Jedro

Tako prekarij kot osebne služnosti pa prenehajo s smrtjo te osebe, torej upravičenca. Prvostopno sodišče je pravilno, izhajajoč iz pravnega instituta exceptio illegalis (če predpis ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga sodišče ne uporabi) presodilo, da so Odloki občine Radlje ob Dravi - MUV št. 1/73, Odlok Občine Radlje ob Dravi iz leta 1998 in Odlok iste občine objavljen v MUV št. 16/16 v delu, ko navedeni del poti opredeljuje kot javno cesto, protiustavni in nezakoniti, ker na nedopusten način posegajo v lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče pod točko I izreka zavrnilo zahtevek tožeče stranke na vznemirjanje lastninske pravice njene nepremičnine parc. št. 221/1 k.o. V. po toženi stranki z vožnjo in hojo po poti v smeri sever jug v dolžini okrog 55 m in širini 2 m ter da je tožena stranka dolžna za protipravno uporabo poti plačati uporabnino v višini 150,00 EUR mesečno od 17. 7. 2016 dalje do prenehanja uporabe zemljišč tožeče stranke. V točki II je ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe na ugotovitev, da za potrebe gospodujočih nepremičnin z ID znakom parcela -201/5 in parcela -201/6 obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili s priključki po poti, ki poteka v širini cca 2 m in dolžini 55 m po južnem delu nepremičnine z ID znakom parcela -221/2 ter se nadaljuje proti jugu po nepremičnini z ID znakom parcela -221/1, kjer pot poteka ob zahodni meji nepremičnine z ID znakom parcela -221/1 proti nepremičnini z ID znakom parcela -219/2, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine z ID znakom parcela -221/1 in parcela -221/2. Nadalje je sodišče odločilo, da bo celotne stroške postopka odmerilo s posebnim sklepom (točka III izreka).

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka „iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)“. V pritožbi prvotno povzema zaključke prvostopnega sodišča iz točke 11, 13, 14, 15 in 16 ter 20 do 22 obrazložitve prvostopne sodbe. Izhajajoč iz navedenih povzetkov zaključuje, da je prvostopno sodišče napačno presodilo vsebino listin, izjavi v prilogah spisa B3 in B4 in posledično glede vsebine teh listin napravilo zmoten materialnopravni sklep glede pravnega razmerja, ki iz teh listin izhaja. Pritožba meni, da gre vsebini navedenih listin presojati kot najemni oziroma zakupni razmerji, ne pa kot prekarij po paragrafu 974 ODZ ali kot osebno služnost, ki se po paragrafu 480 ODZ pridobiva s pogodbo. Ker iz vsebine listin izhaja najemno oziroma zakupno razmerje ni podlage za priposestvovanje sporne poti. V posledici navedene zmotne presoje je prvostopno sodišče ne le zmotno uporabilo materialno pravo, temveč je tudi storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče je tudi zmotno uporabilo pravni institut exceptio illegalis v zvezi s presojo, da del sporne poti ne predstavlja javne poti in da je tožena stranka lahko priposestvovala tudi navedeni del sporne poti. Občinska pot, katero je delno uporabljala tudi tožena stranka je bila ukinjena z odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Radlje ob Dravi, in sicer z dnem 23. 8. 2016 (MUV št. 16/16). Tožena stranka v roku enega leta ni uveljavljala ustavno pravnega varstva zoper navedeni odlok in zato navedenega dela sporne poti ni mogla priposestvovati. Stvarne služnosti poti namreč v delu v kolikor je ta pot potekala po zemljišču tožeče stranke in je prej potekala po kategorizirani občinski cesti, ni bilo mogoče priposestvovati, ker so zemljišča v delu, po katerih poteka javna cesta, to je občinska pot izven pravnega prometa.

Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Osrednje vprašanje te pravde je ali je tožena stranka priposestvovala pot (cesto) preko zemljišča tožeče stranke, ki jo kot edino pot uporablja za dostop do lastnih nepremičnin.

6. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja: - da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 221/0 in 223/0, obe k.o. V., - da sta bili parceli št. 221/0 in 223/0, obe k.o. V., v času podaje Izjave z dne 10. 11. 1963 parcela s številko 220/2, k.o. V., - da sta bili parc. št. 221/0 in 223/0, obe k.o. V., tekom predmetnega postopka izbrisani oziroma ukinjeni, namesto njih pa sta nastali parc. št. 221/1 in 221/2, obe k.o. V. (prim. zgodovinska izpiska iz zemljiške knjige za parc. št. 221/0 in 223/0, obe k.o. V., na l. št. B10 in B11); - da je tožena stranka lastnica nepremičnin parc. št. 201/5 in 201/6, obe k.o. V., - da je sporna pot dolga približno 55 metrov in široka približno 2 metra in poteka po nepremičninah tožeče stranke parc. št. 221/1 in 221/2, obe k.o. V., in sicer po južnem delu parc. št. 221/2, k.o. V., ter se nadaljuje proti jugu po parc. št. 221/1, k.o. V., in poteka ob zahodni meji parc. št. 221/1, k.o. V., proti nepremičnini parc. št. 219/2, k.o. V., in vodi vse do stanovanjske hiše na parc. št. 201/5 in 201/6, obe k.o. V., v lasti tožene stranke; (prim. skice na l. št. B14); - K. J. in K. M. (dedek in babica tožene stranke) sta pridobila (so)lastninsko pravico na parc. št. 201/5 in 201/6, obe k.o. V., na podlagi prodajne pogodbe z dne 15. 10. 1954, vsak do ¼ celote (prim. zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige na l. št. B6 in kupno pogodbo z dne 15. 10. 1954 na l. št. B2), leta 1982 pa je K. M. po pokojni I. P. podedovala še preostalo ½ predmetnih nepremičnin (prim. zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige na l. št. B6); - J. K. je umrl 6. 1. 1988 (prim. izpisek iz matične knjige umrlih pod l. št. A11), nepremičnino parc. št. 201/5 in 201/6, obe k.o. V., v deležu ¼, pa so podedovali M. K., J. K. ml., T. K., I. K. in A. N. (prim. zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige na l. št. B6), - tožena stranka je pridobila lastninsko pravico na parc. št. 201/5 in 201/6, obe k.o. V., na podlagi izročilne pogodbe z M. K. z dne 30. 11. 2000 (delež 16/20), ter na podlagi darilne pogodbe z A. N. z dne 11. 10. 2001 (delež 1/20), na podlagi darilne pogodbe z I. K. z dne 16. 8. 2001 (delež 1/20), na podlagi darilne pogodbe s T. K. z dne 12. 7. 2006 (delež 1/20) ter na podlagi darilne pogodbe z J. K. ml. z dne 14. 8. 2006 (delež 1/20) (prim. zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige na l. št. A10, izročilno pogodbo na l. št. A11, darilno pogodbo na l. št. A12, darilno pogodbo na l. št. A13, darilno pogodbo na l. št. A14 in darilno pogodbo na l. št. A15); - tožnik je pridobil lastninsko pravico na parc. št. 221/0 in 223/0, obe k.o. V. (sedaj parc. št. 221/1 in 221/2, obe k.o. V.) v letu 2014 oziroma 2015 na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene z D. A. (delež do 1/6), A. O. (delež do 1/3), M. A. (delež do 1/3) in M. R. (delež do 1/6).

7. Prvostopno sodišče tudi povsem pravilno navaja pravno podlago za presojo priposestvovanja v obravnavani zadevi: Glede na tožbeno zatrjevani čas začetka teka priposestvovalne dobe v letu 1954 oziroma 1957 predstavljajo pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka določbe Obče državljanskega zakonika - ODZ, ki je veljal do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih -ZTLR v letu 1980 v letu 1980 (1. 9. 1980), nato pa določbe ZTLR in od 1. 1. 2003 dalje določbe Stavrnopravnega zakonika - SPZ. Pravna pravila ODZ (paragrafi 1460 do 1464 in paragraf 1479) v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4. 4. 1960 ter nadalje prvi odstavek 54. člena ZTLR (in drugi odstavek 217. člena SPZ) zahtevajo za priposestvovanje izpolnitev dveh pogojev: 1) da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Stvarne služnosti pa ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševala s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica. Po v vsem relevantnem obdobju veljavni zakonodaji pa velja, da se priposestvovalni čas prednikov ob predpisani kakovosti posesti všteva v skupno priposestvovalno dobo (1493 ODZ, drugi odstavek 30. člena ZTLR, 45. člen SPZ). V prehodnih določbah SPZ (prvi odstavek 266. člena SPZ) je nadalje določeno, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ (pa se do uveljavitve tega zakona še ni iztekla), pa se upoštevajo določila SPZ.

