Jedro

Tožnik ne more naknadno uveljavljati drugačne pravne podlage glede višine oz. izračuna zneska, ki mu je bil pravnomočno vrnjen v 1. točki izreka odločbe z dne 3. 1. 2008, ki je v tej točki že pravnomočna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance je s sklepom DT -499-133/2011 z dne 6. 10. 2011 zavrglo pritožbo na molk organa prve stopnje. Sklicuje se na 246. člen in četrti odstavek 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter navaja, da je bilo o tožnikovem dodatnem zahtevku z dne 11. 5. 2011 že odločeno, saj je Davčni urad Ljubljana z odločbo DT 4290-24248/2007-3-08082-03 z dne 24. 5. 2011 pojasnil tudi kateri menjalni tečaj je pri odločanju uporabil in na kakšni pravni podlagi.

2. Med trajanjem upravnega spora je tožena stranka izdala odločbo in sklep DT-499-133/2011 z dne 14. 2. 2012, ker je v zvezi z upravnim sporom ugotovila, da je tožbeni zahtevek tožnika upravičen, ker se v obrazložitvi svoje odločbe z dne 24. 5. 2011 prvostopenjski organ ni izrekel do tožnikove upravičenosti do dodatnih zamudnih obresti. Tožena stranka ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 273. člena ZUP, zato je odločila o dodatnem zahtevku tožnika z dne 11. 5. 2011 v smislu tretjega odstavka 255. člena ZUP. Pri reševanju tožnikovega dodatnega zahtevka je ugotovila, da se nanaša na plačilo zamudnih obresti v višini 10.599,39 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, po odločbi DT 4290-24248/2007-2-08082-03 z dne 3. 1. 2008, ki je pravnomočna, razen v delu, ki se nanaša na vračilo zamudnih obresti od zamudnih obresti. Navedeno pomeni, da je bilo o zahtevku tožnika za vračilo zamudnih obresti že pravnomočno odločeno, zato je dodatno zahtevo tožnika z dne 11. 5. 2011 na podlagi 129. člena ZUP zavrgla.

3. Tožnik je najprej vložil tožbo na odpravo sklepa tožene stranke z dne 6. 10. 2011, ki jo je potem, ko je tožena stranka v upravnem sporu izdala novo odločbo in sklep, razširil tudi na novo izdani akt, ker se ne strinja, da je bilo o njegovem zahtevku že v celoti odločeno z odločbo prvostopenjskega organa 3. 1. 2008. V pripravljalni vlogi navaja, da je vračilo izvedeno šele nekaj let po tistem, ko bi organ moral vrniti neupravičeno plačane davščine, zato je v vmesnem času prišlo do spremembe valute. Srednji menjalni tečaj na dan 13. 11. 2011, ko so bile davščine plačane, je znašal 220,3194 SIT/EUR ter bi prvostopenjski organ moral tožniku vrniti 131.476,87 EUR, kar je 10.599,39 EUR več kot sicer znaša znesek vrnjene obveznosti, ter je vrednost vrnjenega denarja po odločbi 3. 1. 2008 dejansko manjša, kot je znašala naložena obveznost, saj ni bila upoštevana revalorizacija. Tožnik vztraja, da o presežku vrednosti 10.599,39 EUR z odločbo 3. 1. 2008 ni bilo odločeno in zato glede tega ni mogla postati pravnomočna. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi odločbo in sklep tožene stranke z dne 14. 2. 2012 ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožeče stranke iz razlogov, kot so navedeni v sklepu in odločbi 14. 2. 2012. Tožnik bi lahko s pravnimi sredstvi odločbo 3. 1. 2008 izpodbijal, da je bil pri odločanju upoštevan napačni menjalni tečaj, in da je posledično prišlo do prenizkega zneska vračila zamudnih obresti, ni pa tega mogoče zahtevati z novo vlogo, saj je odločba v delu, ki določa, do kakšne višine zamudnih obresti je tožnik upravičen, že postala pravnomočna.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče sicer uvodoma ugotavlja, da je odločba in sklep z dne 14. 2. 2012, s katero je tožena stranka v zvezi z upravnim sporom postopala po prvem odstavku 273. člena ZUP in odpravila svoj sklep z dne 6. 10. 2011 in ugodila pritožbi zaradi molka ter zahtevek tožnika z dne 11. 5. 2011 vzela v obravnavo, ne pomeni situacije iz prvega odstavka 273. člena ZUP, po katerem naj bi ugodila vsem tožbenim zahtevkom, ne da bi s tem kršila pravice koga drugega in po katerem lahko, dokler ni končan upravni spor, odpravi ali spremeni svojo odločbo iz razlogov, zaradi bi jo lahko odpravilo sodišče. Sodišče navedene določbe prvega odstavka 273. člena ne razlaga na način tako kot tožena stranka, ki meni, da je na ta način, da je ugodila pritožbi zaradi molka organa in zahtevek vzela v obravnavo, tudi že ugodila vsem tožbenim zahtevkom, saj tožnik po vsebini uveljavlja plačilo dodatnega zneska iz naslova drugega menjalnega tečaja, kot je bil upoštevan v odločbi z dne 3. 1. 2008, s katero so mu bile vrnjene zamudne obresti.

