Jedro

Obveznost plačila komunalnega prispevka nastane zaradi načrtovane gradnje in s tem predvidene priključitve na komunalno infrastrukturo. Enako velja v primerih že obstoječih objektov, ki so bili zgrajeni brez gradbenega dovoljenja, saj se tudi v teh primerih postopki vodijo enako kot za šele načrtovano gradnjo.

Po četrtem odstavku 79. člena ZPNačrt je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo, kar pomeni, da si na ta način zagotovi uporabo te infrastrukture. Zato dejstvo, da mora tožnica sama urediti dostop od svojega zemljišča do javne ceste (torej se priključiti nanjo), na odmero komunalnega prispevka ne vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici v zvezi z legalizacijo gospodarskega objekta na zemljišču parc. št. 929/1 k.o. ... odmerila komunalni prispevek v višini 6476,37 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da ji je bil zaračunan komunalni prispevek za ceste v obračunskem območju C3 v višini 6322,12 EUR in za ravnanje z odpadki v obračunskem območju celotne občine v višini 154,25 EUR. Izračun temelji na določbah Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 62/10, v nadaljevanju Odlok), podatki za odmero pa so povzeti iz predložene vodilne mape projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. 14/2010, junij 2010, izdelovalca ... d.o.o. in iz dopolnitve tožničine vloge s popravkom velikosti oz. situacije gradbene parcele.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V odločbi navaja, da je komunalni prispevek vedno odmerjen glede na neto tlorisno površino objektov in gradbeno parcelo, kot je prikazano v PGD. Za odmero je pomembno, v katero območje glede na program opremljanja spada stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt. V obravnavanem primeru je bil tožnici odmerjen komunalni prispevek za cestno omrežje, ki je od njenega zemljišča oddaljeno le okoli 35 m – gre za območje C3 (opremljeno območje v ostalih naseljih). Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je morala tožnica sama zgraditi individualni priključek na cesto. Prispevek za območje C1 bi bilo mogoče odmeriti le v primeru, če je moral investitor za pridobitev gradbenega dovoljenja sam zgraditi del javnega prometnega omrežja, za kar pa je moral z občino skleniti pogodbo o opremljanju, do katere v obravnavanem primeru ni prišlo. Na podlagi programa opremljanja se vsem zaračuna tudi komunalni prispevek za odvoz komunalnih odpadkov, ne glede na to, ali investitor te možnosti ne izkoristi. Glede na določilo Odloka je bil v zadevi pravilno uporabljen tudi faktor dejavnosti v višini 0,7 za kmetijske objekte.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral biti v njenem primeru kot faktor dejavnosti upoštevan faktor v višini 0. Pojasnjuje, da v 6. členu Odloka v alineji, ki se nanaša na druge nestanovanjske stavbe – CC-SI:127, ni določen nikakršen faktor, tako kot je to pri nekaterih ostalih kategorijah iz preglednice. Nadalje navaja, da se na zemljišču nahaja lopa. Ta je enostaven objekt, ki zaradi velikosti in načine gradnje spada med manj zahtevne objekte in ne bo priključena na vodovod in kanalizacijo, kar po njenem vse vpliva na odmero komunalnega prispevka. Enostaven je tudi nadstrešek, nobeden od njiju pa ne potrebuje ostale infrastrukture, npr. ceste. Do same parcele dostop ni urejen, na njej tudi ni elektrike, vode, plina in ostale infrastrukture. V kategorijo C3 ne more spadati niti prometno omrežje, saj gre za delno opremljeno območje s cestami (kategorija C1). Meni, da je glede na 83. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) diskriminirana, saj navedena zakonska določba predvideva možnost oprostitve plačila komunalnega prispevka za kmetijske objekte in veliko občin uporablja to zakonsko možnost. Predlaga, naj sodišče upravna akta obeh stopenj odpravi in razveljavi za nazaj ter zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskim zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 79. člena ZPNačrt se komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. V obravnavanem primeru so obračunska območja obstoječe komunalne opreme določena z Odlokom (prvi odstavek 1. člena) in prikazana v kartografskem delu programa opremljanja (prvi odstavek 4. člena). Kot je razvidno iz drugega odstavka 1. člena Odloka, je program opremljanja pod številko projekta 680 izdelalo podjetje ... d.o.o. Tožnica ne oporeka dejstvu, da njeno zemljišče na kartografskem prikazu glede opremljenosti s cestnim omrežjem leži v območju C3. Meni le, da bi glede na stopnjo opremljenosti moralo tudi to območje imeti oznako C1, s čimer ugovarja pravilnosti sprejetega programa opremljanja.