8. Prvostopno sodišče pravilno (to dejstvo tudi ni pritožbeno sporno) na podlagi izpovedbe tožene stranke ter izpovedb prič I. P., T. K., R. K., B. Š., K. G. ter A. N. Š., ugotavlja, da tožena stranka oziroma njeni pravni predniki sporno pot kot edini dostop do hiše (nepremičnine) tožene stranke uporablja od leta 1954 oziroma vsaj od leta 1957 dalje. V pritožbenem postopku je sporno, ali je tožena stranka za navedeno pot imela dogovorjeno uporabo poti do preklica oziroma na pravni podlagi, na kateri ni mogoče priposestvovati stvarne služnosti in ali del poti predstavlja javno dobro kot zadržek za priposestvovanje.

9. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo izjavi pod prilogo B3 in B4. Izjavo pod B3, in sicer „Izjavljam, da dovoljujem P. J. in A. (I.) vozno pot čez našo parcelo št. 220/2 do preklica, proti odškodnini 3.000 din letno. Pot si morajo sami urediti in tudi vzdrževati, V., 10. XI. 63“ je podala takratna lastnica gospodujočega zemljišča E. M., ki je tudi podpisana pod navedeno izjavo. Tudi izjavo pod listovno številko B4, in sicer: „Izjavljam, da dovoljujem K. J. - no vozno pot čez našo parcelo št. 220/2 do preklica, proti odškodnini letno 300 din. Pot si morajo sami urediti in ga vzdrževati. V., 10. XI. 63“, je očitno podala takratna lastnica E. M., kljub temu da je pod izjavo podpisan K. J.. Navedeno ni pritožbeno sporno. Prvostopno sodišče tudi pravilno ugotavlja, da se dogovorjena odškodnina ni plačevala. Nesporno pa se je pot uporabljala po pravnih prednikih tožene stranke in toženki.

10. Navedenih izjav ni opredeliti kot najemne oziroma zakupne pogodbe, kot zatrjuje pritožba. Prvostopno sodišče ima prav, da navedena izjava predstavlja neobvezno pogodbo do preklica (prekarij), ki jo je v takratnem obdobju urejal paragraf 974 ODZ1. Prekarij je po citiranem paragrafu ODZ vrsta posodbene pogodbe, za katero je poleg izročitve stvari v brezplačno rabo, značilna tudi obveznost stvar vrniti. Pri prekariju mora med lastnikom stvari in uporabnikom obstojati ne le dogovor o brezplačni rabi stvari, ampak tudi dogovor o možnosti preklica rabe. V navedeni izjavi je bila sicer določena uporaba poti proti odškodnini (torej ne gre za brezplačno uporabo), ker pa je dokazni postopek pokazal, da se ta ni plačevala predmetna izjava dejansko predstavlja prekarij po določbi 974 ODZ. Zraven tega pa lahko navedena izjava, kljub temu da ni zapisa osebne služnosti v obliki pogodbe, predstavlja dovolitev nepravilne (osebne) služnosti2 za uporabo sporne poti v korist A. I. P. ter J. K.. Tako prekarij kot osebne služnosti pa prenehajo s smrtjo te osebe, torej upravičenca. A. I. P. je umrla leta 1982, J. K. pa leta 1988 in najkasneje s smrtjo J. K. je ugasnil z navedeno izjavo dogovorjen prekarij oziroma osebna služnost. 11. Prvostopno sodišče ima tudi prav, da priposestvovanje sporne poti v obdobju od 1963 (tega leta sta bili podani navedeni izjavi) pa vse do leta 1988 ni moglo nastopiti, ker v primeru, ko lastnik oziroma katerekoli solastnik gospodujoče nepremičnine izvršuje posest po prekariju (do preklica) oziroma na podlagi dogovorjene osebne služnosti, priposestvovanje ne teče. 12. Pravilna je tudi presoja prvostopnega sodišča (temu pritožba ne oporeka), da ni dokazano, da je za navedeno izjavo vedela tudi žena J. K., M. K. ali da so zanjo vedeli pravni nasledniki po E. M., J. K. ali I. P. oziroma kateri od pravnih prednikov pravdnih strank. S predmetno izjavo se je toženka seznanila šele v letu 2016 (tožba v predmetni zadevi je bila vložena 7. 9. 2016), z navedenimi izjavami pa tudi ni bil seznanjen nobeden od prodajalcev oziroma pravnih prednikov tožnika. To pa pomeni, da po prenehanju prekarija oziroma osebne služnosti v letu 1988 tožena stranka sporne poti ni uporabljala z zlorabo zaupanja lastnika in je tako 20-letna priposestvovalna doba pričela teči leta 1988 in se je iztekla leta 2008. 13. Pritrditi tudi ni pritožbenim izvajanjem, da je sporna pot v delu, ki se nahaja na parc. št. 223 k.o. V. do priključna na javno državno cesto parc. št. 712/1 k.o. V. predstavljala javno (občinsko) cesto, in sicer v času od 1. 1. 1973 do 23. 8. 2016, kar predstavlja oviro za priposestvovanje stvarne služnosti. Javno dobro je izvzeto iz priposestvovanja (sedaj 44. člen SPZ).

