Jedro

V sodni praksi je ustaljeno stališče, da odločitev, naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke, temveč določba drugega odstavka 154. člena ZPP s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, v presežku pa se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana II. točka sklepa v nespremenjenem delu.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 8 dni plačati 101,42 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek v tem individualnem sporu ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 548,39 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka vlaga pritožbo po pooblaščenki tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnik tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pove, da je pred vložitvijo tožbe poravnala 136,38 EUR in 190,00 EUR ter pred prejemom tožbe še znesek 100,00 EUR, 17. 6. 2015 pa skupni znesek 1.153,41 EUR in s tem v celoti izpolnila svoj zahtevek. Dalje navaja, da je tožnik šele na naroku 20. 5. 2016 predložil sodišču pripravljalno vlogo z delnim umikom tožbe, preostanek tožbe pa je umaknil šele po prejemu pripravljalne vloge tožene stranke z dne 31. 5. 2016. Meni, da ni mogoče šteti, da je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, saj je tožbo umaknil skoraj eno leto po izpolnitvi celotnega zahtevka in po tem, ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjevala in dokazala plačilo vseh obveznosti. Opozarja, da so bila med plačilom celotne obveznosti tožene stranke in umikom tožbe opravljena tudi določena procesna dejanja, to so glavna obravnava ter vloženi po dve pripravljalni vlogi vsake izmed strank. Glede na to bi po njenem mnenju moral tožnik povrniti njene priglašene pravdne stroške. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri se tožeča stranka razbremeni svoje obveznosti povrnitve pravdnih stroškov v primeru umika tožbe le, če ob umiku zatrjuje, da je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, ki ga je uveljavljala s tožbo, kakor tudi, da je tožbo umaknila takoj po tem, ko je bil zahtevek izpolnjen. Navaja, da tožnik česa takega ni zatrjeval, zaradi česar ni izkazan dejanski stan po prvem odstavku 158. člena ZPP. Predlaga, da se izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi in se plačilo stroškov tožene stranke naloži v plačilo tožniku. Podredno nasprotuje tudi višini odmerjenih stroškov tožnika, saj stroški za zastopanje tožnika na naroku v višini 300 točk in stroški za pripravljalno vlogo v višini 150 točk za pravdo niso bili potrebni, ker je tožena stranka že v odgovoru na tožbo izkazala, da je zahtevek v celoti izpolnila najkasneje 17. 6. 2015. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo po pooblaščenki pravočasno odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v plačilo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek, stroške tožnika pa je naložilo v plačilo toženi stranki. Pri svoji odločitvi se je oprlo na prvi odstavek 158. člena ZPP. Zavzelo je stališče, da je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka že pred vložitvijo tožbe izpolnila del terjatve v višini 326,38 EUR (136,38 + 190,00 EUR), ki jo je vtoževal tožnik v tem individualnem delovnem sporu, po vložitvi tožbe pa je tožniku plačala večji del neto zneska (5. 5. 2015 v višini 100,00 EUR, 12. 5. 2015 v višini 100,00 EUR ter 17. 6. 2015 v višini 401,02 EUR in 752,39 EUR). V zvezi z umikom tožbe v delu, v katerem se nanaša na (neto) zneske, ki so bili tožniku nakazani na njegov račun, pritožba pravilno opozarja, da tožnik ni umaknil tožbe takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, saj je od 17. 6. 2015 do umika celotne tožbe minilo skoraj leto dni in so bila opravljena nekatera procesna dejanja, pri čemer je tožena stranka na izpolnitev tega dela obveznosti opozorila že v odgovoru na tožbo. Ker je tožnik ne glede na to umaknil del tožbe šele v pripravljalni vlogi, ki jo je predložil na naroku za glavno obravnavo 20. 5. 2016, del pa v pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2016, ni mogoče šteti, da je umaknil tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila ta zahtevek. Vendar pa je treba v predmetni zadevi upoštevati tudi, da je tožena stranka v pretežnem delu svojo obveznost izpolnila šele po vložitvi tožbe, kar velja tudi za del, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov, obračunanih v zvezi s plačama tožnika za februar in marec 2015. V zvezi z izpolnitvijo tega dela zahtevka pa tožena stranka ni podala niti trditev niti ni predlagala dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da tožnik tega dela tožbe ni umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, da torej v zvezi s tem delom zahtevka ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 158. člena ZPP.

8. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da odločitev, naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke, temveč citirana določba drugega odstavka 154. člena ZPP s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki.(1) Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, zaradi česar je izpodbijano II. točko izreka sklepa delno spremenilo tako, da tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, v preostalem delu (da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) pa potrdilo izpodbijani nespremenjeni del II. točke izreka sklepa (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

9. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožnik v skladu z uspehom dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Skladno z drugim odstavkom 154. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP in z upoštevanjem vrednosti spornega predmeta v višini 899,52 EUR (548,39 EUR stroškov, priznanih tožeči stranki, in 765 točk oziroma 351,13 EUR svojih priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje) je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo: strošek za izdelavo pritožbe (tar. št. 15 Odvetniške tarife, Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT) v višini 250 točk oziroma 114,75 EUR, materialne izdatke po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 2 %, to je 5 točk oziroma 2,29 EUR ter strošek sodne takse višini 52,00 EUR, skupaj torej 169,04 EUR. Tožnik je tako dolžan toženi stranki v skladu z uspehom (60 %) plačati stroške pritožbe v višini 101,42 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

10. O stroških odgovora na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP.

(1) Prim. N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2010, str. 32 in 33.