Jedro

Glede na ugotovitve izvedenca, da odmera zemljišča v naravi po sodni poravnavi ni več možna, nadomestnega dejanja ni moč opraviti zaradi nedoločljivosti obsega izpolnitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1. in 2. točka izreka) ustavilo izvršbo in odločilo, da upnik nosi sam stroške izvršilnega postopka od izdaje sklepa z dne 17.10.1989. Proti sklepu je upnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo upnikove navedbe v pripravljalnem spisu z dne 3.5.1999, kateremu so bile priložene tudi dokazne listine. Izpodbijani sklep nima razlogov, zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodila v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1870/89 z dne 15.2.1999. Sklicuje se na obrazložitev navedenega sklepa, iz katerega izhaja, da je sodna poravnava tako precizna, da je izvršba zgolj prisilna uresničitev sodne poravnave, pri čemer je sama odmera predmet strokovne izvedbe geometra. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitev določb postopka in navaja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa protispisno povzelo izpovedbo izvedenca geometra, saj je le-to povzelo v delu, da v končni fazi prepušča odločitev sodišču. Po mnenju pritožnika je tem pogledu sodišče napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je izvedenec izpovedal, da je odmera možna in verjetna v skladu z rumeno varianto predlagane odmere, pri čemer površina odmerjenega zemljišča ne bi presegala 68 m2. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi dejstvo, da je dolžnica že tožila na nedopustnost izvršbe in da je bil takšen tožbeni zahtevek zavrnjen, čeprav bi ga bilo potrebno po oceni sodišča druge stopnje zavreči. Prvostopnemu sodišču pritožnik očita, da v razlogih sklepa ni navedlo pravne podlage za odločitev o tem, da izvršba ni več mogoča. Izpodbija tudi izrek o stroških, saj je sodišče po mnenju pritožnika nepravilno odločilo tudi o upnikovih stroških. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ustavilo izvršbo z obrazložitvijo, da izvršba zaradi dosege dejanja, ki je določeno v sodni poravnavi, ni več mogoča. Po presoji pritožbenega sodišča je ravnalo pravilno. Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v izpodbijanem sklepu protispisno povzelo ugotovitve izvedenca. Očitana kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ ni podana, saj je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa dosledno sledilo ugotovitvam izvedenca (list. št. 115 spisa), upoštevalo pa tudi, da je realizacija sodne poravnave - odmera zemljišča, stvar geodetskega organa. Pri tem je ključnega pomena vsebina sodne poravnave, sklenjene dne 10.6.1977 pred Občinskim sodiščem v Kranju, ki določa prostorske meje odmere dela zemljišča na vzhodni strani hiše H. št... in sicer v trikotniku, ki ga tvorijo točke: mejnik, ki predstavlja del od kozolca, ter na severu dva lesena količka, od katerih je eden oddaljen 62 cm od električnega droga, ki je postavljen ob cesti. Iz poravnave nadalje izhaja, da so prostorske meje določene z opisom v naravi in v geometrijskem razmerju med točkami. Pri ogledu na kraju samem je bilo ugotovljeno, da v naravi, razen ene oporne točke A (električni drog), ostalih dveh mejnikov ni možno identificirati (list. št. 112 do 115 spisa). Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa dovolj natančno povzelo zaključke izvedenca, da na podlagi ene oporne točke geometer ne more opraviti s sodno poravnavo določene razdelitve zemljišča parc. št. 539 k.o. ..., zato je pravilna ocena prvostopnega sodišča, da sodna poravnava ni več izvršljiva. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je geodetski upravi prepuščena seveda zgolj izvedba parcelacije, ne pa njena določitev. Da pa bi bilo parcelacijo mogoče izvršiti, bi moral izvedenec - geometer v naravi ugotoviti mejne točke, določene s sodno poravnavo, česar pa kot že rečeno, ni moč izvesti. Izvršilno sodišče je formalnopravno vezano na izvršilni naslov, zato stranka tudi ne more predlagati drugačne odmere. Pravno neupoštevna je zato pritožnikova trditev, da je po oceni izvedenca odmera v naravi možna in verjetna v skladu z "rumeno varianto" odmere po naknadnem predlogu upnika. Tovrstna različica odmere bi pomenila, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, nedopusten odmik od izvršilnega naslova, saj bi sodišče vsebinsko spreminjalo obseg izpolnitve (prostorske meje), izhajajoče iz izvršilnega naslova. Navsezadnje tudi ni pomembno dejstvo, na katero se sklicuje pritožnik, da dolžnica ni uspela s tožbenim zahtevkom na nedopustnost izvršbe. Zahtevek dolžnice se je obravnaval in zaključil po pravilih pravdnega postopka, sama odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka vključno z razlogi sodbe pa ne more vplivati na presojo pogojev o ustavitvi izvršbe. Kar zadeva navajanje pritožnika, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni zapisalo pravne podlage o tem, da izvršba ni več mogoča, je to sicer res, vendar je odločalo v smislu 21. čl. ZIZ. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, kot to določa 21. člen ZIZ, če je določen oziroma določljiv med ostalim tudi obseg izpolnitve obveznosti. Gre za predpostavko dopustnosti izvršbe, ki mora biti podana, da se predlagano nadomestno dejanje (225. člen ZIZ) lahko opravi v skladu z izvršilnim naslovom. Glede na ugotovitve izvedenca, da odmera zemljišča v naravi po sodni poravnavi ni več možna, nadomestnega dejanja ni moč opraviti zaradi nedoločljivosti obsega izpolnitve. Izvršba torej ni dopustna, saj izvršilni naslov, na katerega se sklicuje upnik, ni (več) primeren za izvršbo. Zato je v tej fazi postopka odločitev sodišča prve stopnje, da ustavi izvršbo, tudi zakonita. Zavrniti je treba tudi pavšalno pritožnikovo trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o zahtevi upnika za povrnitev stroškov postopka. Po določbi petega odstavka 38.člena ZIZ mora dolžnik na zahtevo upnika povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Sodišče prve stopnje je utemeljilo tudi ta del svoje odločitve, pritožbeno sodišče pa nima pomislekov proti prvostopni odločitvi, da upnik nosi stroške postopka od izdaje sklepa o ugovoru z dne 17.10.1989 in se v celoti strinja s prvostopnimi razlogi. Upnik od izdaje sklepa do ogleda dne 12.11.1993 ni priglasil nadaljnjih izvršilnih stroškov; od ogleda na kraju samem in preizkusa mapne kopije, ko realizacija izvršbe dejansko ni več možna, pa so torej vsi kasneje priglašeni stroški nepotrebni, upnikova zahteva za njihovo povračilo pa neutemeljena. Uveljavljani pritožbeni razlogi zato niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo upnika na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.