Jedro

Tožnik ima prav, da razlogi, ki jih je toženka navedla (relativna bližina vhodov in zvočne emisije), kar bi vse lahko predstavljajo, ob vrnitvi cerkve v naravi, moteče vplive kulturne dejavnosti B. na sakralno dejavnost, niso relevantni. Bistveno je, ali bi se preostali deli kompleksa po vrnitvi cerkve še lahko uporabljali neovirano, glede na dejavnost, ki jo današnji upravljavec kompleksa izvaja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-72/2007/132 z dne 11. 9. 2014 se v 1. in 2. točki odpravi ter se zadeva v odpravljenem delu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

III. Stroškovni zahtevek strank z interesom Mestne občine A. in B. se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka tožniku kot pravnemu nasledniku C. za podržavljeno nepremičnino parc. št. 197 – N. cerkev določila odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, v višini 340.305,01 EUR; ter v 2. točki odločila, da je zavezana stranka dolžna izročiti obveznice v roku 4 mesece po pravnomočnosti. V obrazložitvi navaja, da odloča v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 2527/2006 z dne 25. 9. 2007, ki je odpravilo odločbo, s katero je bilo odločeno, da se tožniku vrne v last in posest sporna nepremičnina in toženko napotilo, da odloča o vseh podržavljenih nepremičninah v sklopu kompleksa K. skupaj. O preostalih nepremičninah je izdala delno odločbo, št. 490-72/2007/67 z dne 23. 11. 2009, ki je pravnomočna, ter za njih določila odškodnino, ni pa odločila o denacionalizaciji L. cerkve, ker zanjo obstajajo nasprotujoča si stališča glede obstoja oziroma neobstoja ovir za vrnitev v naravi po 19. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) med zavezancema B. ter SOD in vlagateljem zahteve za denacionalizacijo. Toženka navaja, da B. uveljavlja ovire za vrnitev L. cerkve v naravi po 1. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Nesporno je, da B. opravlja dejavnost javne službe na področju kulture (1. točka prvega odstavka 19. člena ZDen) tudi v L. cerkvi. Po oceni toženke so vsi argumenti SOD in upravičenca, da z vrnitvijo cerkve ne bo okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora neutemeljeni in sicer zato, ker ocenjuje, da je stališče B., da bi z vračilom L. cerkve upravičencu v naravi prišlo do bistveno oteženega ali celo onemogočenega izvajanja njegove dejavnosti v preostalem delu K., kjer B. izvaja njen pretežni del, realno. Potrebno bi bilo usklajevanje s tožnikom, ker se vhoda na prireditve in v cerkev nahajata v bližini (prihod in izstop več tisoč ljudi, nalaganje scene in ozvočenja s kamioni, pred vhodom v cerkev parkirajo tudi snemalni in reševalni avtomobili, postavljajo se ograje, glasnost prireditev). Narava dogodkov nedvomno okupira prostor okoli ter v K. kot celoti ter bi v primeru neusklajenosti med B. in upravičencem slednji lahko oporekal priglašenim prireditvam B. in izdanim dovoljenjem za njihovo izvedbo. B. se za izvedbo že usklajuje s Srednjo šolo ..., pri čemer v času matur srednja šola prepoveduje večino festivalovih aktivnosti, enako v času popravnih izpitov. Kolikor bi tožnik dobil cerkev v naravi, pa bi to pomenilo potencialno okrnitev programa tudi v juliju in avgustu, ko je glavna sezona B. Očitno je, da hkratno delovanje verskih oziroma kulturnih aktivnosti in kulturnega kompleksa K. ni možno. Toženka je zato prepričana, da bi z vrnitvijo L. cerkve prišlo do bistvene okrnitve namena izrabe letnega gledališča, Plečnikovega preddverja, Peklenskega dvorišča, s tem pa do okrnitve raznolikega in kakovostnega kulturnega programa, ki je v javnem interesu in se izvaja v edinstvenem prireditvenem prostoru v Sloveniji. Glede na povedano je toženka določila skladno z 42. členom ZDen odškodnino v obveznicah SOD, na podlagi izvedenskega mnenja D.D. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka v izpodbijani odločbi povzela 1. kot 4. točko prvega odstavka 19. člena ZDen, vendar je svojo odločitev oprla zgolj na 4. točko prvega odstavka 19. člena ZDen. Kot izhaja iz 5. strani odločbe, pa svoje odločitve ni razlagala restriktivno, kot izhaja iz sodne prakse, tudi stališč Ustavnega sodišča. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno v smeri, ali je N. cerkev še vedno sakralni objekt, ki je primarno namenjen verski dejavnosti, gre za dejstvo, ki je pomembno v smislu sodbe Upravnega sodišča RS, U 2527/2006 z dne 25. 9. 