7. Ker pa je z novim aktom, ki ga je izdala tožena stranka v zvezi z upravnim sporom, odločila po vsebini o tožnikovem dodatnem zahtevku z dne 11. 5. 2011 za vračilo zamudnih obresti, in ker je po drugem odstavku 273. člena ZUP zoper takšno odločbo možen ponovni upravni spor, tožnik z razširitvijo tožbe v bistvu po vsebini vztraja na odpravi novo izdanega akta (ki ga tudi izpodbija iz vsebinskih razlogov), je sodišče glede na konkretni primer, navedeno odločbo in sklep obravnavalo kot izpodbijani akt. Tožnik je namreč prvotno v tožbi zahteval od tožene stranke meritorno odločitev o pritožbi zaradi molka prvostopenjskega organa na podlagi tretjega odstavka 255. člena ZUP, ker prvostopenjski organ ni odgovoril na njegov dodatni zahtevek z dne 13. 5. 2011. Zato sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za situacijo iz prvega odstavka 273. člena ZUP, in da se šteje, da je z novim aktom tožena stranka v obravnavanem primeru s tem, ko je odločila po vsebini zaradi molka organa, tako kot je tožnik prvotno v tožbi zahteval, izpolnila s tem predpostavke iz prvega odstavka 273. člena ZUP, zato sodišče navedenega akta ni odpravilo iz postopkovnih razlogov.

8. V odločitvi pod točko 3. izreka izpodbijane odločbe in sklepa z dne 14. 2. 2012, ki je po povedanem predmet tega spora, je tožena stranka zahtevek tožnika za vračilo zamudnih obresti v višini 10.599,39 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi, po odločbi DT 4290-24248/2007-2-08082-03 z dne 3. 1. 2008, zavrgla iz razloga, ker je odločba z dne 3. 1. 2008 v delu, ki se nanaša na vračilo preveč plačanega davka od prometa blaga in storitev ter preveč plačanih zamudnih obresti od davka od prometa blaga in storitev, pravnomočna, razen v delu, ki se nanaša na vračilo zamudnih obresti od zamudnih obresti. Sodišče se z navedenimi razlogi strinja in ugotavlja, da nima prav tožnik, ki v pripravljalni vlogi navaja, da v I. točki izreka odločbe z dne 3. 1. 2008 ni nikjer navedeno, da bi organ prve stopnje odločil o celotnem zahtevku tožnika, ter da je zoper zavrnilni del vložil pritožbo in da bi bilo potrebno pri menjavi valute upoštevati revalorizacijo, ki pa jo Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne predvideva. Po mnenju sodišča bi takšen zahtevek tožnik lahko uveljavljal v postopku, ki ga je vodil zoper odločbo z dne 3. 1. 2008. Tam je imel možnost izpodbijati menjalni tečaj in navajati razloge glede revalorizacije. Tudi nima prav tožnik, ko navaja, da ni nikjer nič navedeno glede menjalnega tečaja v odločbi z dne 3. 1. 2008, saj je iz obrazložitve razvidno, da je prvostopenjski organ uporabil menjalno razmerje preračuna v EUR po tečaju zamenjave 239,649 SIT za EUR, ki je bil določen na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. junija 2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro (UL L št. 195 z dne 15. julija 2006).

9. Tudi po mnenju sodišča tožnik ne more naknadno uveljavljati drugačne pravne podlage glede višine oz. izračuna zneska, ki mu je bil pravnomočno vrnjen v 1. točki izreka odločbe z dne 3. 1. 2008, ki je v tej točki že pravnomočna. Tožnik je glede na pravna sredstva, ki jih je vložil, bil uspešen le glede pravice do obrestovanja zamudnih obresti, ne pa tudi glede samega načina izračuna višine teh obresti. S sodbo Upravnega sodišča RS I U 303/2009-10 je bilo tožbi ugodeno in je bila odpravljena le 3. točka izreka navedene odločbe in le v tem delu zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek. Iz obrazložitve navedene sodbe je tudi razvidno, da je sodišče očitek tožnika, da je upravičen tudi do preostalega dela zamudnih obresti, zavrnilo, ker se nanaša na pravnomočno končane postopke. Tretja točka izreka odločbe z dne 3. 1. 2008 pa se nanaša na vračilo nadaljnjih zamudnih obresti od dneva plačila zamudnih obresti do dneva vračila. Le to je lahko predmet obravnave, ki pa se vodi v okviru drugega postopka. Kot izhaja iz upravnih spisov je to predmet postopka, ki se vodi pri tem sodišču pod opr. št. I U 630/2012 v zvezi z tožnikovim izpodbijanjem odločbe Davčnega urada Ljubljana DT 4290-2428/2007-3-08082-03 z dne 24. 5. 2011, izdane v ponovnem postopku glede obrestovanja preveč plačanih zamudnih obresti davka od prometa blaga in storitev.

10. Zato tožnik, tako kot pravilno navaja tožena stranka, ne more biti uspešen v tem postopku glede 11. 5. 2011 vloženega novega zahtevka za vračilo zamudnih obresti v zahtevanem znesku po izračunu, kot ga navaja in revalorizaciji, in je tožena stranka na pravni podlagi 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla takšno tožnikovo zahtevo.

11. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.