23. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata 9. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 81/2005 z dne 22. 11. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožnikovo revizijo kot neutemeljeno. Pritožnik sodišču očita kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 – popr. – ZDSS-1) ter Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) sodišče lahko izdalo sodbo, ne pa sodbe v imenu ljudstva. Ker sodišče sodbe ni vročilo njemu, čeprav je revizijo vložil sam, meni, da so mu bile kršene pravice iz 22. in 25. člena Ustave, saj je bi bil prikrajšan za možnost, da vloži ustavno pritožbo v 60 dneh po vročitvi sodbe. Izpodbijani sodbi očita kršitev 22. člena Ustave tudi zato, ker se z njo potrjuje pravilnost in zakonitost odločanja nižjih sodišč, čeprav izvedenskih mnenj ni prejel in zato ni bila vzpostavljena kontradiktornost. Z navajanjem novega dejstva, da se enkrat ni opravičil, zakaj na invalidsko komisijo ne bo prišel, pa naj bi njegovo pravico do izjave kršilo tudi revizijsko sodišče.

B.

2.Ustavno sodišče je na podlagi fotokopij povratnic o vročitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da je ustavna pritožba pravočasna.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Predmet presoje ni pravilna uporaba zakona, temveč le vprašanje, ali je sporno stališče (razlaga zakona) v neskladju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

4.Pritožnik zaradi dvoma v obstoj pravne podlage za izdajo sodbe v imenu ljudstva zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Z navedenim izraža zlasti nezadovoljstvo z uporabo drugega odstavka 324. člena ZPP, ki to ureja, s čimer pa zatrjevane kršitve človekove pravice ne utemelji. Pritožnik izpodbijani sodbi očita, da temelji na napačni razlagi Zakona, vendar le s pavšalnim sklicevanjem na določbo, po kateri morajo akti državnih organov temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (četrti odstavek 153. člena Ustave – pri čemer pritožnik določbo umesti v 154. člen Ustave), in na 125. člen Ustave (neodvisnost sodnikov) kršitve 22. člena Ustave ne utemelji.

5.V zvezi z zatrjevano napačno vročitvijo izpodbijane sodbe pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva). Pri tem se sklicuje na 8. točko 339. člena ZPP, po kateri gre za bistveno kršitev pravdnega postopka, če stranki z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožba je redno pravno sredstvo. Zoper sodbo revizijskega sodišča ni dovoljena. Zato zatrjevana kršitev 25. člena Ustave niti ni mogla nastati. Ko pritožnik sodišču očita nerazumnost stališča, da se mu sodba ne vroči (neposredno), pa po vsebini zatrjuje le napačno uporabo prava in s tem zatrjevane kršitve 22. člena Ustave ne utemelji. Pritožnik je kljub zatrjevani napačnosti vročitve izpodbijane sodbe ustavno pritožbo mogel vložiti in je to tudi pravočasno storil. Zato, ker je ustavno pritožbo lahko vložil ne glede na to, da mu ni bila vročena neposredno, mu tudi pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) ni bila kršena. Okoliščina, da zaradi vročitve izpodbijane sodbe pooblaščencu, ki ga je zastopal le pred nižjimi sodišči, sam za vložitev ustavne pritožbe ni imel na razpolago vseh 60 dni v okviru roka, ki ga določa prvi odstavek 52. člena ZUstS, bi za pritožnika lahko pomenila manj ugoden položaj v primerjavi z osebami, ki jim je sodba vročena neposredno. Tudi če bi šlo za kršitev 22. člena Ustave, ta kršitev ni imela pomembnih posledic za pritožnika. Ker tudi ne gre za pomembno pravno vprašanje, se Ustavno sodišče v presojo tega dela ustavne pritožbe ni spuščalo.

6.Pritožnik navaja, da v sodnem postopku ni bila zagotovljena kontradiktornost, ker ni prejel izvedenskih mnenj in se zato ni mogel izjaviti o celotnem procesnem gradivu. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je pritožnik v reviziji zatrjeval, da mu tekom invalidskega postopka ni bila dana pravica do izjave o procesnem gradivu in da je revizijsko sodišče ugotovilo, da je ta revizijska graja v nasprotju z listinskimi dokazi. Ker je pritožnika v postopku pred nižjimi sodišči zastopal pooblaščenec, v ustavni pritožbi pa pritožnik kršitev navedene procesne pravice, ki lahko pomeni tudi kršitev človekove pravice iz 22. člena Ustave, zatrjuje povsem pavšalno, s takšnim navajanjem zatrjevane kršitve 22. člena Ustave ne utemelji. Prav tako je ne utemelji z zatrjevanjem novih dejstev v izpodbijani sodbi, saj navedba sodišča, da se enkrat invalidski komisiji ni opravičil, za odločitev o reviziji ni bila pomembna.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan