Jedro

Napačna navedba datuma pogodbe o zaposlitvi, ki se odpoveduje, sama po sebi ne povzroči, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (1., 2., 3. in 5. točka izreka) sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 22. 3. 2010 podala tožena stranka, po kateri je delovno razmerje med strankama prenehalo dne 7. 5. 2010 in ugotovilo, da je delovno razmerje trajalo do 14. 7. 2010 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od 8. 5. 2010 do vključno 14. 7. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga za ta čas prijaviti v zavarovanje in mu plačati nadomestilo plače z vsemi dodatki in drugimi prejemki na podlagi dela, na to plačo obračunati in plačati davke in prispevke od vsakokratne mesečne zapadlosti neto nadomestila plače in drugih neto prejemkov plačati zakonske zamudne obresti, vse v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 7.341,50 EUR v roku 15 dni pod izvršbo (3. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika po pozivu nazaj na delo, na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 7. 2007 dalje na podlagi Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti in njene tarifne priloge za delo varilca, na uvrstitev v III. tarifni razred z osnovno plačo v višini 500,00 EUR in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od vključno 15. 7. 2007 dalje ter njegov podredni zahtevek po pozivu nazaj na delo pomožnega monterja (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 609,00 EUR v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (5. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo v ugodilnem delu se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da pritožbi tožene stranke ugodi ter tožbeni zahtevek tožnika zavrne in toženi stranki povrne vse stroške postopka. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) so podane, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2010 nezakonita že zaradi formalnega pogoja in sicer odpovedi neveljavne pogodbe o zaposlitvi, pri svoji odločitvi pa se je oprlo na pogodbo z dne 4. 5. 1998 in pogodbo z dne 3. 12. 2006, ni se pa opredelilo do pogodbe z dne 27. 2. 2009. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bila zadnja sklenjena pogodba z dne 27. 2. 2009 za delovno mesto „pomožni monter“ ter da se tožniku odpoveduje pogodba o zaposlitvi zaradi tega, ker delo tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Tožnik je na prvem naroku navajal, da pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009 ni sklenil, da na pogodbi ni njegovega podpisa, medtem ko je na naroku 14. 7. 2010 izpovedal, da je s pogodbo iz leta 2009 seznanjen, da ima kopijo te pogodbe doma, kar pomeni, da je tožnik vedel, na katero pogodbo o zaposlitvi se je nanaša odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa navedenega v obrazložitvi sodbe glede na odločitev o neformalnosti in neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne obrazloži. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je svojo odločitev oprlo tudi na predlagan dokaz pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009, kar pomeni, da bi sodišče za navedeno pogodbo moralo podati obrazložitev. Ugotavljalo je formalno neveljavnost pogodbe o zaposlitvi iz leta 1998 do pogodbe o zaposlitvi iz leta 2006, vendar iz navedb tožene stranke, kakor iz vseh predlaganih prič in samega tožnika izhaja, da pogodba iz leta 2006 ni sporna. Vsekakor se odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, ne nanaša na pogodbo iz leta 1998, kakor tudi ne na pogodbo iz leta 2006, torej ostane samo pogodba iz leta 2009, glede katere pa naslovno sodišče svojega stališča ni obrazložilo. Tožnik in tožena stranka sta sklenili zadnjo pogodbo o zaposlitvi 27. 2. 2009, kar so potrdile vse predlagane priče in sicer tako priča M.M., kakor tudi P.G., obenem pa je tudi tožnik na naroku 14. 7. 2010 izpovedal, da je s pogodbo iz leta 2009 seznanjen in da ima kopijo pogodbe doma. Tožnik je vztrajno trdil, da pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009 ni podpisal, ker se na pogodbi ne nahaja njegov podpis, vendar se sodišče v zvezi z navedbami tožnika glede podpisa iz leta 2009 ni opredelilo kakor tudi se ni opredelilo glede navedb tožnika na naroku 14. 7. 2010, da ima tožnik navedeno kopijo pogodbe doma, kar pomeni, da je s pogodbo seznanjen, sodišče pa dejanskega stanja, na kaj se dejansko nanaša odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2010, ni ugotovilo. Tožnik v postopku nikoli ni nasprotoval navedbam tožene stranke, da je opravljal delo pomožnega monterja, navajal je le, da je večji del svojega dela opravljal kot varilec, ne pa, da ostalega dela, na katerega je opozorila tožena stranka v odgovoru na tožbo, ni opravljal. Tako je na naroku navedel, da je opravljal vsa tista dela, ki jih je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo in se nanašajo na zadnji akt o sistemizaciji oziroma opisni list „pomožni monter“ ter s tem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sama napačna označba pogodba o zaposlitvi v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more biti avtomatično že nezakonita odpoved. Podobno stališče je ugotovilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. Dsp 83/2009, na kar je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 1030/2009 nesporno ugotovilo, da nezakonita odpoved ne more biti samo v primeru, če se odpoveduje zaradi napake formalno neobstoječa pogodba, v kolikor je vsem strankam postopka znano, na katero pogodbo o zaposlitvi se nanaša in katera dela je dejansko delavec opravljal ter sedaj zaradi organizacijskih razlogov delo delavca ni več potrebno. V konkretnem sporu je bilo vsem udeležencem jasno, da se odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz leta 2009, toženi stranki pa, glede na obrazložitev sodišča prve stopnje, ni znano, kako je sodišče lahko ugotovilo, da je po sklenjeni pogodbi iz leta 1998 bila sklenjena samo pogodba iz leta 2006, če pa je kot eno izmed dokaznih sredstev upoštevalo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je predložila tožena stranka z dne 27. 2. 2009. Tožena stranka zato meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vročeno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je sodišče v nadaljevanju obrazložitve glede utemeljenosti odpovednega razloga za odpoved v celoti podelilo vero toženi stranki. Ugotovilo je, da je dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu iz ekonomskih razlogov, ter da tožena stranka za tožečo stranko nima drugega ustreznega dela. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo utemeljen odpovedni razlog v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je lahko ugotovilo, da gre za utemeljen razlog za obdobje, ko se je delo tožeče stranke nanašalo na zadnjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi kot „pomožni monter“. Še dodaten razlog, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je navedba sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino, ki mu je bila določena od mnogokratnika minimalne plače in je navedeno sodišče ocenilo glede na tožnikovo plačo v pogodbi o zaposlitvi iz meseca februarja 2009. Tako ostaja odprto vprašanje ali je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi iz februarja 2009 upoštevalo ali ni upoštevalo in v kolikor je ni upoštevalo, bi morala tudi razloge za nezakonito odpoved navesti za navedeno pogodbo, tudi formalne razloge ter tudi ugotavljanje utemeljenih razlogov za odpoved, kakor tudi določitev višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je določilo, da traja delovno razmerje tožniku do 14. 7. 2010 ter da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v skladu 118. členu ZDR v višini desetkratnika minimalne plače. Ob tem pa je sodišče upoštevalo minimalno plačo glede na plačo, katera izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009, glede katere pa v obrazložitvi sodbe ne navede ničesar. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako je podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če je odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi iz obrazložitvi sodbe nasprotujejo sami sebi in so nejasni, prav tako so nejasni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 4. 5. 1998 za opravljanje del „pomožnega delavca“ za določen čas dveh mesec in je bila njena veljavnost večkrat podaljšana, vse do pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2006 za opravljanje dela „pomočnika – pomožna dela pri montaži“. Ker obe pogodbi nista mogli veljati hkrati in je s sklenitvijo nove prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 4. 5. 1998, je zaključilo, da je tožena stranka odpovedala neveljavno pogodbo o zaposlitvi, zato je že iz tega razloga nezakonita. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu upoštevalo pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009, pri svoji odločitvi in obrazložitvi sodbe pa se ni opredelilo in ni obrazložilo, ali je bila pogodba o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009 med strankama dejansko sklenjena in se izvrševala, čeprav je istočasno zaključilo, da je tožnik opravljal dela „pomožnega monterja“ in da je prenehala potreba po tožnikovem delu iz ekonomskih razlogov, ker se toženka zaradi padajočega trenda mesečnih naročil, zmanjšanja obsega poslov in zaradi znižanja stroškov odločila ukiniti delovno mesto „pomožnega monterja“ in tožnikovo delo prerazporedila med druge delavce. Sodišče je torej ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga za delovno mesto „pomožni monter“, to je za delo, ki ga je tožnik opravljal po zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009. Ker se sodišče prve stopnje o pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „pomožni monter“ z dne 27. 2. 2009 ni opredelilo, sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov oziroma so ti razlogi med seboj nejasni, saj je istočasno ugotovilo, da je dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu iz ekonomskih razlogov, torej za zadnjo pogodbo o zaposlitvi „pomožni monter“ z dne 27. 2. 2009. V sodbi so torej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da samo napačna označba datuma pogodbe o zaposlitvi, ki se odpoveduje, ne more pomeniti, da je odpoved že iz tega razloga nezakonita. Bistveno je, ali je vsem udeležencem v postopku, torej tako tožniku kot toženi stranki ves čas postopka jasno, na katero pogodbo o zaposlitvi se odpoved pogodbe o zaposlitvi nanaša (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Dsp 83/2009 z dne 20. 10. 2009 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1030/2009 z dne 23. 3. 2010). Tožena stranka je odpovedovala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „pomožni monter“, to pa je delovno mesto po zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009. Ker preizkus sodbe ni mogoč, v odločilnih dejstvih pa je nasprotje, je s tem storjena absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje navedene kršitve odpraviti glede na zgoraj obrazloženo.

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.