Jedro

Izpodbijana odločba je v skladu z veljavno sistemizacijo, ta pa s količniki, ki jih za delovna mesta VII. zahtevnostne stopnje določa Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Ur.l. RS št. 18/94). Delovnopravna zakonodaja ne določa, da bi delavec moral obdržati plačo v enaki višini, kot jo je prejemal pred razporeditvijo, razen v izjemnih okoliščinah, ki pa v konkretnem primeru niso podane (nujne službene potrebe). Vsak delavec ima pravico do plače, kot je določena za delovno mesto, na katero je razporejen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev odločbe o plači Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, št. 105-01-7/98, z dne 15.6.1998; da je tožena stranka dolžna v 8 dneh pod izvršbo, tožniku izdati odločbo o plači, po kateri se ga razporedi v plačilni razred s količnikom v višini 4.70, poleg že priznanega in določenega dodatka v višini 35%, dodatka za delo v upravi v višini 0.15 količnika ter dodatka za delovno dobo, z veljavnostjo od 22.6.1998 do 1.9.2001, sicer bo takšno odločbo nadomestila ta sodba; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati vsakomesečne razlike v plači od 22.6.1998 do 1.9.2001 med količnikom 4.70 in 4.40 s pripadajočimi dodatki, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do dneva plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi do izdaje prvostopne sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka 1 izreka sodbe).

Obenem pa sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 13.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka 2 izreka sodbe) in da tožnik krije sam svoje stroške postopka (točka 3 izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da ugodi zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje očitno ni dovolj natančno prebralo njegovo vlogo z dne 5.12.2001, kot tudi ne odgovora na tožbo, saj je tožena stranka v svojem odgovoru navedla, da zoper tovrstni ukaz ni možno ugovarjati, kar je razvidno tudi iz samega ravnanja tožene stranke, saj je tožnikov ukaz in sporno odločbo vročila hkrati. Če bi sodišče prve stopnje natančno prebralo njegov tožbeni zahtevek in njegove navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi, bi nesporno ugotovilo, da tožnik ne napada odločitve o njegovi (pre) razporeditvi na delovno mesto (v SV se to imenuje dolžnost), ampak odločitev o višini njegove plače, ki se manifestira v višini količnika plače oziroma razporeditvi (razvrstitvi) v plačilni razred, zato so bila napačna sklepanja sodišča prve stopnje povsem odveč. To povsem jasno izhaja iz tožbenega zahtevka, kot tudi iz priložitve tožbe, saj se tožnik pritožuje zoper odločbo (odločitev) o plači. Odločba o plači št. 105-01-7/98 z dne 15.6.1998 ima pravni pouk o roku in vrsti pravnega sredstva, po katerem se je tožnik tudi ravnal. Tožnik torej ne napada razporeditev oziroma imenovanje na dolžnost, ampak le odločitev o višini njegove plače, ki se manifestira v odločbi o plači oziroma razporeditve v plačilni razred. To pomeni, da ga lahko tožena stranka razporedi in odredi na kakršnokoli delovno dolžnost, vendar obdrži enako plačo, kot jo je imel na prejšnji dolžnosti, kot mu to zagotavlja 98. člen Zakona o obrambi, ki je specialen predpis do ZTPDR in ZDR.

Tožnik še poudarja, da njegove enota in njegovo delovno mesto nista bila ukinjena s sporno reorganizacijo. Edina sprememba je v nazivu enote (prej 51. OPSV, sedaj 501., Območno vojaško teritorialno poveljstvo obrambe mesta Ljubljane) in nazivu dolžnosti (prej pomočnik za organizacijsko mobilizacijske zadeve, sedaj samostojni pomočnik za kadre in popolnitev), vrste in obseg lokacije delovnega mesta pa so ostali enaki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo njegov zahtevek in s takimi zaključki ter z obrazložitvijo tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Tožnik pa v pritožbi ni podal nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. člena ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da izpodbijana odločba temelji na dokončni odločbi o razporeditvi tožnika na dolžnost samostojnega pomočnika za kadre in popolnitev. Iz predložene sistemizacije dolžnosti, veljavne v času razporeditve (dokaz B 8) pa izhaja, da je to delovno mesto oziroma dolžnost ovrednoteno s količnikom 3.40, z napredovanji je tožnik dosegel količnik 4.40, ki se poveča za dodatke v višini 35%. Izpodbijana odločba je torej v skladu s tedaj veljavno sistemizacijo, ta pa s količniki, ki jih za delovna mesta VII. zahtevnostne stopnje določa Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Ur.l. RS št. 18/94). Ob tem soglaša pritožbeno sodišče s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da delovnopravna zakonodaja ne določa, da bi delavec moral obdržati plačo v enaki višini, kot jo je prejemal pred razporeditvijo, razen v izjemnih okoliščinah, ki pa v konkretnem primeru niso podane (nujne službene potrebe). Vsak delavec ima pravico do plače, kot je določena za delovno mesto, na katero je razporejen. Tožnik je bil torej razporejen oz. imenovan na dolžnost samostojnega pomočnika za kadre in popolnitev, za to dolžnost je bil predviden količnik 3.40, ki mu je bil tudi zagotovljen. Iz navedenega torej jasno izhaja, da je odločba o plači št. 105-01-7/98 z dne 15.6.1998 zakonita, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek pravno pravilno ter utemeljeno zavrnilo. Iz teh razlogov ni pritožbena navedba utemeljena, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti v tej zadevi določbo 98. člena Zakona o obrambi (Ur.l. RS št. 82/94 - 87/97), kot to zmotno meni pritožba, saj iz določbe 98. člena prej citiranega zakona jasno izhaja, da je delavec lahko razporejen po službeni potrebi na nižje vrednoteno delovno mesto najdalj za eno leto, ali na delo v drug kraj, pri tem pa delavec obdrži enako plačo, kot jo je imel pred razporeditvijo, če je to zanj ugodneje ter druge pravice v skladu z zakonom. V konkretnem primeru pa je šlo za trajno razporeditev delavca na določeno delovno mesto, ne pa za začasno razporeditev po službeni potrebi na nižje delovno mesto, kot to zmotno meni pritožba. Ostale pritožbene navedbe pa niso odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, zato zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, ker ni uspel s pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.