Jedro

Pristojni organ je pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. točke 1. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25.1.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil,Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1) zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku štiriindvajsetih ur od pravnomočno končanega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka odločila v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 2808/2005-7 z dne 28.12.2005. V navedeni sodbi je prvostopno sodišče navedlo, da je ostalo nerazčiščeno vprašanje, ali dejanja preganjanja, ki sta jih opisala prvi in druga tožnica (v nadaljevanju tožniki) po intenzivnosti pomenijo preganjanje v smislu ustaljene upravnosodne prakse. Tožnika sta kot razlog, zakaj je družina zapustila izvorno državo, navedla, da živita v mešani izvenzakonski skupnosti med Srbom in Romkinjo, zaradi česar so jim sosedje grozili, jih žalili in jih pretepli. Sodišče je v navedeni sodbi (28.12.2005) izpostavilo, da če so tožnike res pretepali, potem ne gre samo za blažje oblike diskriminacije, kot je ugotovila tožena stranka v prvi odločbi in kar ponavlja tudi sedaj v izpodbijani odločbi. Zato je sodišče naložilo, da mora tožena stranka v ponovljenem postopku natančno ugotoviti intenzivnost dejanja preganjanja in temu dodati oceno o trajnosti preganjanja ter oceniti navedbo tožnikov o odsotnosti zaščite s strani države s pomočjo poročil o stanju v izvorni državi. V ponovljenem postopku pa tožena stranka ni sledila navodilom sodišča v sodbi, št. U 2808/2005, in tako ni razčistila relevantnih okoliščin primera (ali je šlo za dalj časa trajajoče pretepe, kdaj se je to dogajalo, ali so tožnikom grozili s smrtjo), ni ugotovila intenzivnosti navedenih dejanj preganjanja, ni dala ocene o trajnosti teh preganjanj in tudi ni ugotavljala odsotnosti zaščite s strani države. Tožena stranka je bila vezana na pravno mnenje v navedeni sodbi in bi morala v ponovljenem postopku slediti stališčem oziroma napotilom, ki jih je sodišče navedlo in razčistiti dejanske okoliščine zatrjevanega preganjanja, pri tem pa je treba oba tožnika tudi v zvezi s tem zaslišati in jima predočiti poročila o stanju v izvorni državi. Sklicuje se še na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 968/05 ter sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 174/2006 in I Up 216/2006).

Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča in meni, da v obravnavanem primeru ne gre za preganjanje, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v azilnih postopkih v upravni in sodni praksi, in ne za preganjanje, kot ga opredeljuje Direktiva Sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Navaja, da sta tožnika v prošnjah za azil z dne 30.8.2005 navedla, da jih od leta 1995 preganjajo Srbi zaradi romske narodnosti J.N. Dejanja preganjanja so opisali kot večkratne grožnje, žalitve, posmehovanja in pretepanja, kateremu so bili podvrženi od leta 1995. Pri tem nista navedla, da sta morala zaradi pretepanj kdaj poiskati zdravniško pomoč, niti nista navedla, da imata sedaj kakršnekoli zdravstvene težave zaradi pretepanj. Glede na to tožena stranka meni, da pretepanja v konkretnem primeru ne morejo pomeniti trpinčenja oziroma mučenja, ki je v upravnosodni praksi uveljavljeno kot preganjanje. Pretepi brez zdravstvenih posledic, čeprav se dogajajo večkrat, ne povzročajo resne škode v smislu trpinčenja in mučenja. Sklepa, da bi desetletno pretepanje, ki bi ustrezalo standardu mučenja in trpinčenja, imelo zdravstvene posledice na tožnikih. Meni, da podrobnejše zasliševanje tožnikov ni smiselno, saj so imeli pri podaji prošnje za azil možnost in dolžnost, da navedejo vse okoliščine in dejstva, ki utemeljujejo njihov strah pred preganjanjem. Srbija in Črna gora sta podpisnici številnih mednarodnih konvencij (Konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencija o preprečevanju vseh vrst rasne diskriminacije), dne 3.4.2003 je bila tudi sprejeta v Svet Evrope, dne 17.6.2005 je sprejela Nacionalno strategijo za pristop k Evropski uniji, zato tožena stranka nima razloga, da bi dvomila v to, da Srbija in Črna gora nima učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje storilcev kaznivih dejanj. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njeni prošnji ugodi in potrdi izpodbijano odločbo. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožena stranka v tej zadevi odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe prvostopnega sodišča, št. U 2808/2005 z dne 28.12.2005, v kateri je prvostopno sodišče zavzelo stališča, ki se tičejo postopka ter na tej podlagi odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Zoper navedeno sodbo se tožena stranka ni pritožila (s tem je tudi sprejela stališča prvostopnega sodišča) in je sodba postala pravnomočna.

Po določbi 3. odstavka 60. člena ZUS, na katero je prvostopno sodišče oprlo svojo odločitev, je pristojni organ pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V obravnavani zadevi pa tožena stranka, kot izhaja iz podatkov spisa in tožena stranka tega niti ne zanika, ni upoštevala mnenj in stališč prvostopnega sodišča v pravnomočni sodbi (št. U 2808/05 z dne 28.12.2005) in je v ponovljenem postopku odločila na isti dejanski in pravni podlagi. S tem je ravnala v nasprotju z navedeno določbo ZUS in je odločitev prvostopnega sodišča, ki je po ugotovitvi, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile pomanjkljivo ugotovljene v upravnem postopku in tudi niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, ne more rešiti upravnega spora, po presoji pritožbenega sodišča, pravilna. Utemeljena so tudi napotila prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, po katerih bo morala tožena stranka (v okviru rednega azilnega postopka) oba tožnika zaslišati o dejanskih okoliščinah zatrjevanega preganjanja in jima predočiti tudi poročila o stanju v izvorni državi, kolikor bo oprla svojo presojo glede objektivnega stanja v izvorni državi tožnikov, tudi na takšna poročila.

Glede na navedeno, in ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.