Jedro

Do kršitve pogodbene obveznosti lahko pride šele, če dolžnik obveznosti, ki jo je s pogodbo prevzel, ne izpolni ob dospelosti. Rok izpolnitve obveznosti tožene stranke ni bil določen (289. člen OZ), vendar toženka zapadlosti in (ne)določenosti roka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.632,96 EUR stroškov pritožbenega postopka in 2.035,20 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2010 do plačila ter plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 2.538,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15 dnevnega paricijskega roka, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Proti navedeni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP pritožila toženka, ki se ne strinja s stališčem sodišča, da je toženka tožniku onemogočila vknjižbo lastninske pravice na stanovanju s tem, ko predhodno ni v zemljiško knjigo vpisala svoje lastninske pravice. Sodišče je pri tem zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Po 128. členu Zakona o zemljiški knjigi lahko predlog za vpis pravice v zemljiško knjigo poda upravičeni predlagatelj, to je vsak, ki ima pravni interes, da se opravi vpis v zemljiško knjigo, razen če zakon ne določa, da posamezno vrsto vpisa lahko predlaga samo določena oseba. V drugem odstavku 150. člena ZZK je tudi izrecno določeno, da pri večkratnih zaporednih prenosih pravic, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, lahko zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo oziroma predznambo pravice neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. Sodišče se je nadalje postavilo na stališče, da je toženka tudi poslovno odškodninsko odgovorna zaradi kršitve obveze iz sprejetega pooblastila v letu 2002, da bo vložila predlog za vknjižbo prenosa lastninske pravice na tožnika. Tudi tu je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Iz nobenega dokaza ne izhaja, da bi se toženka takrat zavezala to storiti v določenem roku. Rok izpolnitve torej ni bil določen, kar pomeni, da bi obveznost toženke zapadla oziroma dospela šele po tožnikovem opominu ali zahtevku. Tožnik bi moral sam poskrbeti, da bi se njegova lastninska pravica pravočasno vknjižila v zemljiško knjigo, nenazadnje bi se lahko vknjižil kot lastnik celo na podlagi priposestvovanja. Toženka podrejeno še meni, da ni odškodninsko odgovorna tudi na podlagi 240. člena Obligacijskega zakonika, ker je izkazala, da zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, jih odpraviti in se jim izogniti, ni mogla doseči vknjižbe v zemljiško knjigo. Tudi če bi bila podana odškodninska odgovornost, sodišče po višini ni pravilno ugotovilo škode. Napačno je stališče sodišča, da če toženka ne ugovarja zahtevku po višini, je že iz tega razloga treba v primeru podanega temelja ugoditi zahtevku v vtoževani višini. Sodišče je ocenilo, da je 90.000,00 EUR, kolikor naj bi tožnik prejel za predmetno stanovanje, če bi ga prodal R., primerna odškodnina. Toženka poudarja, da tudi, če bi tožnik res lahko prejel tako kupnino, bi zanjo moral R. izročiti stanovanje. V obravnavani situaciji pa mu je sodišče prisodilo 90.000,00 EUR, čeprav se še vedno lahko vknjiži kot lastnik, stanovanje pa ima tudi še vedno v posesti na osnovi veljavne kupoprodajne pogodbe. Hipoteka na stanovanju ni ovira za vpis lastninske pravice, prav tako ni ovira, da ga tožnik ne bi mogel uporabljati ali ga oddajati v najem in zanj prejemati najemnino. Pravno nesprejemljiva je situacija, ko sodišče prisodi tožniku odškodnino v višini kupnine, hkrati pa stanovanje ostane v lastniški posesti tožnika.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik poudarja, da mora sodišče glede na določbe 7. in 212. člena ZPP izhajati le iz pravočasno zatrjevanih dejstev v skladu z 286. členom ZPP in dejstva, ki jih stranka ne zanika, šteti za priznana. V pritožbi navedeni ugovori so trditvena podlaga za uporabo materialnega prava, s katero pa sodišče prve stopnje ni razpolagalo in je glede na razpravno načelo ni smelo obravnavati. Zastavna pravica pravno formalno ni ovira za vknjižbo lastninske pravice, vendar pa je dejanska in pravna ovira za prodajo, saj gre za takšno pravno napako nepremičnine, da je noben kupec pri zdravi pameti ne bi kupil. Tožnik zaradi hipoteke z nepremičnino ne more razpolagati, nepremičnina pa je glede na višino hipoteke brez dejanske vrednosti.

4. V tej zadevi je višje sodišče že odločalo in s sklepom II Cp 960/2012 z dne 10. 10. 2012 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 49/2013 z dne 19.2.2015 reviziji tožeče stranke ugodilo in zadevo vrnilo istemu sodišču v nov postopek.