2007, glede vprašanja ali območje K. predstavlja en kompleks ali pa gre za več kompleksov v okviru enega kompleksa. Meni, da na območju K. obstajajo najmanj trije medsebojno samostojni kompleksi, vsak s primarno dejavnostjo, to je kulturni kompleks, izobraževalni kompleks in sakralni kompleks. Del je namenjen tudi gostinski dejavnosti. Obstoj treh kompleksov toženka implicitno priznava, saj se na 5. strani izpodbijane odločbe spušča v presojo soobstoja in medsebojnega vpliva vseh treh kompleksov. Neprepričljiva pa so stališča, ki jih toženka navaja, zakaj na območju K. ne bi mogel soobstojati tudi sakralni kompleks. Ovire, ki jih je toženka izpostavila (relativna bližina vhoda in zvočne emisije), so veliko bolj pereči pri soobstoju kulturno-izobraževalnega kompleksa, katerih soobstoj pa je dano dejstvo in tega nihče več ne presoja. Toženka ni ugotavljala vprašanja, ali N. cerkev predstavlja samostojen kompleks v okviru kompleksa območja K. ter je zato nepopolno ugotovila dejansko stanje in zagrešila tudi bistveno kršitev določb postopka, saj ni ugotavljala vseh pravno relevantnih dejstev. Vračilo je zmotno zavrnila, ker je napačno štela, da bi dejavnost B. motila sakralno dejavnost. Razen tega gre za abstraktne navedbe, ki niso dovolj za zavrnitev vrnitve v naravi. Zmotno je bilo ugotovljeno, ali se cerkev uporablja za dejavnost B. Toženka je navedla „da je to nesporno“, kar pa je bistvena kršitev določb postopka, saj je tožnik v postopku dokazoval, da se uporablja kot skladišče. Ni bilo tudi ugotovljeno, kako se je cerkev uporabljala ob uveljavitvi ZDen. B. je navedel, kateri dogodki naj bi se odvijali v N. cerkvi, vendar o tem ni predložil dokazil. Že iz seznama dogodkov izhaja, da jih ni organiziral B., pač pa so bili dogodki organizirani s strani tretjih oseb. Na dveh ogledih, leta 1994 in 2005, je bilo ugotovljeno, da se cerkev uporablja kot skladišče, to izhaja tudi iz cenitve iz leta 2005. Pa tudi občasna uporaba ne pomeni služenje nepremičnine za opravljanje javne službe po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Občasno uporabo pa bi B. lahko nadomestil z drugimi objekti. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhajajo navedbe, kako se je cerkev uporabljala pred letom 1992, to dejstvo pa je v zadevi bistveno. Dokazno breme za ovire je bilo na strani B., ki tega ni izkazal, torej ni izkazal, da se cerkev uporablja za kulturno dejavnost oziroma se je kot taka uporabljala tudi pred uveljavitvijo ZDen. Na 5. strani izpodbijane odločbe je toženka navajala razloge po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Moteči vplivi kulturnih dejavnosti B. na sakralno dejavnost niso predmet te določbe ter tudi niso relevantni. Bistveno je, ali bi se preostali deli kompleksa po vrnitvi lahko uporabljali neovirano v skladu s predpisi. Glede relativne bližine vhodov pa meni, da sta oba vhoda iz javne površine in sta tako prosto dostopna vsakomur. Glede na lego nepremičnin v starem delu mesta Ljubljane ni krajevno neobičajno, da se vhodi v različne stavbe nahajajo relativno blizu, zato tega dejstva toženka ne bi smela šteti v breme. Ker je Trg francoske revolucije grajeno javno dobro, to pomeni, da niti tožnik niti B. ne moreta eden drugemu in niti tretjim osebam prepovedovati, da bi to območje uporabljal v skladu z njegovim namenom. Tudi po vrnitvi B. ne bo v ničemer omejen, da Trg francoske revolucije uporablja v skladu z zakonskimi in podzakonskimi predpisi, kot ga je uporabljal sedaj. Toženka se je tudi zmotno ukvarjala s tem, kako bi bila zaradi delovanja kulturnih dejavnosti B. onemogočeno oziroma oteženo opravljanje sakralne dejavnosti v N. cerkvi, kar pa ni bistveno, saj je smiselno ravno obratno, ali bi vrnitev N. cerkve onemogočala ali znatno oteževala B., da bi v preostalem delu K. še naprej izvajal kulturno dejavnost. Glede tega vprašanja pa iz obrazložitve izhaja, da vrnitev ne bi imela nikakršnega vpliva na delovanje preostalega dela K. Glede zvočnih emisij pa meni, da so te jasno omejene z upravnimi predpisi, upoštevaje območje varstva pred hrupom, ter civilno pravno s pravnim standardom krajevno običajnih mej. Te omejitve pa veljajo za obe stranki. Izpodbijana odločba izhaja iz predpostavke, da B. svojo dejavnost izvaja v nasprotju s predpisi o varstvu okolja, zaradi česar toženka špekulira, da bi lahko tožnik onemogočil delovanje B. Kolikor je temu tako, potem toženka takemu ravnanju ne more nuditi varstva, zlasti ne tako, da v denacionalizacijskem postopku zavrne zahtevek za vrnitev nepremičnine v naravi. Ker glede na navedeno tožnik meni, da je utemeljena zahteva po vrnitvi v naravi, zgolj iz previdnosti nasprotuje tudi višini odškodnine. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe v 1. in 2. točki izreka, zahteva vrnitev nepremičnine v naravi ter povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

