Jedro

Če je tožena stranka res naročila asfaltiranje dvorišča pri tožeči stranki le zato, ker je računala s poravnavo svoje obveznosti z verižnim pobotom, in do njega ni prišlo, potem gre le za pri sklepanju podjemne pogodbe nastalo zmoto v nagibu. Zmota v nagibu pri pogodbah z vzajemno zavezujočimi obveznostmi ni pravno upoštevna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je družba z omejeno odgovornostjo v stečaju in je hčerinska družba S. d.d. Od tožene stranke je s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine zahtevala plačilo za opravljeno storitev. Po ugovoru dolžnice se je postopek nadaljeval kot pravdni postopek. V tem postopku je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, in sicer v višini 7.725,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 naprej. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka.

2. Tožena stranka v pritožbi meni, da je prvostopenjska sodba v nasprotju z temeljnimi določili OZ. Navaja, da je S d.d. (ki ni bil stranka postopka) dolgoval toženi stranki 90.000,00 EUR in da je določil, da naj tožeča stranka opravi storitev za toženo stranko, ki pa bo poravnana z medsebojnim pobotom v okviru s S. povezanih družb. Tožeča stranka je v tem času delovala zgolj kot poslovna enota S. d.d. Tožena stranka ne bi bila nikoli naročila storitev pri tožeči stranki, če ne bi bila prisiljena v to. Tožene stranke tudi ni nihče obvestil, da je sistem S. plačilno nesposoben in da je velika verjetnost, da bo S. d.d. v kratkem končal v prisilni poravnavi in nato v stečaju. Vodilni pri S. d.d. so že morali vedeti, da je S. d.d. plačilno nesposoben in da se pripravlja na prisilno poravnavo, ki se je nato končala s stečajem. Vseeno so zavedli toženo stranko, da je pristala na posel. Podani so torej znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, kako je prišlo do sklenitve posla in zakaj je prišlo do sklenitve posla. Stranke posla so se izrecno dogovorile, in to je bil bistveni nagib te pogodbe, da bodo medsebojne terjatve poravnale s pobotanjem. Zato tudi ni bil določen rok plačila. To je bil bistveni pogoj posla.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne izpodbija bistvenih ugotovljenih dejstev. Naročilo za opravo storitve je dala tožena stranka z naročilnico št. 34/2010 z dne 30. 7. 2010. Tožeča stranka je nato za toženo stranko asfaltirala dvorišče. 6. Tožeča stranka je svojo terjatev do tožene stranke za opravljeno storitev opredelila z računom št. 10-300-000494 in je z njim zahtevala plačilo 19.428,60 EUR. Ta terjatev je bila delno poravnana z medsebojnimi pobotom terjatev med pravdnima strankama in e-pobotom. Preostal je znesek v višini 7.725,85 EUR, ki ni bil poravnan na takšen način. Podrobnosti glede pobotanih vzajemnih terjatev so v prvostopenjski sodbi, rš. 9 in se nanje pritožbeno sodišče sklicuje. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija.

7. Tožeča stranka ni zahtevala plačila teh že pobotanih terjatev, temveč je s svojim zahtevkom uveljavljala plačilo preostalega, z (vzajemnim) pobotom še neporavnanega zneska (7.725,85 EUR). Višine tega zneska tožena stranka v teku postopka ni prerekala.

8. Pritožba tožene stranke je neutemeljena, kolikor se nanaša na način poravnavanja obveznosti tožene stranke do tožeče stranke. Med strankama je bila nedvomno sklenjena podjemna pogodba glede asfaltiranja dvorišča. Tožeča stranka je toženi stranki dala ponudbo za asfaltiranje dvorišča. Nanjo je tožena stranka odgovorila z naročilnico št. 34/2010 z dne 30. 7. 2010, s katero je asfaltiranje dvorišča naročila. S tem je bila podjemna pogodba sklenjena. Tožeča stranka na naročilnico ni odgovorila, temveč je opravila delo.

9. Večji del svojega dolga je tožena stranka poravnala s pobotom terjatev s tožečo stranko. Ni pa na ta način mogla poravnati preostale obveznosti v višini 7.725,85 EUR in zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka je v svoji naročilnici št. 34/2010 z dne 30. 7. 2010 kot način plačila predvidela pobot. Zadevno mesto v naročilnici se glasi takole: „Način plačila: Kompenzacija“.

10. Naročilnica je bila torej glede poravnave obveznosti s pobotom povsem nedoločna. Kakršnihkoli podrobnosti tega, katere nasprotne terjatve tožene stranke se naj bi pobotale, namreč v naročilnici ni mogoče najti. Tako nedoločna pogodbena določba bi bila glede načina poravnave obveznosti tožene stranke, celo če bi bila postala del pogodbene vsebine, glede na 35. in 1. odstavka 88. člena OZ, nična. Zadevno mesto v naročilnici tudi povsem očitno ni bil pogoj, saj plačilo ni bilo vezano na kakšno objektivno nepredvidljivo okoliščino, kar je prav značilnost pogoja. Poleg tega naročilnica verižnega pobota kot povsem drugačnega pravnega posla, kot je pobot (vzajemnih terjatev), niti ni omenila. Dogovorjen bi lahko bil kvečjemu kasneje, in kot bo vidno iz obrazložitve v nadaljevanju, tudi kasneje takšen dogovor ni bil sklenjen.

11. Če je tožena stranka res naročila asfaltiranje dvorišča pri tožeči stranki le zato, ker je računala s poravnavo svoje obveznosti z verižnim pobotom, in do njega ni prišlo, potem gre le za pri sklepanju podjemne pogodbe nastalo zmoto v nagibu. Zmota v nagibu pri pogodbah z vzajemno zavezujočimi obveznostmi ni pravno upoštevna (47. člen OZ). Če pa tožena stranka meni, da je pogodbo sklenila zaradi grožnje, bistvene zmote ali zaradi zvijače (prevare; 45, 46. in 49. člen OZ), bi morala zahtevati razveljavitev pogodbe s tožbo (1. odstavek 95. člena OZ), česar pa ni storila. Uveljavljanje grožnje, zmote ali zvijače zgolj z ugovorom, ni dopustno. Dokler pogodba ni izpodbita, velja.

12. Sicer pa tožena stranka niti ni trdila, da bi ji kdorkoli grozil, temveč le, da je naročila storitev pri tožeči stranki po nalogu S. d.d. Iz samih pritožbenih navedb je jasno razvidno, da tožeča stranka očita S. d.d., da je pri poslovanju izkoriščal svojo tržno moč kot moč največjega in najmočnejšega gradbenega podjetja in da je „dobesedno izsiljeval male izvajalce, da so morali pristati na vse pogoje“. To pa samo po sebi niti ne pomeni, da je S. d.d. grozil toženi stranki, temveč da se je pri poslovanju opiral na svoj tržni položaj, kar pa samo po sebi ne vpliva na veljavnost pravnega posla. Konkretnejših trditev, ki bi lahko takšno presojo spremenili, npr. da je S. d.d. zlorabljal prevladujoči položaj, pa tožena stranka ni podala. Tudi iz tega razloga je sklenjena podjemna pogodba veljavna.

13. Razlogov, zakaj naj bi bila podjemna pogodba kot takšna nemoralna, in zato nična (1. odstavek 86. člena OZ), tožena stranka v pritožbi ni podala in jih v ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče najti. Da naj bi S. d.d. ali pa tožeča stranka (kot ena od hčerinskih družb) pri sklepanju podjemne pogodbe ravnali goljufivo, pa je začela tožena stranka trditi šele v pritožbi in isto velja tudi za trditve, da je so „vodilni pri S. d.d. … že morali vedeti, da je S. d.d. plačilno nesposoben in da se pripravlja na prisilno poravnavo“. Pojasnila, zakaj ni teh trditev postavila že prej, tožena stranka v pritožbi ni dala in tudi konkretnih dejstev v zvezi s takšnim trditvami ni navedla niti v pritožbi. Da tožeča stranka ni poslovala kot samostojna pravna oseba, temveč le še kot kot da bi bila poslovna enota S. d.d., pa ni pravno upoštevna trditev, saj to samo po sebi še nima pravnih posledic.

14. Očitki tožene stranke glede tega, da naj bi bila podjemna pogodba nasprotovala temeljnim načelom OZ, pa so tako splošni, da nanje pritožbeno sodišče niti ne more odgovoriti.

15. Za plačilo preostalega, še neporavnanega zneska je bil že po sklenitvi podjemne pogodbe in opravi posla načeloma dogovorjen verižni pobot, in tega naj bi bili dogovorili direktor komerciale S. d.d., poslovodja S. P. d.o.o., ter poslovodji obeh pravdnih strank (prvostopenjska sodba, rš. 9 do 11). Konkreten sporazum o verižnem pobotu med pravdnima strankama, S d.d. in S P. d.o.o. za plačilo 7.725,85 EUR ni bil sklenjen, saj naj bi zanjo ne dala soglasja niti S. d.d., niti tožeča stranka. Dala ga je le tožena stranka in nihče drug.

16. Glede na povedano, je denarna terjatev tožeče stranke zapadla, ko je bilo delo opravljeno. Tožena stranka ni prerekala, da bi bilo delo opravljeno (prvostopenjska sodba, rš. 7) in izstavljen račun št. 10-300-000494 z dne 31. 10. 2010, ki je ostal neporavnan v znesku 7.725,85 EUR. Zato pa so začele tudi teči zamudne obresti, in sicer na temelju 1. odstavka 299. in 1. odstavka 378. člena OZ. Zahtevku na plačilo glavnice in zamudnih obresti od 31. 10. 2010 naprej, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugodilo.

17. Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. in 1. odstavku 165. člena ZPP.