Jedro

Nižji sodišči sta ugotovili, da ni izkazano, da je bil toženec v času prometne nesreče vinjen. Navedeno sicer že zadošča za zaključek o neutemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, vendar pa velja v konkretni zadevi še dodati, da je pravilno tudi stališče nižjih sodišč, da ni podana vzročna zveza med toženčevo vožnjo (neizkazano vinjenostjo) in samim nastankom prometne nesreče. Nevarno prometno situacijo je povzročil nepazljivi deček, ki je iz množice ljudi pritekel na cesto, po kateri je pripeljal toženec. Ob takšnih dejanskih okoliščinah sta nižji sodišči pravilno presodili, da je izključni vzrok za nastalo nezgodo v nepazljivem ravnanju otroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica v tej pravdi zoper toženca, ki naj bi v vinjenem stanju povzročil prometno nesrečo, uveljavlja regresni zahtevek zaradi izgube zavarovalnih pravic. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bil toženec vinjen, da zato ni bil dovolj previden in da je podana vzročna zveza med vinjenostjo in prometno nesrečo. Toženec bi pešca lahko pravočasno zaznal. V bližini prehoda so se nahajali ljudje, kar je od njega terjalo večjo pazljivost in prilagoditev vožnje razmeram na cesti. Pred prehodom za pešce bi moral ali ustaviti vozilo ali zmanjšati njegovo hitrost na minimum, s čimer bi nesrečo lahko preprečil. Ni ravnal v skladu z določbami takrat veljavnega Zakona o varnosti v cestnem prometu. Vzroki za toženčevo skrajno nepazljivo ravnanje so zagotovo v njegovi vinjenosti, ki izhaja iz izvedenskega mnenja. Toženčev reakcijski čas se je pod vplivom alkohola povečal za 20 %. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da ni z gotovostjo ugotovljeno, da je bil toženec vinjen. Če se upošteva izvedensko mnenje v celoti, je to dejstvo ugotovljeno z gotovostjo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki [375. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)], ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so tako v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijsko sodišče vseh revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo, zato ni upoštevalo. Med takšne trditve spada tudi revizijski očitek zmotne dokazne ocene (izvedenskega mnenja), ki na revizijski stopnji sojenja pomeni nedovoljen poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Nižji sodišči sta ugotovili, da ni izkazano, da je bil toženec v času prometne nesreče vinjen. Navedeno sicer že zadošča za zaključek o neutemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, vendar pa velja v konkretni zadevi še dodati, da je pravilno tudi stališče nižjih sodišč, da ni podana vzročna zveza med toženčevo vožnjo (neizkazano vinjenostjo) in samim nastankom prometne nesreče. Toženec je vozil s hitrostjo 47,3 km/h (omejitev hitrosti je bila 60 km/h) in se trčenju ni mogel izogniti. Nevarno prometno situacijo je povzročil nepazljivi deček, ki je iz množice ljudi pritekel na cesto, po kateri je pripeljal toženec. Ob takšnih dejanskih okoliščinah sta nižji sodišči pravilno presodili, da je izključni vzrok za nastalo nezgodo v nepazljivem ravnanju otroka.

8. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.