Kot izhaja iz 8. člena Odloka, so na območju Mestne občine Novo mesto glede obračunavanja komunalnega prispevka za prometno omrežje določena tri obračunska območja, in sicer C1 (omrežje cest – delno opremljeno območje), C2 (omrežje cest – opremljeno območje naselja Novo mesto) in C3 (omrežje cest – opremljeno območje ostala naselja). V programu opremljanja je v točki 3.2.1 Prometno omrežje navedeno, da območje C1 predstavlja območja, ki še niso v celoti komunalno opremljena – prometno omrežje je deloma že vzpostavljeno, vendar je za njegovo nemoteno delovanje potrebna dograditev javnega prometnega omrežja. Območje C3 pa predstavlja preostala območja znotraj občine Novo mesto, ki so v celoti opremljena s prometnim omrežjem, tako da dograditev javnega prometnega omrežja ni potrebna. Iz dodatne obrazložitve v tej točki programa opremljanja izhaja, da mora investitor v C1 za pridobitev gradbenega dovoljenja sam zgraditi del javnega prometnega omrežja.

Tožnica ne zatrjuje, da bi morala v konkretnem primeru za pridobitev gradbenega dovoljenja za gospodarski objekt zgraditi del javnega prometnega omrežja in na ta način zagotoviti opremljenost svojega zemljišča s to vrsto komunalne opreme. Pri tem zmotno misli, da bi moralo biti javno cestno omrežje (enako velja tudi za drugo komunalno infrastrukturo) pripeljano do vsake od zemljiških parcel v občini. Po četrtem odstavku 79. člena ZPNačrt je namreč s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo, kar pomeni, da si na ta način zagotovi uporabo te infrastrukture. Zato dejstvo, da mora tožnica sama urediti dostop od svojega zemljišča do javne ceste (torej se priključiti nanjo), na odmero komunalnega prispevka ne vpliva in je treba kot neutemeljen zavrniti očitek, da ji je bil v tem delu odmerjen komunalni prispevek za omrežje, ki ni zgrajeno in ga bo morala zgraditi sama.

Neupoštevne so tudi navedbe, da v ... vasi ni urejenih pločnikov, bankin, razsvetljave in signalizacije, zaradi česar cena za tožnico ne more biti ista kot drugod. Iz 8. člena Odloka namreč izhaja, da so obračunski stroški opremljanja na m2 gradbene parcele in neto tlorisne površine objekta odvisni od tega, v katero obračunsko območje sodi stavbno zemljišče, ti stroški pa so za območje C3 nižji od opremljenega območja naselja Novo mesto (C2), še nižji pa so v območju C1 (delno opremljeno območje), saj mora v njem investitor nositi stroške izgradnje dela javnega prometnega omrežja. Cene so torej različne. Primernost ureditve, po kateri je ... vas uvrščena v območje C3 tako kot morebiti katero drugo naselje izven Novega mesta, ki ima pločnik, pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je bilo tožničino zemljišče v ... vasi, torej v naselju izven naselja Novo mesto in ki je v povzetku programa opremljanja zapisano med naselji, na katera se nanaša program, pravilno uvrščeno v območje C3. Povsem pavšalna je tudi trditev, da naj bi toženka obračunala komunalno infrastrukturo, ki še ni zgrajena, niti ni predvidena v planskih aktih. Preizkus v navedeni smeri zato ni mogoč.

V zadevi ni sporno in to izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov, da je tožnica vložila vlogo za odmero komunalnega prispevka v zvezi z gradnjo gospodarskega objekta in ji priložila tudi vodilno mapo PGD. V 80. členu ZPNačrt je določeno, da je zavezanec za plačilo investitor objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. To pomeni, da obveznost plačila komunalnega prispevka nastane zaradi načrtovane gradnje in s tem predvidene priključitve na komunalno infrastrukturo. Enako velja v primerih že obstoječih objektov, ki so bili zgrajeni brez gradbenega dovoljenja, saj se tudi v teh primerih postopki vodijo enako kot za šele načrtovano gradnjo. Kakšna gradnja je načrtovana oz. se zanjo zahteva izdaja gradbenega dovoljenja, pa je razvidno iz PGD, ki mora biti priložen zahtevi za gradbeno dovoljenje (1. točka drugega odstavka 54. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), za izdajo katerega mora biti izpolnjen pogoj plačanega komunalnega prispevka (5. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1).

Iz navedenega izhaja, da so za odmero komunalnega prispevka relevantne značilnosti gradnje, v zvezi s katero mora biti ta prispevek plačan. Zato so za odločitev pravno nepomembna tožbena stališča o tem, za kakšno vrsto objekta glede na zahtevnost naj bi šlo. Upravni organ pa je ravnal pravilno, ko je podatek o neto tlorisni površini objekta, ki je eno od meril za odmero komunalnega prispevka po prvem odstavku 82. člena ZPNačrt, povzel po PGD. Na odločitev v zadevi zato ne more vplivati tožničino razpravljanje o neto tlorisnih površinah objektov, ki so bile upoštevane v programu opremljanja stavbnih zemljišč, saj so bili ti podatki uporabljeni pri pripravi programa.

