Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da bi imel po stanju 31.12.1992 še terjatev do hrvaške družbe, mu ni mogoče priznati odpisa zamudnih obresti iz davkov v RS. Obstoja terjatve ni mogoče dokazovati s knjigo žiro računa, saj ta dokazuje le dogodke, ki so v njej knjiženi, ne pa tistih, ki jih v njej ni. Ker sporna terjatev v tej knjigi ni knjižena, ta knjiga ne more biti dokaz o njenem obstoju. S tem, ko ga organ ni pozval, naj predloži še kakšno dokazilo za svoje navedbe v vlogi, ki je bila popolna in sposobna za obravnavo, organ ni kršil pravil postopka v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana št. U 171/98-7 z dne 25.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.12.1997, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave B. z dne 26.3.1995. S to odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil tožnikovo vlogo za odpis zamudnih obresti po Zakonu o odpisu terjatev iz naslova zamudnih obresti (ZOTNZO, Uradni list RS, št. 13/95).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da v obravnavanem primeru tožnik ni uspel dokazati, da bi imel na dan 31.12.1992 neporavnane zapadle terjatve do pravnih oseb iz drugih republik bivše SFRJ, kar je po 1. alinei 4. člena ZOTNZO pogoj za odpis zamudnih obresti. Tožnik v vlogi za odpis zamudnih obresti, s katero se po 6. členu ZOTNZO začne postopek, ni predložil dokaza o obstoju neporavnanih zapadlih terjatev. Ker se postopek začne na zahtevo stranke in ker mora zahtevek vsebovati tudi dokazila o pogojih iz 4. člena ZOTNZO, česar pa tožnikov zahtevek ni imel, je upravni organ ravnal pravilno, ko tožnika ni pozval na dopolnitev vloge, temveč je obstoj navedenega pogoja ugotavljal z vpogledom v spise za odmero tožnikovih davkov in prispevkov za leto 1991 in 1992, iz česar je ugotovil, da je tožnik na dan 31.12.1991 še izkazoval terjatev do hrvaške družbe, na dan 31.12.1992 pa te terjatve ni več izkazoval. Sodišče pa je zavrnilo tožnikovo dokazovanje obstoja te terjatve s knjigo žiro računa za leto 1991 in 1992. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter s sodbo spremeni sodbo prvostopnega sodišča tako, da odločbo tožene stranke in prvostopnega upravnega organa odpravi, tožniku odpiše zamudne obresti od neplačanih prispevkov za zaposlovanje, zdravstveno zavarovanje in pokojninsko ter invalidsko zavarovanje za tožnika in zaposlene delavce oziroma podrejeno, razveljavi odločbo tožene stranke in vrne zadevo toženi stranki v novo odločanje, oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo prvostopnega sodišča in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je prvostopni upravni organ bil dolžan tožnika pozvati na dopolnitev vloge. Ker ga ni, so bila kršena pravila postopka (68. člen ZUP/86), kar ima za posledico izdajo odločbe, ki je zanj neugodna. Napačna je tudi trditev sodišča, da tožnik niti v pritožbi niti v tožbi ne ugovarja stanju terjatev v popisnem listu terjatev, saj prav to ves čas zatrjuje, namreč, da mu terjatev do hrvaške družbe do konca leta 1992 ni bila poravnana. Če tožnik v popisni list za leto 1992 in po stanju 31.12.1992 ni vpisal tudi neporavnane terjatve, ki izvira iz leta 1991, ker je zmotno menil, da se v neporavnane terjatve za leto 1992 vpisujejo le terjatve, ki so nastale v tem letu, to še ne pomeni, da ta terjatev 31.12.1992 ni obstojala. Obstoj te terjatve namreč izhaja iz drugih knjigovodskih listin, ki jih je tožnik predložil v pritožbenem postopku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se vrhovno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moral prvostopni upravni organ potem, ko je ugotovil, da tožnik vlogi za odpis zamudnih obresti ni predložil ustreznih dokazil, tožnika pozvati na dopolnitev vloge. Po 6. členu ZOTNZO se postopek za odpis zamudnih obresti začne na zahtevo stranke, pri čemer je treba zahtevku priložiti dokazila o razmerah iz 4. člena ZOTNZO, torej dokazila o tem, da so izpolnjeni pogoji za odpis zamudnih obresti. Če vlogi takšna dokazila niso priložena, še ne pomeni, da gre za situacijo, ki jo ureja 68. člen ZUP/86. Ta določa, da mora organ stranko pozvati na dopolnitev vloge, če ima vloga take formalne pomanjkljivosti, da je ni mogoče obravnavati, ali če je nerazumljiva ali nepopolna. V obravnavanem primeru je bila vloga razumljiva, imela je jasen zahtevek in ni imela formalnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče obravnavati. Zato je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je to vlogo obravnaval, kot dokazilo pa uporabil podatke iz upravnih zadev, v katerih so bili tožniku odmerjeni davki in prispevki za leto 1991 in 1992. Po presoji vrhovnega sodišča je upravni organ prve stopnje ravnal v skladu s 137. členom ZUP/86, po katerem mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, stranka navesti natančno, po resnici in določno ter za svoje navedbe ponuditi tudi dokaze in jih predložiti, razen če gre za splošno znana dejstva. Če takih dokazov stranka ne predloži, organu od nje tega ni treba zahtevati, če gre za dokaze, ki jih hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek. Glede na to določbo in dokaze, ki jih je predložil tožnik, je organ podatke lahko pridobil na podlagi spisov v postopku odmere davkov in prispevkov za leti 1991 in 1992, torej je podatke o obstoju neporavnanih terjatev po stanju 31.12.1992 lahko pridobil tudi iz odmernega spisa za leto 1992. Ker pa v teh spisih, kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega organa, ni bilo razvidno da bi imel tožnik na dan 31.12.1992 neporavnano zapadlo terjatev do hrvaške družbe, tudi vrhovno sodišče ocenjuje, da v tem primeru niso bili podani pogoji za odpis zamudnih obresti.

Pravilno je prvostopno sodišče ugotovilo tudi, da tožnik niti v pritožbi niti v tožbi ni ugovarjal, da bi obstoj te terjatve izhajal iz popisnega lista terjatev. Tožnik v tožbi celo priznava, da v postopku pred prvostopnim organom res ni predložil dovolj listin, ki bi dokazovale obstoj sporne terjatve. Dokazi, ki jih je v pritožbenem postopku zoper upravno odločbo prvostopnega organa predložil tožnik, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso ustrezni za dokazovanje obstoja terjatve na dan 31.12.1992. Knjiga žiro računa dokazuje namreč le finančne dogodke, ki so v njej vknjiženi, ne pa tistih, ki jih v njej ni. Ker v tej knjigi ni vpisano plačilo terjatve, ki jo je tožnik imel do hrvaške družbe, to še ne pomeni, da je to dokaz, da je ta terjatev na dan 31.12.1992 še obstajala.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUP tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.