Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku za povrnitev gmotne škode - stroškov, ki so tožnici nastali v zvezi z vožnjami k zdravniku, pravilno uporabilo določbo 216. člena ZPP, po kateri tudi pri odškodninskih zahtevkih odloči sodišče po prostem preudarku, ko se višina zahtevka ne da ugotoviti ali pa bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami, saj je kljub predloženi dokumentaciji tudi po presoji pritožbenega sodišča nemogoče natančno ugotoviti, koliko kilometrov je bilo prevoženih zaradi navedene potrebe po zdravljenju in opravljanju fizioterapije.

Presoja višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in prestanega strahu pri nihajni poškodbi vratne hrbtenice.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku še v obsegu glavnice

530.942,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 30.942,19 SIT po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 18.12.2003 do plačila, od zneska 500.000,00 SIT pa z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšane za TOM od

8.5.2003 do 30.9.2004, od tedaj dalje pa z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter za zamudne obresti od zneska 524.744,90 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšane za TOM od 8.5.2003 do 30.9.2004, posledično pa še glede pravdnih stroškov prvostopnega postopka, in se po spremembi sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: "1.)Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek

1.063.186,50 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki od zneska

1.024.744,90 SIT tečejo v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti zmanjšane za TOM od 8.5.2003 do 30.9.2004. od tedaj dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, od zneska 7.500,00 SIT od 8.5.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, od zneska

30.942,19 SIT pa od 18.12.2003 do plačila v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 274.441,28 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 68.500,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 524.744,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v znesku 271.944,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Proti navedeni sodbi v zavrnilnem delu vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da sodišče ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da odškodnino zviša za znesek 737.350 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2003 dalje do plačila ter znesek obresti v višini 30.942,19 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2003 dalje do plačila, toženi stranki pa naloži tudi v plačilo stroške pritožbenega postopka. Glede odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sodišču prve stopnje očita, da ni v celoti ugotovilo obsega bodočih telesnih bolečin, ki bodo trajala z gotovostjo v prihodnosti in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovoljeno. Iz izvedenskega mnenja namreč jasno izhaja, da tožnica lažje bolečine občasno trpi še sedaj in da jih bo trpela tudi v bodoče predvsem pri prisiljenih in nenadnih položajih glave. V premajhni meri so upoštevane tudi v sodbi ugotovljene številne nevšečnosti, ki jih je tožnica imela zaradi obravnavane nezgode. Po mnenju pritožnice bi bila primerna odškodnina iz tega naslova

600.000,00 SIT. Intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu bi zahtevali odmero v višini 250.000,00 SIT. Glede postavke odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi po pritožničinem mnenju znašala primerna odškodnina 900.000,00 SIT. Sodišču prve stopnje v zvezi s to postavko očita, da je v premajhni meri upoštevalo, da tožnica dela v računovodstvu in je njeno delo v glavnem pisarniško, za pisalno mizo in za računalnikom, kar je konstantno povezano s prisilnimi položaji vratu oziroma glave. Tudi ni v zadostni meri upoštevana prikrajšanost pri športnih aktivnostih, saj je pred poškodbo veliko rolala, igrala odbojko, košarko, hodila pa je tudi na badminton in je redno plesala v jazz balet v plesnem klubu Wolfy, kar je morala praktično v celoti opustiti. V zvezi z materialno škodo iz naslova potnih stroškov pritožnica očita, da je imelo sodišče prve stopnje na razpolago dovolj podatkov za izračun dejansko nastale škode in odškodnine ne bi smelo določiti v pavšalnem znesku.