4. Stranki z interesom v tem postopku Mestna občina A. in B. na tožbo odgovarjata, predlagata zavrnitev tožbe in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno vračilo N. cerkve v naravi denacionalizacijskemu upravičencu. Zavezanca za vrnitev, v tem postopku stranki z interesom – A. in B., predvsem zadnje navedeni, sta v postopku uveljavljala ovire za vračilo v naravi na podlagi 1. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

7. Iz izpodbijane odločbe, na str. 5, kjer toženka utemeljuje svojo presojo za zavrnitev zahteve za vračilo v naravi, bi izhajalo, da jo opira tako na 1. kot 4. točko prvega odstavka 19. člena ZDen, vendar ima tožnik prav, da so njeni razlogi, ki jih v nadaljevanju navaja, bližje utemeljitvi na podlagi pravne podlage 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, čeprav izrecno iz obrazložitve to ne izhaja.

8. Torej, kolikor gre v zadevi za razloge po 1. točki, je ugotoviti, da toženka vseh relevantnih dejstev za uporabo te določbe ni ugotovila, niti ugotavljala. V 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, torej, da gre za nepremičnine, ki jih uporabljajo državni organi oziroma javne službe na področju družbenih dejavnosti ter da obstaja nevarnost nastanka posledice, bistvena okrnitev možnosti za opravljanje teh dejavnosti, ker nepremičnine ni mogoče nadomestiti oziroma nadomestitev pomeni nesorazmerne stroške po tretjem odstavku 19. člena ZDen. Iz povzetega v obrazložitvi je ugotoviti zgolj, da je toženka ugotovila, da B. opravlja dejavnost javne službe na področju kulture, ostala dejstva pa niso bila predmet ugotovitvenega postopka.

9. Po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Toženka je povzela komentar k členu, vendar pa relevantnih dejstev ni izvajala v skladu z določbo. Za pravilno uporabo določbe bi morala ugotoviti: 1. ali bi se z vračanjem N. cerkve v naravi bistveno poseglo v zaokroženo območje K., območje na katerem B. izvaja svojo kulturno dejavnost (kot primarno bi morala najprej ugotoviti, ali B. izvaja svojo dejavnost v N. cerkvi, kar je med strankami sporno); 2. oziroma ali gre v zadevi za funkcionalno povezanost nepremičnin, torej ali N. cerkev sodi v sklop kompleksa; ter 3. in ali bi z vračanjem podržavljene nepremičnine nastala bistvena okrnitev prostorske celovitosti oziroma namena izrabe prostora (K. kot celote).

10. Tožnik ima prav, da razlogi, ki jih je toženka navedla (relativna bližina vhodov in zvočne emisije), kar bi vse lahko predstavljalo, ob vrnitvi N. cerkve v naravi, moteče vplive kulturne dejavnosti B. na sakralno dejavnost, niso relevantni. Bistveno je, ali bi se preostali deli kompleksa po vrnitvi N. cerkve še lahko uporabljali neovirano, glede na dejavnost, ki jo današnji upravljavec kompleksa izvaja (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 401/2007 z dne 16. 9. 2009).

11. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala toženka uporabiti relevantne določbe ZDen, kot je navedlo sodišče v sodbi, ter v tej smeri raziskati dejansko stanje in ugotoviti, ali so ovire za vrnitev v naravi obstojale že ob uveljavitvi ZDen (o tem pravno relevantnem dejanskem stanju izpodbijana odločba nima nobenih razlogov) in ali obstajajo tudi ob vračanju, in na tej dejanski podlagi ponovno odločiti. Ker je v zadevi sporno vračanje nepremičnine v naravi, se sodišče do ugovorov v zvezi z višino odškodnine ne opredeljuje.

12. Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

13. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

14. O stroškovnem zahtevku strank z interesom je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu. V predmetnem upravnem sporu sta stranki z interesom nastopali na strani toženke. Ker je tožnik s tožbo zoper njen akt uspel, je šteti, da stranki z interesom s svojim predlogom, da sodišče tožbo zavrne, nista uspeli, zato je sodišče stroškovni predlog zavrnilo.