Jedro

Trditev o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča mora biti izkazana z odločbo Vrhovnega sodišča, iz katere bo razvidno, da je Vrhovno sodišče v tej zadevi ob bistveno enakem dejanskem stanju o spornem pravnem vprašanju zavzelo drugačno stališče, kot ga je zavzelo v drugi zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku dne 25. 5. 2010 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z odstopom od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki se nanaša na časovni okvir, v katerem mora oseba izkazati obstoj jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije, in z zelo hudimi posledicami, ker je od rešitve tega vprašanja odvisno vračilo zaplenjenega premoženja. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 30. 9. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 24. 12. 2009, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, A.A. od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko ter da se od 25. 6. 1991 ne šteje za slovensko državljanko. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da imenovana izpolnjuje vse tri kumulativno določene pogoje iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, slovenskega ali jugoslovanskega državljanstva pa tudi kasneje vse do svoje smrti ni pridobila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revidentka v zvezi z navedenim pogojem za dovoljenost revizije navaja, da odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi U 1393/94 z dne 4. 12. 1996 zavzelo stališče, da določba prvega odstavka 9. člena ZDen določa, da so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni izkazan, saj se citirana sodba nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo.

8. V citirani zadevi namreč ne gre za postopek ugotavljanja državljanstva, temveč za postopek denacionalizacije, v kateri je Vrhovno sodišče potrdilo odločitev tožene stranke, ki je pritrdila presoji prvostopenjskega upravnega organa, ki je zavrgel zahtevo tožnikov za denacionalizacijo. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen temeljni pogoj za uvedbo postopka denacionalizacije po prvem odstavku 9. člena ZDen, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pravni prednik tožnikov v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan (iz potrdila o državljanstvu je bilo razvidno, da je bil od rojstva pa do smrti dne 5. 4. 1972 italijanski državljan). V obravnavani zadevi pa gre (šele) za ugotovitev državljanstva v zvezi z denacionalizacijo kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, zato o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni mogoče govoriti. Trditev o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča mora biti namreč izkazana z odločbo Vrhovnega sodišča, iz katere je razvidno, da je Vrhovno sodišče v tej zadevi ob bistveno enakem dejanskem stanju o spornem pravnem vprašanju zavzelo drugačno stališče kot ga je zavzelo v drugi zadevi.

9. Takšno stališče, ki ga je sodišče prve stopnje tudi zavzelo v izpodbijani sodbi, je v skladu z obsežno ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer sodbe I Up 218/2000, X Ips 1274/2006, X Ips 1522/2006, X Ips 1348/2004 in X Ips 176/2006). Glede tega, da je ureditev ugotavljanja državljanstva skladna z Ustavo RS, pa se je izreklo tudi že Ustavno sodišče v zadevi U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997. Ker izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa od navedene sodne prakse, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila s trditvijo, da je od rešitve te zadeve odvisno vračilo po vojni zaplenjenega premoženja oziroma plačilo odškodnine za to premoženje. Revidentka bi morala namreč navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih so te posledice zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Zgolj s sklicevanjem na posledice, ki bi ji nastale v drugem postopku (v denacionalizacijskem postopku), tega ni storila in zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Glede na to, da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.