18. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. Kp 10/2002 z dne 13. 1. 2003 se ne sprejme, v preostalem delu pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče pritožbo pritožnika in njegovega zagovornika zoper sodbo sodišča druge stopnje zavrglo kot nedovoljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 19., 20. in 25. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi 25. člen Ustave kršilo s tem, ko je pritožnikovo pritožbo zoper drugostopenjsko sodbo zavrglo kot nedovoljeno. Vrhovno sodišče naj bi sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča "podarilo" pravnomočnost in s tem pritožnika onemogočilo pri uporabi pravice do pravnega sredstva. Pritožniku naj bi bila 19. in 20. člen Ustave kršena s tem, ker se nezakonito zadržuje na prestajanju pripora po preteku dveh let od vložitve obtožnice.

B.

3.Očitki, ki se nanašajo na sklep Vrhovnega sodišča, niso utemeljeni. Po 1. točki prvega odstavka 398. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) je pritožba na Vrhovno sodišče dovoljena, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen zapora dvajsetih let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen. Vrhovno sodišče je svojo odločitev oprlo na logično, sistematično in namensko razlago navedene določbe. Vrhovno sodišče izhaja iz logike kazenskega postopka, da o zadevi praviloma ni mogoče meritorno odločati na višji stopnji, če o njej, ko gre za enoten postopek in istega obdolženca, ni bilo v celoti odločeno že pred sodiščem nižje stopnje. V konkretnem primeru je Višje sodišče prvostopenjsko sodbo (obsodilno) glede enega kaznivega dejanja razveljavilo in vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v preostalem delu pa potrdilo prvostopenjsko sodbo. Vrhovno sodišče je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na navedeno pravno podlago in obširno ter razumno pojasnilo, zakaj pritožnik in njegov zagovornik (še) nista imela pravice do pritožbe zoper drugostopenjsko sodbo.

Odločitvi Vrhovnega sodišča tako ni mogoče očitati zatrjevane kršitve človekovih pravic.

4.Ker zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

5.Ustavna pritožba se po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Pritožnik zatrjuje kršitev 19. in 20. člena Ustave zaradi nezakonitega zadrževanja v priporu. Po drugem odstavku 157. člena Ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pristojno sodišče v upravnem sporu. Postopek in način odločanja pristojnega sodišča je urejen v Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS). Pritožnik ni izkazal, da je vložil tožbo v upravnem sporu oziroma da je to sodno varstvo izčrpal. Predpostavka za obravnavanje ustavne pritožbe iz prvega odstavka 51. člena ZUstS torej ni izpolnjena. Pritožnik tudi ni izkazal pogojev za odločanje pred izčrpanjem pravnih sredstev.

Zato je bilo treba ustavno pritožbo v preostalem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer