Jedro

Sodelovanje sodnice poročevalke v pritožbenem senatu ni bilo v nasprotju z določbami ZKP, saj obramba ni zahtevala njene izločitve ne do začetka seje senata niti kasneje, čeprav je zatrjevani razlog izločitve nastal že pred uvedbo kazenskega postopka in je bil obdolžencu znan oziroma bi mu bil lahko znan.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. D.K. je dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Obs. D.K. je bil zaradi kaznivega dejanja nasilništva po 2. odstavku 299. člena KZ obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu z dne 25.2.2004 na kazen zapora enega leta, v katero se všteje pridržanje in pripor od 3.2.2004 od 8.15 ure dalje, pritožbeno sodišče pa je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in kazen zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora, pritožbi obsojenca in zagovornika pa je zavrnilo.

Zagovornik obs. D.K. je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 6. točko 39. člena istega zakona. Kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da je pritožbeno sodišče ugotovilo in kot obteževalno okoliščino štelo, da je obsojenec več let izvrševal psihično in fizično nasilje nad oškodovanko, čeprav mu pritožbeno sodišče ni omogočilo, da bi se proti takemu očitku branil, ker je to dejstvo ugotovilo na nejavni seji. Ta ugotovitev pritožbenega sodišča naj bi temeljila na "neformalnih informacijah" sodnice poročevalke, ki bi zato morala biti izločena na podlagi 6. točke 39. člena ZKP. Predlaga, da se "spremeni pravnomočna sodba višjega sodišča".

Vrhovni državni tožilec na trditve v zahtevi odgovarja, da se v obtožnici in sodbi sodišča prve stopnje obsojencu očita dalj časa trajajoče nasilno ravnanje, torej se je obsojenec o tem očitku lahko izjavil. Izpodbijana sodba pritožbenega sodišča je navedla okoliščine, ki utemeljujejo tako ugotovitev in te okoliščine so bile znane ves postopek. Za trditev, da je pritožbeno sodišče to ugotovitev temeljilo na "neformalnih informacijah" sodnice poročevalke, vložnik zahteve ne daje nobenih dokazov in je ni mogoče presojati. Predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obs. D.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe.

Trditev zahteve, da bi morala biti sodnica poročevalka izločena zaradi pristranskosti na podlagi 6. točke 39. člena ZKP, kar naj bi bila bistvena kršitev po 3. točki 420. člena ZKP, ni utemeljena. Po določbi 3. odstavka 41. člena ZKP lahko obdolženec zahteva izločitev sodnika pritožbenega sodišča samo do začetka seje senata. Po določbi 5. odstavka istega člena mora v zahtevi navesti okoliščine, zaradi katerih misli, da je podana podlaga za izločitev sodnika. Zagovornik je šele v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, da bi morala biti sodnica poročevalka izločena, ker naj bi imela "neformalne informacije o obsojenčevem življenju in ravnanju" od svojega sina, ki je bil sošolec obsojenčevega sina. Sodelovanje sodnice poročevalke v pritožbenem senatu ni bilo v nasprotju z določbami ZKP, saj obramba ni zahtevala njene izločitve ne do začetka seje senata niti kasneje, čeprav je zatrjevani razlog izločitve nastal že pred uvedbo kazenskega postopka in je bil obdolžencu znan oziroma bi mu bil lahko znan.

Tudi trditev, da je sodba sodišča druge stopnje na četrti strani ugotovila, da bi naj "obdolženi psihično in fizično nasilje nad oškodovanko izvrševal več let" kot novo dejstvo, čeprav ni izvajalo novih dokazov in obsojencu ni dalo možnosti, da bi se o tem očitku izjavil, ni utemeljena. Zahteva ne pove, katera določba ZKP naj bi bila s tem prekršena in je že zato ni mogoče presojati, je pa tudi zmotna. Sodba sodišča druge stopnje je v tretjem odstavku na peti strani (ne pa na četrti, kot trdi zahteva), kot obteževalno okoliščino med drugimi navedla tudi, "da je obdolženčevo nasilje v družini trajalo dalj časa", kot je bilo zatrjevano v pritožbi državnega tožilstva. Ta ugotovitev temelji na izpovedbah obeh oškodovancev, da je bilo obsojenčevo nasilje dolgotrajno, pa izhaja iz opisa kaznivega dejanja v obtožnici, da je kaznivo dejanje izvrševal v času od konca oktobra 2001 do 1.2.2004. Ta trditev je povzeta tudi v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Obsojenec se je torej pred tem očitkom lahko branil med postopkom na prvi stopnji in v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pravica do obrambe obsojencu ni bila v ničemer okrnjena.

Ker zahteva zagovornika obs. D.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (prejema pokojnino in je lastnik hiše) in ne preveliko zamotanost zadeve.