Jedro

Tožnik je s primarnim zahtevkom zahteval razveljavitev kupoprodajne pogodbe zaradi bistvene zmote glede lastnosti predmeta, s podrejenim zahtevkom pa je uveljavljal, da ta kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena zaradi nesporazuma. V tem primeru ne gre za dva identična zahtevka, saj je drugačen tako tožbeni predlog, kot dejanska in pravna podlaga, prav tako ne gre za razmerje vključenosti, saj podrejeni zahtevek ni vsebovan že v primarnem zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožnika z dne 30. 10. 2019 zoper plačilni nalog z dne 21. 10. 2019, s katerim mu je bila odmerjena sodna taksa za podrejeni tožbeni zahtevek po tarifni št. 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 2.175,00 EUR.

2. Zoper to odločitev se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Navaja, da je v četrti pripravljalni vlogi postavil zgolj tehnično alternativo primarnemu zahtevku, ki ne predstavlja samostojnega (podrejenega) zahtevka. S tem zahtevkom je zahteval smiselno enako kot s primarnim zahtevkom. Oba zahtevka sta bila utemeljena na napakah volje. Sodišče prve stopnje tem navedbam ni sledilo, prav tako pa se do ugovornih razlogov ni ustrezno opredelilo (z ničemer ni pojasnilo, zakaj so ti razlogi neutemeljeni ali nepravilni), zato je podana absolutna bistvena procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pojasnilo sodišča prve stopnje, zakaj naj bi v konkretnem primeru šlo za eventualno (podrejeno) kumulacijo zahtevkov, ne dosega pravnega standarda obrazloženosti. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Podana je kršitev pravice do poštenega sojenja in pravnega sredstva. Poleg tega se oba zahtevka opirata na isto dejansko in pravno podlago. Oba zahtevka sta utemeljena na napakah volje - primarni zahtevek se opira na bistveno zmoto o predmetu pogodbe, podrejeni pa na nesporazum. Gre zgolj za navidezno eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov. Primarni in podrejeni zahtevek sta smiselno ista. Posebno plačevanje sodne takse za podrejeni zahtevek je tudi nepravično, ker je sodišče prve stopnje izvedlo enotni dokazni postopek. Tudi če je oba tožbena zahtevka presojalo po dveh različnih pravnih podlagah, to sodišča ni dodatno obremenjevalo. Predlaga razveljavitev izpodbijanega plačilnega naloga in povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev (še) zadostno obrazložilo. Ta odločitev je zmožna preizkusa, očitana kršitev pravice do poštenega postopka (sojenja) in pravnega sredstva ni podana. V izpodbijanem sklepu je pojasnjeno, da je v konkretnem primeru šlo za eventualno kumulacijo, saj je tožnik uveljavljal več zahtevkov tako, da je predlagal, naj sodišče ugodi naslednjemu, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga je uveljavljal pred njim, ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP). Za pritožbo niti ni sporno, da je tožnik s primarnim zahtevkom zahteval razveljavitev kupoprodajne pogodbe zaradi bistvene zmote glede lastnosti predmeta pogodbe (46. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), s podrejenim zahtevkom pa je uveljavljal, da ta kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena zaradi nesporazuma o predmetu obveznosti (16. člen OZ). Ne gre za dva identična zahtevka, saj je drugačen tako tožbeni predlog1, kot dejanska in pravna podlaga, prav tako ne gre za razmerje vključenosti, saj podrejeni zahtevek ni vsebovan že v primarnem zahtevku.

5. Tožnik torej ni postavil zgolj enega zahtevka v dveh oblikah, kot navaja pritožba. Eventualna kumulacija ni navidezna. Postavil je dva samostojna in različna zahtevka, zato je postopanje sodišča prve stopnje, ki je sodno takso odmerilo za vsak zahtevek posebej, pravilno. Ta odločitev temelji na tretjem odstavku 18. člena ZST-1, ki izrecno določa obveznost plačila sodne takse tako za primarni kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek, pri čemer se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Glede na navedeno pritožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na nepoštenost posebnega plačila sodne takse za podrejeni tožbeni zahtevek, niti z navedbami, da odločanje o tem podrejenem zahtevku sodišča prve stopnje ni dodatno obremenjevalo.

6. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev pritožbenih stroškov pritožnika.

1 Razveljavitveni zahtevek je oblikovalen, zahtevek iz naslova nesporazuma pa ugotovitveni.