Jedro

Pritožbena trditev, da je zapuščinsko sodišče postopek preuranjeno prekinilo, ker je obseg zapuščine sporen v večjem obsegu, ni utemeljena. Dediči na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča niso vezani. V tožbi lahko zajamejo tudi druga, med njimi sporna dejstva, in ne le tistih, zaradi katerih je prišlo do napotitve na pravdo.

Velja zakonska domneva, da je delež zakoncev na skupnem premoženju enak, kdor meni drugače, pa mora to dokazati. Brez dvoma je tako manj razlogov na strani pritožnice, ki bi kazali na to, da so njene zatrjevane pravice bolj verjetne in je zato odločitev zapuščinskega sodišča pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinsko obravnavo in dedinjo A. A. napotilo, da v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti sklepa zoper dediče B. B., C. C. in D. D. vloži tožbo na ugotovitev neveljavnosti oziroma na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju in na ugotovitev, da v zapuščino po zapustniku sodi traktor Ursus, osebni avtomobil znamke Renault Clio in prihranki na računu pri Banki.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila dedinja A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica trdi, da je sodišče postopek preuranjeno prekinilo, ker še ni v celoti razčistilo katera dejstva so med dediči sporna. V trenutni fazi so to najmanj tista, ki so vezana na obseg zapuščine, v katero potrditvah pritožnice sodijo tudi traktor in drugi kmetijski stroji ter stružnica, kar ji na obravnavi kot laiku ni bilo omogočeno povedati. Na obravnavi tudi ni mogla povedati, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju ni izvrševala, C. C. v nepremičnino ni ničesar vložil, pogodba pa je sporna tudi zato, ker je zapustnik ni bil sposoben skleniti. Gre tudi za nesorazmerje med med pridobljeno koristjo in obveznostjo, ne predstavlja odplačne pogodbe, prikriva darilo in je sklenjena z namenom prikrajšanja pritožnice. Sodišče ji tudi ni dovolilo povedati o darilih, ki jih je D. D. dobil od očeta v vrednosti najmanj 100.000,00 EUR - nepremičnini v S. v vrednosti 40.000,00 EUR, oče pa mu je odplačal tudi kredit v vrednosti 60.000,00 EUR. Poleg tega bi moralo sodišče glede osebnega avtomobila in prihrankov na računu pri Banki na pravdo napotiti vdovo, ker je njena pravica manj verjetna, saj denarna sredstva na računu pripadajo imetniku in je treba na pravdo napotiti tistega, ki zatrjuje drugačno stanje kot ga izkazuje bančna evidenca. Denarna sredstva v višini na dan smrti v celoti sodijo v zapuščino, iz računa pa so bila po zapustnikovi smrti neupravičeno dvignjena in neupravičeno porabljena. Poleg tega je bil na dan smrti avto pisan na zapustnika, izločitveni zahtevek vdove ni bil priznan, zato je tudi ta njena pravica manj verjetna. Pritožnica pa se tudi ne strinja, da rok za vložitev tožbe teče od pravnomočnosti napotitvenega sklepa, saj se dediči z vsebino sklepa seznanijo šele s prejemom sklepa sodišča druge stopnje in bi moral rok teči od vročitve tega sklepa.

3. V odgovoru na pritožbo ostali dediči B. B., C. C. in D. D. trdijo, da je pritožba v celoti neutemeljena. Pojasnjujejo, da je zapuščinska obravnava potekala kot je razvidno iz zapisnika, zapisnik je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, zapisnik so vse stranke prebrale, prevzele in nanj niso imele pripomb. Poleg tega je pritožnica že osem mesecev pred zapuščinsko obravnavo (6.11.2019) sodišče obvestila, da bo pogodbo o dosmrtnem preživljanju izpodbijala, zato v pritožbi podaja nedopustne pritožbene novote, ki so tudi sicer nerelevantne, neresnične in neutemeljene. Tudi navedbe, da v zapuščino sodijo premičnine so pritožbena novota, ki se je ne sme upoštevati, ti predmeti pa tudi ne sodijo v zapuščino. Pritožbena novota so tudi navedbe glede darila D. D. D. D. je od očeta res dobil v dar zemljišče, kar je razvidno iz darilne pogodbe z dne 28. 11. 2010, kredita pa mu oče ni odplačal. Zapustnik je C. C. hkrati s kmetijskimi in gozdnimi parcelami zapustil tudi premičnine, ki so namenjene rabi nepremičnin, zato je bil predmet pogodbe tudi traktor in zato v zapuščino ne sodi. Prihranki in avto pa so skupno premoženje zakoncev neglede na to na čigavem računu se prihranki hranijo, avto pa je mogoče vpisati le na eno osebo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