Tožeča stranka je predložila specifikacijo opravljenih poti v zvezi z obravnavano nezgodo, prav tako je število obiskov pri zdravniku in fizioterapiji razvidno iz predložene medicinske dokumentacije.V zvezi z odločitvijo o zamudnih obrestih se tožeča stranka sklicuje na načelno pravno mennje Vrhovnega sodišča, sprejeto na obči seji dne 26.6.2002. Tožeča stranka je z zahtevkom toženi stranki posredovala tudi vse podatke in dokumentacijo, iz katerih je tožena stranka lahko ugotovila obstoj in višino njene obveznosti in je v zamudo z izplačilom odškodnine prišla 14 dni po vložitvi odškodninskega zahtevka. Tožena stranka pa je glede na določbo 943. člena OZ odškodnino dolžna izplačati v roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal.Tožena stranka pa tekom postopka ni navedla nobenih dejstev,s katerimi bi izpodbila zapadlost tožnikove terjatve. Datum teka obresti je bil tako nesporen. Ker sodišče ni upoštevalo nespornega dejstva, je sodba napačna in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi zoper odločitev o gmotni škodi Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku za povrnitev gmotne škode - stroškov, ki so tožnici nastali v zvezi z vožnjami k zdravniku pravilno uporabilo določbo 216. člena ZPP, po kateri tudi pri odškodninskih zahtevkih odloči sodišče po prostem preudarku, ko se višina zahtevka ne da ugotoviti ali pa bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami. Kljub predloženi dokumentaciji, na katero se tožnica sklicuje v pritožbi, je tudi po presoji pritožbenega sodišča nemogoče natančno ugotoviti, koliko kilometrov je bilo prevoženih zaradi navedene potrebe po zdravljenju in opravljanju fizioterapije. Okoliščina, da tožnica stanuje v Ljubljani, torej v istem kraju, kjer so bile tudi nudene omenjene storitve tožnici, pa je narekovala takšno oceno, kakršno je napravilo sodišče prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče tako soglaša, da je upoštevaje število tožničinih obiskov pri zdravniku in fizioterapevtu, kot izhaja iz predloženih listin in približno ocenjeno razdaljo od tožničinega prebivališča do zdravnika oz. fizioterapevta, realno številka 135 km prevoženih kilometrov, kar posledično pomeni polovično utemeljenost tožničinega zahtevka iz tega naslova. V pritožbi smiselno uveljavljana kršitev navedene procesne določbe ob povedanem ni izkazana. Zato je sodišče druge stopnje moralo v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

K pritožbi zoper odločitev o negmotni škodi Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o višini odškodnine za negmotno škodo zaradi telesnih in bolečin med zdravljenjem in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odmerjena odškodnina za navedeni postavki ni takšna, kot jo terjajo merila in kriteriji določeni v 200. členu ZOR za pravično zadoščenje oz.

satisfakcijo oškodovanca. Predvsem so v premajhni meri upoštevane številne in neprijetne nevšečnosti, na katere opozarja pritožnica, saj je bila tri dni v bolnišnici, nato pa kar osemkrat pregledana pri splošnem zdravniku, trikrat pri specialistu, štirikrat je bila podvržena rentgenskemu žarčenju in kar štirideset krat je bila pri fizioterapevtu, vaje je morala opravljati tudi doma, morala pa je nositi tudi vratno opornico. Primerna odškodnina, ki upošteva tudi vrsto, stopnjo in trajanje telesnih bolečin, kot izhajajo tudi iz izvedenskega mnenja tako znaša po oceni pritožbenega sodišča 500.000,00 SIT in ne 400.000,00 SIT kot je odmerilo sodišče prve stopnje.

Pritožnica utemeljeno opozarja na v izpodbijani sodbi ugotovljene okoliščine v zvezi z odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

V odmerjenem znesku je delno zanemarjeno dejstvo, da mlademu dekletu, kakršna je pritožnica, povzročajo tudi ugotovljene življenjske aktivnosti lažje stopnje, relativno močno duševno trpljenje, saj ne le da trpi omejitve pri opravljanju svojega poklicnega dela, ko mora celo večkrat dnevno delo prekiniti in izvajati predpisane telesne vaje, temveč je prikrajšana tudi pri izvajanju športnih in rekrativnih aktivnosti, pri čemer je morala celo opustiti ukvarjanje z določenimi športnimi aktivnostmi ter s plesom jazz baleta, ugotovljene posledice pa bodo trajale vse življenje, na kar vse opozarja v pritožbi. Primerna odškodnina iz tega naslova je po odmeri pritožbenega sodišča

900.000,00 SIT, in ne le 500.000,00 SIT, kot je priznalo prvostopno sodišče. Pravilno pa je uporabljeno materialno pravo v odmerjenem znesku 120.000,00 SIT za prestani primarni in sekundarni strah, in je torej v tem delu pritožba neutemeljena. V izpodbijani sodbi nanizane dejanske ugotovitve, katerih pritožnica ne izpodbija, so, da je bila tožnica po škodnem dogodku nekaj ur močno prestrašena, pri čemer pa ta strah ni presegel tiste stopnje, ko bi morala tožnica zaužiti pomirjevala, strah za izzid zdravljenja pa je bil le zmerne intenzivnosti v trajanju dveh tednov, torej ne zelo dolgotrajen. V tem delu je tožnica utrpela strah takšnega trajanja in intenzivnosti, da ustreza pravnemu standardu pravno priznane škode. V sodbi prav tako ugotovljena zaskrbljenost oziroma blažja prestrašenost tožnice v nadaljnjem trajanju dveh tednov pa niti ne predstavlja več pravno upoštevnega strahu, saj mora biti ta tudi po ustaljeni sodni praksi intenziven. Navedene okoliščine tako niso dopuščale višje odmere, od tiste za kakršno se je odločilo sodišče prve stopnje.

Skupaj tako znaša pravična odškodnina za negmotno škodo, upoštevaje merila in kriterije iz 200. člena ZOR

1.520.000,00 SIT SIT. Tako odmerjena odškodnina iz naslova navedenih postavk upošteva tudi ustaljeno sodno prakso v podobnih odškodninskih primerih. Skupaj ob povedanem znaša odškodnina za gmotno in negmotno škodo 1.527.500,00 SIT, pri čemer je od tega zneska potrebno odšteti 495.255,10 SIT (nesporni plačani in valorizirani del odškodnine), kot je storilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnici tako pripada še znesek 1.032.244,40 SIT odškodnine.

K pritožbi zoper odločitev o zamudnih obrestih Pritožnica v pretežni meri utemeljeno izpodbija tudi tisti del odločitve sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen obrestni del zahtevka.

Tožnica je zahtevala zamudne obresti od zneska negmotne škode v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti zmanjšane za TOM od 8.5.2005 do dneva izdaje sodbe ter od zneska zahtevane gmotne škode po predpisani meri zamudnih obresti od istega datuma do plačila. Potem, ko je tožena stranka plačala nesporni del odškodnine je od plačanega zneska 475.000,00 SIT tožena stranka izračunala zahtevane zamudne obresti za čas od 8.5.2003 do plačila, kar znese

30.942,19 SIT. Tožena stranka ni nasprotovala višini kapitaliziranega zneska nateklih zamudnih obresti kot tudi ne datumu zapadlosti tožničine odškodninske terjatve. Ta je v tožbi uveljavljan v skladu z določbo 943. člena Obligacijskega zakonika, po kateri je tožena stranka dolžna odškodnino izplačati v roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Zato je moralo sodišče druge stopnje, upoštevaje nesporne okoliščine o začetku teka zamudnih obresti ter višini nateklih obresti od plačanega dela odškodnine, tudi v tem delu ugoditi pritožbi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in spremeniti izpodbijani del sodbe tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek kapitaliziranih obresti v višini 30.942,19 SIT z zamudnimi obrestmi, pri čemer pa je lahko priznalo te zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti (procesne obresti) le od vložitve zahtevka dalje (primerjaj določbo

381. člena Obligacijskega zakonika). V konkretnem primeru je tožnica zahtevala zamudne obresti od navedenega zneska izračunanih obresti (procesne obresti) s pripravljalno vlogo, ki je bila vložena pri sodišču dne 18.12.2003, in je bilo torej potrebno pritožbi ugoditi kolikor so zahtevane procesne obresti od tega datuma in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v tem delu, kolikor pa je tožnica procesne obresti zahtevala pred tem datumom pa je bilo glede na cit. zakonsko določilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi v tem delu zavrnilni del izpodbijane prvostopne sodbe (člen 358-tč. 4 ZPP in člen 353 ZPP).