Očitno neutemeljeno je tudi tožbeno stališče, da Mestna občina Novo mesto nima določenega faktorja. V 5. členu Odloka je namreč določeno, da znaša delež gradbene parcele pri izračunu komunalnega prispevka (DP) 0,3, delež neto tlorisne površine pri izračunu (DT) pa 0,7. Pomen pojmov je določen v 3. členu Odloka. Iz same tožbe je tudi razvidno, da tožnica ne razume razlik med vrednostmi, določenimi v programu opremljanja in tistimi, ki jih predpisuje Odlok (npr. glede višine faktorjev). V programu opremljanja se namreč navajajo vrednosti, ki jih je pripravljavec programa upošteval pri določanju podlag za odmero komunalnega prispevka, med katerimi so tudi stroški komunalne opreme in njihov preračun na enoto mere (drugi odstavek 3. člena Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč, Uradni list RS, št. 80/07).

Prav tako je neupoštevno stališče, da kmetijski objekti ne morejo deliti enake usode pri izračunu komunalnega prispevka kot ostali objekti. Odlok s 6. členom, ki določa, da se namembnost objekta upošteva tako, da se za posamezne vrste objektov uporabi različne vrednosti faktorja dejavnosti, omogoča, da vrsta objekta vpliva na višino komunalnega prispevka.

V zadevi tudi ni sporno, da je toženka pri izračunu komunalnega prispevka kot namembnost tožničinega gospodarskega objekta upoštevala faktor dejavnosti v višini 0,7, torej najnižji faktor, in da ga je kot kmetijski objekt uvrstila med druge nestanovanjske stavbe (CC-SI:127), kot je to določeno v tretjem odstavku 6. člena Odloka. Sodišče se pri tem ne strinja s tožničinim stališčem, da faktor dejavnosti za to vrsto objekta ni določen in bi moral znašati 0. Tožnica to utemeljuje z dejstvom, da v preglednici 6. člena Odloka ob tej vrsti objekta v stolpcu preglednice „faktor dejavnosti“ ta ni zapisan, zato sploh ni določen. Tako tožničino stališče bi namreč pomenilo, da pri odmeri komunalnega prispevka ne bi bilo upoštevano eno od meril za odmero komunalnega prispevka iz 82. člena ZPNačrt (namembnost objekta), ki se glede na peti odstavek 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07) upošteva tako, da se za posamezne vrste objektov uporabi različne vrednosti faktorja dejavnosti oz. se lahko predpiše delne ali celotne oprostitve plačila komunalnega prispevka. Ker so v uporabljenem Odloku oprostitve izrecno naštete v 16. členu Odloka in se ne nanašajo na kmetijske objekte, takega namena praznemu polju v preglednici, v kateri bi po mnenju tožnice moral biti zapisan faktor dejavnosti, ni mogoče pripisati. Tudi sicer bi morala biti, upoštevajoč tožničino stališče, v takem primeru kot faktor dejavnosti zapisana številka 0. Glede na navedeno sodišče šteje, da so faktorji dejavnosti v preglednici 1 tretjega odstavka 6. člena Odloka zapisani na način, da se posamezen faktor dejavnosti uporabi za vse vrste objektov, ki so naštete pod njim, ne glede na to, da ob posamezni vrsti objekta faktor dejavnosti ni posebej naveden oz. ponovljen. Faktor dejavnosti 0,7 je bil zato v obravnavanem primeru pravilno uporabljen.

V tretjem odstavku 83. člena ZPNačrt je dano pooblastilo občinam, da predpišejo delno ali celotno oprostitev plačila komunalnega prispevka za gradnjo vseh ali posameznih vrst nestanovanjskih stavb. V takem primeru mora občina ta sredstva v enaki višini nadomestiti iz nenamenskih prihodkov občinskega proračuna. Navedena določba torej ne zapoveduje oprostitve plačila prispevka v primeru gradnje nestanovanjskih stavb, ampak navedeno določa kot možnost, ki jo bo občina uporabila, če bo lahko ta sredstva nadomestila iz nenamenskih prihodkov. Ker vsaka občina te možnosti nima in je to upošteval tudi zakonodajalec, o zatrjevani diskriminaciji glede na investitorje kmetijskih objektov v drugih občinah ni mogoče govoriti.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe (npr. da objekt ne bo nikoli priključen na vodovod in na kanalizacijo, saj prispevek za to ni bil zaračunan), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo na seji, saj dejstva, ki jih tožnica navaja v tožbi, niso pomembna za odločitev.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).