5. V novem sojenju je višje sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

6. Toženka je stanovanje, ki je predmet te pravde, leta 1992 pridobila v last kot del kapitalskega vložka od N. p. o. (sedaj N. d. d.), nato pa ga s pogodbo z dne 20. 12. 1993 prodala tožniku. V letu 2002 je toženka stanovalce oziroma lastnike stanovanj na naslovu ... pozvala k podpisu pooblastil in predložitvi pogodb zaradi vpisa v zemljiško knjigo. Original kupoprodajne pogodbe z dne 20. 12. 1993 se je od 27. 11. 2002 nahajal pri toženki. Ko je tožnik v letu 2010 želel prodati stanovanje, je ugotovil, da je zemljiškoknjižni lastnik stanovanja še vedno N. d. d, ki je nepremičnino v leto 2005 tudi obremenil s hipoteko Banke ... d. d. v višini preko 5.000.000,00 EUR. Tožnik od toženke zahteva 90.000,00 EUR (tržna vrednost stanovanja) iz naslova odškodninske odgovornosti. Trdi, da je toženka stranka ravnala protipravno, ker ni poskrbela za prenos lastninske pravice, stanovanje pa zaradi hipoteke za tožnika nima nobene vrednosti iz njim ne more razpolagati. Toženka se je v postopku branila (le) z ugovorom, da si je ves čas prizadevala urediti vpis etažne lastnine in funkcionalnega zemljišča, da je stavba vpisana v kataster stavb in da do vpisa ni prišlo zaradi objektivnih okoliščin, ki po določbi 240. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izključujejo njeno odgovornost. 7. Pravno podlago za rešitev tega spora urejata določbi 239. in 131. člena OZ. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo prvenstveno na določbo 131. člena OZ, ki ureja neposlovno odškodninsko odgovornost, ker je zaključilo, da je toženka s tem, ko ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice, onemogočila tudi vpis lastninske pravice tožnika, ki je stanovanje od nje kupil leta 1993. V tem sodišče prve stopnje vidi jedro splošne odškodninske odgovornosti toženke (točka 9 obrazložitve), ugotovi pa tudi kršitev obveznosti iz prejetega pooblastila, s katerim je tožnik toženko pooblastil za ureditev zemljiškoknjižnega stanja in ji izročil vso za vknjižbo potrebno originalno dokumentacijo.

8. Neposlovno odškodninsko odgovornost toženke je tožnik utemeljeval s trditvami, da toženka ni poskrbela niti za vpis lastninske pravice na svoje ime, s čimer bi lahko preprečila nastanek škode (vpis hipoteke v letu 2005). Pritožba s sklicevanjem na 128. člen in drugi odstavek 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka s tem, ko ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice, onemogočila vpis lastninske pravice tožnika. Iz kupoprodajne pogodbe med strankama z dne 20. 12. 1993 ne izhaja, da bi se bila toženka dolžna kot lastnica vpisati v zemljiško knjigo, poleg tega pa je do leta 2002 tožnik razpolagal s pogodbo, na podlagi katere bi se lahko vpisal kot lastnik na podlagi ustreznih določb ZZK-1, na katere utemeljeno opozarja pritožba. Nedopustno ravnanje toženke bi bilo lahko podano le v primeru, če bi tožniku preprečevala vpis lastninske pravice, to pa ni bilo zatrjevano. Utemeljenost tožbenega zahtevka na nepogodbeni odškodninski podlagi ni podana.

9. Tožnik je gradil utemeljenost svojega tožbenega zahtevka tudi na podlagi trditev o poslovni odškodninski odgovornosti toženke (pooblastilno razmerje). Protipravnost toženkinega ravnanja naj bi bila v neizpolnitvi pogodbene obveznosti ureditve vknjižbe stanovanja v zemljiško knjigo in vpisa lastninske pravice na tožečo stranko. Res je, kot trdi pritožba, da do kršitve pogodbene obveznosti lahko pride šele, če dolžnik obveznosti, ki jo je s pogodbo prevzel, ne izpolni ob dospelosti. Res je tudi, da rok izpolnitve obveznosti tožene stranke ni bil določen (289. člen OZ), vendar toženka zapadlosti in (ne)določenosti roka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala. Te trditve je podala šele v pritožbi, kar je glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno. Kot je bilo že omenjeno, se je toženka v tej zadevi branila le z ugovorom, da je za ureditev zemljiškoknjižnega stanja na podlagi pooblastila iz leta 2002 storila vse, kar je bilo v njeni moči. S tako skopotrditveno podlago je začrtala tudi okvir presoje obstoja njene poslovne odškodninske odgovornosti. Glede roka za izpolnitev obveznosti (na podlagi pooblastila) tudi tožnik ni pojasnil, ali je bilo sploh dogovorjen in če, do kdaj bi morala tožena stranka izpolniti svojo obveznost, vendar je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je do vpisa hipoteke v letu 2005 že potekel razumen rok za izpolnitev obveznosti (prim. 289. člen OZ). Tudi če je pri tem preseglo tožnikovo trditveno podlago, tega ni mogoče upoštevati, ker pritožba te kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne uveljavlja. Pritožbene trditve, da obveznost še ni zapadla, so po povedanem neutemeljene.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tudi v primeru podanega temelja odškodninske odgovornosti, višina odškodnine ni pravilno ugotovljena. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da toženka višine zahtevka ni prerekala. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo 90.000,00 EUR (ki predstavlja pričakovano kupnino za stanovanje), čeprav se tožnik lahko še vedno vknjiži kot lastnik stanovanja, ki ga ima tudi v posesti in ga lahko uporablja oziroma ima od njega (lahko) korist, so neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je višino zahtevka tožnik tudi dokazal (11. točka obrazložitve) pa pritožba ne izpodbija.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (351. člena ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, tožniku pa mora povrniti 1.632,96 EUR stroškov odgovora na pritožbo (1.340,80 po tar. št. 3210, pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 20% DDV) ter 2.035,20 EUR stroškov postopka z revizijo (1.676,00 EUR nagrada za postopek po tar. št. 3300, pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 20% DDV).