Utemeljena je nadalje tudi pritožba v delu, kolikor izpodbija zavrnitev zahtevka za zamudne obresti od odškodnine za čas od 8.5.2003 do 30.9.2004. Le te pripadajo tožnici že od zahtevanega dne 8.5.2003, to je od dne, ko je bila v skladu z navedeno določbo 943. člena Obligacijskega zakonika tožena stranka že v zamudi s plačilom odškodnine, pri čemer tečejo od zneska gmotne škode, ovrednotene po cenah ob času uveljavljanja odškodninskega zahtevka (8.5.2003) v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, od zneska negmotne škode izračunane po cenah na dan izdaje sodbe pa od 8.5.2003 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje po predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za TOM, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (primerjaj tudi Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na Občni seji dne 26.junija 2002; objavljeno v Pravnih mnenjih štev. I/2002, str. 7).

Ob povedanem je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje iz izkazanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava tako glede glavničnega zahtevka kot tudi glede zamudnih obresti v zgoraj opisanem obsegu (4. točka 358.člena ZPP). Glede višjih tožbenih zahtevkov pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem in izpodbijanem delu materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje. Tudi uradoma izveden preizkus prvostopne odločbe namreč ni pokazal kakšnih procesnih nepravilnosti, ki bi terjale poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka.

Spremenjena odločitev glede višine glavničnega tožbenega zahtevka je terjala od pritožbenega sodišča tudi spremembo prvostopne odločitve glede stroškov postopka (2. odstavek

165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na novo odmerilo stroške pravdnih strank. Tako je, enako kot sicer že sodišče prve stopnje, ugotovilo da ob upoštevanju Odvetniške Tarife (v nadaljevanju: OT) in Zakona o sodnih taksah oz. Taksne tarife znašajo tožničini potrebni pravdni stroški

237.600,00 SIT iz naslova odvetniških stroškov ter 25.148,00 SIT iz naslova takse za tožbo ter 10.000,00 SIT za takso za sodbo in 93.500,00 SIT stroškov izvedenine. Ker znaša uspeh tožeče stranke 71,13 % (100% po temelju in 42,27% po višini), ji je tako tožena stranka dolžna povrniti

168.767,28 SIT odvetniških stroškov, ter 128.648,00 SIT ostalih zgoraj navedenih stroškov, katere je sodišče druge stopnje tožnici priznalo v celoti, saj so bili v teh zneskih potrebni ne glede na uspeh v pravdi. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov za takso za odgovor na tožbo v višini 22.074,00 SIT in za administrativne stroške v višini 900,00 SIT, ki so bili v teh zneskih prav tako potrebni ne glede na uspeh v pravdi. Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve stroškov v skupni višini 297.415,28 SIT, tožena stranka pa do stroškov v višini 22.974,00 SIT.

Po medsebojnem pobotanju navedenih zneskov se izkaže, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 274.441,28 SIT njenih stroškov.

Tožena stranka je tožnici dolžna plačati pritožbene stroške, upoštevaje tožničin uspeh v pritožbenem postopku.

Tožnica je v pritožbenem postopku uspela z zneskom

530.942,00 SIT. Potrebni stroški upoštevaje navedeni znesek znašajo v skladu z Odvetniško tarifo: sestava pritožbe 375 točk (Tar.št. 16/1 OT) x 110= 37.750,00 SIT ter stroške sodne takse za pritožbo v višini 30.400,00 SIT (Tar.štev.

3/1 ZST), kar vse skupaj znese 68.500,00 SIT.