Jedro

Če je bila med pogodbenima strankama sklenjena pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja (106. čl. ZD), lahko izročitelj prekliče izročitev, če mu potomec ne daje preživnine in zahteva vrnitev izročenega (1. in 2. odst. 115. čl. ZD), ne more pa zahtevati razveljavitve pogodbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za razveljavitev izročilne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 2.7.1986, zavrne.

V ostalem pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvo sodišče je razveljavilo izročilno pogodbo, ki sta jo dne 2.7.1986 sklenili pravdni stranki. Svojo odločitev je oprlo na analogno uporabo 120. čl. Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76, in št. 23/78, v nadaljevanju ZD). Ugotovilo je, da toženec, ki je tožnikov sin, svoje pogodbene obveznosti ne izpolnjuje. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan izstaviti tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice vl. št. 1721 k.o. M. na tožnikovo ime, odločilo pa je tudi, da je toženec tožniku dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 86.730,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje toženec in uveljavlja vse tri pritožbene razloge (1. odst. 353. čl. ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. V pritožbi navaja, da sodišče ni ocenjevalo sodnih spisov, v katerih je sodeloval tožnik, njegova hčerka, žena in zet. Te postopke našteva in očita prvemu sodišču, da ni naredilo jasnih zaključkov, kje so vzroki za današnjo situacijo in kaj je tožnika privedlo do odločitve, da je odšel v dom onemoglih.

Tožnik je ob zapisu pogodbe povedal, da ima za preživljanje dovolj sredstev, zato bi bilo potrebno s ponovnim zaslišanjem strank ugotoviti, kaj sta se stranki dejansko dogovorili. Dogovorjene obveznosti toženec izpolnjuje v mejah možnosti in jih je pripravljen izpolnjevati tudi v bodoče. Toženec in žena sta v tožnikovo oskrbo veliko vložila, tožniku pa sta tudi preskrbela ustrezne stanovanjske prostore v svoji novi hiši. Pomoči tožnik noče sprejeti, tudi sicer bi bil upravičen od tožencev zahtevati le izpolnjevanje obveznosti.

Za razveljavitev pogodbe ni potrebno le ugotoviti neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, ampak tudi na strani katere od pogodbenih strank so nastali razlogi za obstoječe stanje. Le tožnikova žena oz.

toženčeva mati sta tisti, ki imata interes na vrnitvi nepremičnin.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama, ki sta oče in sin, je bila dne 2.7.1986 sklenjena pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja (čl. 106 ZD). Tožnik, ki zahteva razveljavitev te pogodbe, ne zatrjuje, da bi v času njene sklenitve obstajali razlogi, zaradi katerih ta pogodba ne bi bila veljavna. Nasprotno, njeno veljavnost priznava, ko trdi, da toženec svojih obveznosti, ki jih je s pogodbo prevzel, ne izpolnuje. Tožnikov zahtevek za razveljavitev pogodbe tedaj nima opore v trditveni dejanski podlagi tožbe in ker po materialnem pravu zaradi neizpolnjevanja prevzetih preživninskih obveznosti v pogodbi iz 106. čl. ZD lahko izročitelj le prekliče izročitev in zahteva vrnitev izročenega (prvi in drugi odst. 115. čl. ZD), je sodišče druge stopnje tisti del tožbenega zahtevka, s katerim tožnik pogodbo z dne 2.7.1986 razveljavlja, zavrnilo.

Čeprav je sodišče zmotno svojo odločitev oprlo na analogno uporabo določb ZD o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je njegova odločitev o tem, da mora toženec izročeno premoženje vrniti, pravilna (primerjaj 2. odst. 115. čl. ZD). Izročitelj namreč lahko zahteva vrnitev izročenega premoženja, če ga potomec ne preživlja, čeprav je bilo preživljanje s sporazumom o razdelitvi in izročitvi premoženja dogovorjeno. Ali toženec svoje prevzete preživninske obveznosti do tožnika izpolnjuje ali ne, pa je ugotavljalo v tej pravdi tudi prvo sodišče. Iz njegovih dejanskih ugotovitev izhaja, da toženec po vrnitvi očeta iz doma starejših občanov (20.7.1992) svojih obveznosti, ki jih je prevzel s citirano pogodbo, ne izpolnjuje.