14. Prvostopno sodišče je pravilno, izhajajoč iz pravnega instituta exceptio illegalis (če predpis ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga sodišče ne uporabi) presodilo, da so Odloki občine Radlje ob Dravi - MUV št. 1/73, Odlok Občine Radlje ob Dravi iz leta 1998 in Odlok iste občine objavljen v MUV št. 16/16 v delu, ko navedeni del poti opredeljuje kot javno cesto, protiustavni in nezakoniti, ker na nedopusten način posegajo v lastninsko pravico. Ustavno sodišče se je že v več primerih izreklo, da so občinski odloki o kategorizaciji javnih cest, ki kategorizirajo ceste, ki potekajo na zemljiščih v zasebni lasti, v neskladju z 69. členom Ustave in so tako tudi navedeni odloki Občine Radlje ob Dravi o kategorizaciji v delu, ki se nanaša na parc. št. 223/0 k.o. V., neustavni. To pa pomeni, da po parc. št. 223/0 k.o. V. potekajoča pot ni imela statusa javne ceste in je tako v tem delu tudi ni mogoče razglasiti za javno dobro. Tako pa na navedenem delu poti tudi ni zadržka za priposestvovanje, kot zatrjuje pritožba.

15. V pritožbenem postopku ni sporno, da je tožnik kot pridobitelj lastninske pravice na služečih nepremičninah ob nakupu le-teh kot domačin in kot kupec, ki mu je bilo znano stanje kupljene nepremičnine, vedel za obstoj sporne poti. Izvrševanju stvarne služnosti pa se je tožnik uprl v letu 2016, torej znatno po poteku priposestvovalne dobe, ki je potekla leta 2008, kot je že obrazloženo.

16. Prvostopno sodišče je tako pravilno presodilo, da je na sporni poti nastala stvarna služnost s priposestvovanjem, ker je tožena stranka kot lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševala služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

17. Sporno pot je tožena stranka tako uporabljala na podlagi priposestvovanja, torej na veljavni pravni podlagi in zato z uporabo poti ni protipravno vznemirjala tožnika kot lastnika nepremičnine. Iz navedenega razloga je prvostopno sodišče tudi povsem pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke na zaščito pred vznemirjanjem njene lastninske pravice po določbi 99. člena SPZ. Tožeča stranka iz navedenega razloga tudi ni upravičena do plačila uporabnine, ker je tožena stranka sporno pot priposestvovala in jo tako uporabljala na veljavni pravni podlagi. Ni podana neupravičena bogatitev po določbi 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

18. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.

1 Paragraf določa: Ako ni določeno ne trajanje ne namen rabe, ne nastane nobena pravna pogodba, marveč neobvezna posodba do preklica (prekarij), in posodnik more izposojeno stvar poljubno nazaj terjati. 2 Paragraf 479 ODZ določa: Moči je pa tudi služnosti, ki so po sebi zemljiške služnosti, dopuščati samo osebi; ali pa je moč ugodnosti, ki so praviloma služnosti, dopuščati le do preklica.