Jedro

Postopek nasprotne izvršbe je funkcionalno neposredno vezan na izvršilni postopek, pričet s predlogom za izvršbo, oziroma predvsem na tisto njegovo fazo, ki sledi dovolitvi izvršbe – opravo izvršbe. Zato je lahko pristojno za odločanje o utemeljenosti predloga za nasprotno izvršbo le tisto sodišče, ki je odločalo o predlogu za izvršbo.

Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 sicer res izvzema stečajne postopke in tožbene zahtevke, ki so povezani s stečajnimi postopki (1. člen), vendar to v obravnavanem primeru ne velja. Do (neupravičene) obogatitve je prišlo v izvršilnem postopku, v času, ko je bil dolžnik po nasprotni izvršbi že v stečajnem postopku (v stečajnem postopku je bil že ob vložitvi predloga za izvršbo). Zato se za določitev pristojnosti sodišča v obravnavani zadevi uporabljajo določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001.

Izrek

I. Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na 1. in 3. točko izreka sklepa zavrne in se sklep v tem delu potrdi, v delu, v katerem se nanaša na 2. točko izreka sklepa, pa se zavrže. II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu dolžnika za nasprotno izvršbo ugodilo in upniku naložilo, da v roku 15 dni od prejema tega sklepa dolžniku na njegov transakcijski račun plača 18.522,04 EUR (1. točka izreka), v preostalem delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od tega zneska, je predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo (2. točka izreka) ter upniku naložilo, da dolžniku povrne 187,84 EUR nadaljnjih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper sklep se je dolžnik po nasprotni izvršbi po pooblaščenki pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev in spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Meni, da izrek sklepa nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sklepa. Predlog upnika po nasprotni izvršbi za nasprotno izvršbo ni vložen v skladu z ZIZ, saj sodišče po 69. členu ZIZ s sklepom dovoli nasprotno izvršbo šele na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa, s katerim predhodno ugodi predlogu za nasprotno izvršbo. Predlog upnika po nasprotni izvršbi za nasprotno izvršbo, o katerem je sodišče odločalo, dejansko predstavlja drugo fazo postopka z zmotno predpostavko upnika po nasprotni izvršbi, da izvršilni naslov za tak predlog že obstaja. Navaja tudi, da se Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba Sveta 44/2001) ne uporablja v primeru stečajnega postopka (1. člen Uredbe Sveta 44/2001) in tako ugovarja pristojnost sodišča. Terjatev, ki jo ima upnik po nasprotni izvršbi do njega, ni mogoče šteti kot terjatev iz naslova stroškov stečajnega postopka, ampak kot terjatev iz stečajne mase, za takšne terjatve pa avstrijsko pravo predvideva izrecno pristojnost avstrijskega insolvenčnega sodišča. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo avstrijsko materialno pravo, saj na podlagi Stečajnega zakona Republike Avstrije ni mogoče šteti kot obogatitvenega zahtevka terjatve, ki se nanaša na pogodbeno razmerje med strankama (kakršna je predmetna terjatev), in da bi moral zato upnik po nasprotni izvršbi terjatev prijaviti v stečajni postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik po nasprotni izvršbi je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril, prereka pritožbene navedbe in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je v delu, v katerem se nanaša na 1. in 3. točko izreka sklepa, neutemeljena, v delu, v katerem se nanaša na 2. točko izreka sklepa, pa ni dovoljena.

5. Pritožbena trditev, da je upnik po nasprotni izvršbi predlog za nasprotno izvršbo vložil v nasprotju z določili ZIZ, ni utemeljena. Izpodbijani sklep, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo, je sklep iz četrtega odstavka 68. člena ZIZ, torej sklep o ugoditvi predlogu za nasprotno izvršbo, saj je v 1. točki izreka upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) naloženo plačilo zneska 18.522,04 EUR in ni odločeno o dovolitvi izvršbe (sklep tudi ne vsebuje izvršilnih sredstev). Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev o odločilnih dejstvih utemeljilo jasno in pregledno, izrek sklepa pa tudi ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa.

6. V tej zadevi je upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) predlagal izvršbo na podlagi izvršljivega evropskega plačilnega naloga Okrajnega sodišča za trgovske zadeve Dunaj št. 008 008 EuM 1010/12b z dne 10. 8. 2012. Med postopkom je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) dosegel preklic potrdila o izvršljivosti evropskega plačilnega naloga, kar pomeni, da pogoji za izvršbo niso bili več podani, zato je sodišče prve stopnje izvršbo ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Povedano pomeni, da do takrat v izvršbi izvedeno poplačilo v znesku 18.522,04 EUR, ki med strankama ni sporno (izhaja iz list. št. 67 spisa), ni imelo več pravne podlage, izpolnjeni pa so bili pogoji za nasprotno izvršbo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Ne držijo pritožbene trditve, da se Uredba Sveta 44/2001 v obravnavani zadevi ne uporabi v skladu z določbo 1. člena te uredbe, saj da je za terjatev, ki jo ima upnik po nasprotni izvršbi, izključno pristojno avstrijsko insolvenčno sodišče. Uredba Sveta 44/2001 sicer res izvzema stečajne postopke in tožbene zahtevke, ki so povezani s stečajnimi postopki (1. člen), vendar to v obravnavanem primeru ne velja. Do (neupravičene) obogatitve je prišlo v izvršilnem postopku, v času, ko je bil dolžnik po nasprotni izvršbi že v stečajnem postopku (v stečajnem postopku je bil že ob vložitvi predloga za izvršbo). Zato se za določitev pristojnosti sodišča v obravnavani zadevi uporabljajo določbe Uredbe Sveta 44/2001 (na podlagi 66. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, zaradi česar se v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje nanje, pri čemer še dodaja, da četudi bi bila po pravu Republike Avstrije za uveljavljanje terjatve upnika po nasprotni izvršbi določena izključna pristojnost avstrijskega insolvenčnega sodišča, to niti ne bi bilo pomembno, saj se v tej zadevi uporabi hierarhično višja norma poenotenja, v tem primeru Uredba Sveta 44/2001. Poleg navedenega pa višje sodišče še pripominja, da je postopek nasprotne izvršbe funkcionalno neposredno vezan na izvršilni postopek, pričet s predlogom za izvršbo, oziroma predvsem na tisto njegovo fazo, ki sledi dovolitvi izvršbe – opravo izvršbe. Zato je lahko pristojno za odločanje o utemeljenosti predloga za nasprotno izvršbo le tisto sodišče, ki je odločalo o predlogu za izvršbo. Navedeno pa pomeni, da je pritožbeno ugovarjanje nepristojnosti sodišča Republike Slovenije neutemeljeno.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo avstrijsko materialno pravo (Stečajni zakon Republike Avstrije) in da bi moral upnik po nasprotni izvršbi terjatev prijaviti v stečajni postopek. Višje sodišče pojasnjuje, da gre v tej zadevi za zunajpogodbeno pravno razmerje (za povrnitev neupravičeno izterjanega zneska v izvršilnem postopku, ki je bil začet na podlagi izvršilnega naslova - evropskega plačilnega naloga Okrajnega sodišča za trgovske zadeve Dunaj št. 008 008 EuM 1010/12b z dne 10. 8. 2012 in ne na podlagi pogodbe), in da gre za terjatev, ki je nastala po začetku stečaja. V skladu s Stečajnim zakonom Republike Avstrije (paragraf 46. in 47.) pa to pomeni, da gre za strošek stečajnega postopka, ki ga v stečajnem postopku ni potrebno prijaviti, saj ni predmet preizkusa.

9. Odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za nasprotno izvršbo je pravilna, zato je posledično pravilna tudi odločitev, da je dolžnik po nasprotni izvršbi dolžan upniku po nasprotni izvršbi povrniti njegove nadaljnje stroške, ki so mu nastali s predlogom za nasprotno izvršbo (3. točka izreka izpodbijanega sklepa).

10. Pritožba zoper 1. in 3. točko izreka sklepa je glede na navedeno neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je v tem delu zavrnilo in sklep v izpodbijani 1. in 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. V izpodbijani 2. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje predlog upnika po nasprotni izvršbi za nasprotno izvršbo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 18.522,04 EUR zavrnilo, kar je odločitev, ki je v korist dolžnika po nasprotni izvršbi. Dolžnik po nasprotni izvršbi zato v tem delu ne more zase niti pričakovati izboljšanja pravnega položaja, kar pomeni, da nima pravnega interesa za pritožbo zoper navedeni del sklepa. Pritožba je torej v tem obsegu nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zaradi česar jo je višje sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo.

12. Dolžnik po nasprotni izvršbi s pritožbo ni uspel, upnik po nasprotni izvršbi pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesl k rešitvi zadeve. Zato stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).