Razloge za takšno dejansko ugotovitev je prvo sodišče obširno navedlo v izpodbijani sodbi in sodišče druge stopnje z njimi v celoti soglaša. Toženec sicer v pritožbi trdi, da dogovorjene obveznosti v okviru možnosti izpolnjuje, vendar te trditve (pomembno je obdobje, ko se je tožnik v letu 1992 vrnil iz doma), ne konkretizira, niti za svojo takšno trditev ne ponuja kakšnega novega dokaza. Sicer pa tudi ni mogoče prezreti, da toženec v pritožbi, kljub trditvi, da pogodbeno obveznost izpolnjuje, temu nasprotno trdi, da preživljanje s pogodbo sploh, čeprav je tako zapisano, dejansko sploh ni bilo dogovorjeno. Čeprav predlaga, da bi sodišče o tej okoliščini ponovno zaslišalo obe pravdni stranki, po oceni pritožbenega sodišča takšna dopolnitev postopka ni potrebna. Tožnik s tožbo preklicuje izročitev prav iz razloga, ker toženec svoje obveznosti ne izpolnjuje, toženec pa je v postopku zatrjeval nasprotno (torej je bilo tudi preživljanje dogovorjeno), ne glede na to, da so tožnikove pogodbene obveznosti podrobno zapisane v pogodbi (primerjaj 1. odst. 71. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), na te obveznosti je stranki opozoril tudi sodnik (priloga A3) in ni verjetno, da pravdni stranki že zaradi odnosov v družini, ki so pogojevali tudi številne sodne spore, ne bi na takšno spremembo zapisanega dogovora opozorili sodnika in sočasnega ustnega dogovora o zmanjševanju oz. olajšanju obveznosti toženca zapisali (1. in 3. odst. 71. čl. ZOR). Točnost takšnega sklepanja pa potrjuje tudi nadaljnja (sicer že navedni trditvi nasprotna) pritožbena trditev, da tožnik njegove pomoči noče sprejemati oz. da so razlogi za obstoječe stanje na tožnikovi strani.

Sodišče druge stopnje sprejema dejansko ugotovitev prvega sodišča, da so razlogi za neizpolnjevanje obveznosti na strani samega toženca, ki je nasprotoval očetovi vrnitvi iz doma starejših občanov in svoje nestrinjanje z očetovo vrnitvijo pokazal z neizpolnjevanjem prevzetih pogodbenih obveznosti, ko tožencu ne pripravlja hrane (niti ne trdi, da bi mu preskrbel živež), ne poskrbi, da bi imel tožnik elektriko, oblačila, kurjavo in prostore, ki bi bili primerni za bivanje starejšega človeka, kar vse tudi sicer označuje pojem preživljanja in je podrobno opredeljeno v tretji točki citirane pogodbe. Ko pritožba trdi, da sta toženec in njegova žena preskrbela kletne prostore v svoji novi hiši, s čimer morda poskuša zatrjevati, da je tožnik preživljanje in oskrbo odklonil, je potrebno ugotoviti, da je dejanska ugotovitev prvega sodišča nasprotna (toženec je tisti, ki zaradi nasprotovanja očetovi vrnitvi iz doma obveznosti ne izpolnjuje), kakšnega novega dokaza o tej okoliščini pa pritožba ne ponuja. Odgovor na pritožnikovo trditev, da bi tožnik lahko zahteval le prisilno izpolnitev bremen, daje določba 3. odst. 115. čl. ZD, ki takšno možnost dopušča le v primeru neizpolnjevanja drugih s sporazumom prevzetih obveznosti in ne preživljanja, ne glede na to, da nesporno skaljeni odnosi med pravdnima strankama kažejo na to, da ni mogoče pričakovati med strankama takšnega sožitja, ki bi omogočalo izpolnjevanje tudi preživninskih obveznosti, med katere sodi gotovo nega in oskrba ostarelega človeka, saj ta nedvomno terja določeno stopnjo navezanosti oz. razumevanja med izročevalcem in prevzemnikom.

Glede na povedano je nepomembno, da ima morda tožnikova žena oz.

hčerka interes za vrnitev izročenega premoženja, prav tako pa tudi razlogi, zakaj sta bili s tožnikom prej sprti, kar naj bi potrjevali tudi pravdni in kazenski postopki med njimi in kar je prvo sodišče zaradi toženčeve trditve, da je tožnik nagnjen k pravdanju, tudi ocenjevalo na 5. in 6. strani izpodbijane sodbe. Tako pa se tudi pokaže, da je pritožbena trditev o tem, da sodba nima razlogov o teh postopkih, ne samo netočna, marveč za odločite v tem sporu, zaradi ugotovljenega vzroka razdora med pravdnima strankama (tožnikova vrnitev iz doma), nepomembna. Sodišče prve stopnje je tedaj dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno ter utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika za vrnitev premoženja, ki ima materialnopravno podlago v določbi 2. odst. 115. čl. ZD. Ker prvo sodišče niti zatrjevanih niti kakšnih drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo, je sodišče druge stopnje v obsegu, navedenem v izreku te sodbe, pritožbo toženca zavrnilo in sodbo potrdilo, delno pa spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. odst. 370. čl. 368. čl. ZPP). Kljub takšni odločitvi ostane stroškovna odločitev prvega sodišča nespremenjena, saj zaradi zavrnjenega dela tožbenega zahtevka kakšni posebni stroški niso nastali. Povedano velja tudi za stroške pritožbenega postopka, ki jih mora zaradi neznatnega uspeha s pritožbo trpeti tožnik sam (3. odst. 154. čl. 1. in 2. odst. 166. čl. ZPP).