6. Če je med dediči spor o dejstvih ali uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, sodišče po določbi 1. točke 212. člena ZD prekine zapuščinski obravnavo in napoti stranke na pravo. Po določilu prvega odstavka 213. člena ZD napoti na pravdo tisto stranko, katero pravico šteje za manj verjetno, pri čemer mora v vsakem konkretnem primeru presoditi, katera stranka je svoje trditve izkazala za verjetnejše. 7. Pritožbena trditev, da je zapuščinsko sodišče postopek preuranjeno prekinilo, ker je obseg zapuščine sporen v večjem obsegu, ni utemeljena. Dediči na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča niso vezani. V tožbi lahko zajamejo tudi druga, med njimi sporna dejstva, in ne le tistih, zaradi katerih je prišlo do napotitve na pravdo (II Cp 138/2017).

8. Zapustnik je sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero je odplačno razpolagal z nepremičnino in premičninami, ki so namenjene rabi teh nepremičnin, vse v korist C. C. kot preživljavca. Pogodba je sklenjena v obliki notarskega zapisa pred notarjem E. E., pogodbo vdova in sinova priznavajo. Glede na to je brez dvoma pravica dedinje A. A., da je treba pogodbo razveljaviti oziroma, da ta ni veljavna zaradi napak volje zapustnika, manj verjetna. Pritožnica pogodbe ne priznava, ker od očeta ni nič dobila, ker je bil oče neprišteven in je pogodbo sklenil pod prisilo, ker se pogodba ni izvrševala, prikriva darilo in je sklenjena za to, da se jo prikrajša. Vse to pa so trditve, ki jih bo pritožnica lahko uveljavljala v pravdi, če bo vložila tožbo zaradi neveljavnosti oziroma razveljavitve pogodbe in so v tej fazi postopka nerelevantne.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi moralo zapuščinsko sodišče na pravdo glede traktorja Ursus napotiti dediča C. C., glede denarnih sredstev na računu zapustnika pri Banki in glede osebnega vozila Renault Clio pa zapustnikovo vdovo B. B. Glede traktorja je zapuščinsko sodišče pritožnico utemeljeno napotilo na pravdno, ker je treba v skladu z drugim odstavkom 557. člena Obligacijskega zakonika v pogodbi o dosmrtnem preživljanju navesti le tiste premičnine, ki niso namenjene rabi nepremičnine, predmetna nepremičnina pa je kmetijsko zemljišče in je zato traktor premičnina namenjena za njeno rabo, kar pomeni, da je pritožničina pravica manj verjetna. Glede prihrankov in osebnega avtomobila pa je pritožničina pravica manj verjetna zato, ker vdova izloča iz zapuščine polovico tega premoženja iz naslova skupnega premoženja, kar ji sinova tudi priznavata, denarna sredstva na računu pri Banki pa so iz časa zakonske zveze, prav tako je osebni avto kupljen v času zakonske zveze. Glede na navedeno, je pravica pritožnice, da navedeno ne sodi v skupno premoženje zapustnika in vdove manj verjetna, ker na obseg skupnega premoženja ne vpliva dejstvo, da so prihranki na računu enega zakonca, osebni avto pa je tako in tako mogoče vpisati le na eno osebo. Poleg tega je zakonska domneva, da je delež zakoncev na skupnem premoženju enak, kdor meni drugače, pa mora to dokazati. Brez dvoma je tako manj razlogov na strani pritožnice, ki bi kazali na to, da so njene zatrjevane pravice bolj verjetne in je zato odločitev zapuščinskega sodišča pravilna.

10. Prav tako pritožnica neutemeljeno trdi, da je rok za vložitev tožbe napačen. Glede tega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta rok ni prekluziven. Peti odstavek 213. člena ZD daje namreč napotenemu dediču pravico, da pravdo sproži tudi po izteku roka in celo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Napotitev na pravdo v roku 30 dni po prejemu sklepa sodišča druge stopnje pa bi bila vezana na bodoče negotovo dejstvo, torej na dejstvo, da bo napotitveni sklep izpodbijan, kar pa ni dopustno in je zato pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

11. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in skrbno obrazložena, pritožbene trditve pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).