Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. V njeni obrazložitvi so namreč natančno navedena ugotovljena dejstva, na podlagi katerih so bile določene točke in listine, na podlagi katerih je organ ta dejstva ugotovil. Obrazložen pa je bil tudi sam izračun, ki je skladen z Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je s prvo točko izreka izpodbijane odločbe odločila, da se tožnici zaradi nedovoljene gradnje vkopane stavbe na zemljiščih parc. št. 883 in 885/2 k.o. A. odmeri nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 5.904,00 EUR (1. točka izreka). Odločila je, da mora tožnica plačati odmerjeno nadomestilo v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti te odločbe na navedeni vplačilni račun Upravne enote Izola (2. točka izreka), in ugotovila, da posebnih stroškov v postopku ni bilo (3. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka prejela tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za zgrajeni vkopani objekt in njegovo nadzidavo po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja z novembra 2011, ki ga je izdelal projektant B. d.o.o. Vkopani gradbeni objekt je zgrajen brez predhodne pridobitve gradbenega dovoljenja, zato je toženka na podlagi petega odstavka 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) po uradni dolžnosti začela postopek odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. V ugotovitvenem postopku je toženka vpogledala v podatke upravnega spisa št. 351-61/2007 ter podatke gradbenega spisa št. 351-222/2013, vpogledala pa je tudi v zemljiško knjigo, zemljiški kataster in kataster stavb ter lokacijsko informacijo z dne 11. 5. 2006. Z vsemi ugotovitvami je seznanila tožnico, vendar ta na ugotovitve ni podala pripomb.

Ugotavlja, da objekt leži na zazidljivem zemljišču, zato se glede na namensko rabo točkuje s točkami T1=80 (5. člen Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila, v nadaljevanju Uredba). Ker obravnavana gradnja leži v območju, kjer se gradnja izvaja v skladu s Odlokom o ureditvenem načrtu Korte (Uradne objave Občine Izola, št. 12/95 in naslednje), navedeni prostorski akt pa ne predpisuje faktorja izrabe kapacitete prostora, je faktor izrabe kapacitete prostora T2=0 (6. člen Uredbe). Ker leži obravnavana lokacija v območju naselbinske dediščine „Dvori nad Izolo, območje vasi z neposredno z neposredno okolico“, ki je z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Izola (Uradne objave Občine Izola št. 31/84 in naslednje) razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena EŠD 230, se točkuje s 120 točkami T3=120 (7. člen Uredbe). Glede načina izvajanja nedovoljene gradnje ugotavlja, da gre za gradnjo novega objekta, zato je F1=1,0 (9. člen Uredbe). Glede na namen nedovoljene gradnje ugotavlja, da gre za nestanovanjsko stavbo, ki bo gostinska stavba, zato se določi F2=1,5 (10. člen Uredbe). Obseg nedovoljene gradnje je razviden iz projekta, in sicer je površina že zgrajene stavbe 270,25 m2, zato je F3=1,64 (11. člen Uredbe). Pri tem je pojasnjeno, da je F3 √ (bruto etažna površina v m2 : 100). Ker gre za dokončano gradnjo se določi F4=1,0 (12. člen Uredbe). Ker gre za manj zahteven objekt po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Ur. list RS, št. 18/2013 in naslednji) je F5=1,0 (13. člen Uredbe). Pri kriteriju skladnosti nedovoljene gradnje z namensko rabo prostora ugotavlja, da gre za gradnjo, ki je skladna z namensko rabo prostora, zato je določila faktor F6=1,0 (14. člen Uredbe). Glede skladnosti nedovoljene gradnje z oblikovalskimi pogoji ugotavlja, da je gradnja skladna s pogoji in določila faktor 1,0. Glede vrste nedovoljene gradnje ugotavlja, da gre za nestanovanjsko stavbo, zato se v skladu s določi dodatni faktor dFA=3,0 (17. člen Uredbe) . Izračun je opravila na podlagi 22. člena Uredbe, vrednost točke pa je ugotovila na podlagi 24. člena Uredbe.

Upravni organ druge stopnje je izpodbijani odločbi v 2. točki izreka dodal drugi stavek, ki se glasi „Obresti za neplačane zapadle obveznosti tečejo od dneva zapadlosti nadomestila po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti“, v ostalem je pritožbo zavrnil, zavrnil pa je tudi zahtevo tožnice za povrnitev stroškov pritožbe.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva v delu, v katerem toženka navaja faktorje za odmero nadomestila. Meni, da izpodbijana odločba ne obrazloži, ali je kriterije za odmero nadomestila upoštevala za celotno stavbo, torej tudi v tistem delu, kjer je gradnja dovoljena, ali zgolj v delu njene nedovoljenosti. Meni, da je toženka za odmero nadomestila uporabila celotno površino stavbe in ne zgolj v obsegu nedovoljene gradnje, kar pa je v nasprotju z Uredbo. Poleg tega iz izpodbijanega sklepa (pravilno odločbe) ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je toženka ugotavljala za odločitev pomembna dejstva. Zato meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa (pravilno odločbe) tako pomanjkljiva, da se ugotovitve o odločilnih dejstvih ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, hkrati pa ji naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Kriterije za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in način njegovega izplačila določa Uredba. Ta v 2. členu določa, da se stopnja degradacije in uzurpacije ugotavlja in vrednoti na podlagi značilnosti območja, kjer je nedovoljena gradnja ter na podlagi značilnosti in vrste nedovoljene gradnje same. V nadaljnjih določbah nato natančno določa kriterije za ugotavljanje in vrednotenje značilnosti območja, za ugotavljanje in vrednotenje značilnosti nedovoljene gradnje in za ugotavljanje in vrednotenje vrste nedovoljene gradnje. Glede na določene kriterije določa tudi število točk. Način izračuna stopnje degradacije in uzurpacije prostora izhaja iz 22. člena Uredbe.

V izpodbijani odločbi so natančno navedena ugotovljena dejstva, na podlagi katerih so bile določene točke in listine, na podlagi katerih je organ ta dejstva ugotovil. Obrazložen pa je bil tudi sam izračun, ki je skladen z Uredbo. Jasno pa je navedeno tudi, da je bila pri faktorju F3 upoštevana bruto etažna površina že zgrajene stavbe 270,25 m2 (v obravnavanem primeru gre za nelegalni objekt, ki ga hoče tožnik legalizirati).

Tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zato ni utemeljen.

Poleg tega sodišče pripominja, da iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je bila tožnica z dopisom z dne 4. 10. 2010 in prilogo seznanjena z vsemi kriteriji za izračun nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, na katerih temelji izpodbijana odločba, tudi s podatkom o bruto etažni površini nelegalnega (vkopanega) objekta, ki ga želi legalizirati, in ki izhaja iz PGD. Pozvana je bila tudi, da v 10 dneh po prejemu obvestila na njih poda morebitne pripombe. Kljub temu pa tožnica na navedene kriterije pripomb ni podala.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.