteklo leto. Kadar se skladno z ZUPJS upošteva povprečni mesečni dohodek na osebo, se ta izračuna tako, da se skupni dohodek oseb, izračunan skladno z določbami 3. poglavja ZUPJS, deli s številom oseb in številom dvanajst (20. člen ZUPJS).

Sodišče prve stopnje je odločbi tožene stranke odpravilo ter tožniku priznalo pravico do višjega otroškega dodatka, in sicer v višini 53,27 EUR. Postavilo se je na stališče, da se pri izračunavanju fiktivnega dohodka iz premoženja upošteva premoženje vseh družinskih članov. Tako ugotovljen fiktivni dohodek v znesku 4.648,75 EUR nato ni vštelo v premoženje, ker presega dvakratnik bruto minimalne plače. Tako je upoštevalo le skupni dohodek družine v višini 35.084,81 EUR ter ugotovilo, da znaša mesečni dohodek na osebo 730,93 EUR, kar predstavlja 75,61 % povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v RS v letu 2010, ki je znašala 966,62 EUR. Tožnikovo družino je v skladu z 22. členom ZUPJS razvrstilo v 7. dohodkovni razred, tj. v razpon od 64 % do 82 % neto povprečne plače na družinskega člana, ter ugotovilo, da na podlagi te razvrstitve otroški dodatek znaša za prvega otroka 22,83 EUR, za drugega otroka pa 30,44 EUR, skupaj torej 53,27 EUR.

Pritožba utemeljeno opozarja, da določba 3. alineje 1. odstavka 18. člena ZUPJS ne vpliva na fiktivno določen dohodek v skladu z 19. členom ZUPJS. Pri načinu ugotavljanja materialnega položaja je pomemben vrstni red določb ZUPJS. Določba 18. člena ZUPJS najprej določa, katero premoženje se ne upošteva (v skladu s 3. alinejo 1. odstavka med drugim tudi premoženje, ki daje dohodke, višje od 2-kratnika bruto minimalne plače). Nato pa se v skladu z 19. členom ZUPJS tisto premoženje, ki se upošteva, upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek. Ko je fiktivno določen dohodek določen, se ne preverja ali je ta višji od 2-kratnika bruto minimalne plače. Tožena stranka je po mnenju pritožbenega sodišča skladno z določbami ZUPJS pravilno ugotovila povprečni mesečni dohodek na osebo in posledično tožnika pravilno razvrstila v 8. dohodkovni razred ter mu priznala otroški dodatek v skupni višini 47,38 EUR. V skladu s 3. alinejo 1. odstavka 18. člena ZUPJS ni upoštevala premoženja tožnika v višini 45.224,23 EUR, ker daje dohodke oziroma obresti v višini 1.775,20 EUR, ki so višje od 2-kratnika bruto minimalne plače. Tožena stranka je pravilno upoštevala tudi premoženje tožnikove žene v višini 58.815,12 EUR. Premoženje je sicer res višje od tožnikovega, vendar pa ni izkazano, da to premoženje daje dohodke višje od 2-kratnika bruto minimalne plače. Iz prvostopenjske odločbe z dne 3. 4. 2012 izhaja zgolj, da obresti tožnikove žene, dosežene na denarne depozite znašajo 812,18 EUR in 476,98 EUR. Seštevek navedenih zneskov pa ne dosega 2-kratnika bruto minimalne plače. Tožena stranka je nato v skladu z 19. členom ZUPJS od premoženja 91.102,65 EUR, ki se upošteva (136.326,88 EUR - 45.224,23 EUR) izračunala fiktivni dohodek, in sicer tako, da je upoštevala povprečno letno obrestno mero v višini 3,41 %. Fiktivni dohodek v višini 3.106,60 EUR je v skladu z 19. členom ZUPJS prištela dohodkom družine v višini 35.084,81 EUR in na podlagi 20. člena ZUPJS ugotovila, da znaša povprečni mesečni dohodek na osebo 795,65 EUR, kar upoštevaje povprečno mesečno plačo vseh zaposlenih v RS v letu 2010 (966,62 EUR) predstavlja 82,31 % povprečnega mesečnega dohodka. V skladu z 22. členom ZUPJS je tožnika razvrstilo v 8. dohodkovni razred, kar pomeni, da mu za 1. otroka pripada otroški dodatek v višini 19,88 EUR, za drugega otroka pa v višini 27,50 EUR, skupaj torej 47,38 EUR mesečno.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 24. 1 2013 in št. ... z dne 3. 4. 2012 ter priznanje pravice do višjega otroškega dodatka, zavrnilo.