Jedro

Kritično pisanje že v tedanjem obdobju (leto 1973) glede na tedanjo ustavo in zakonodajo ne bi moglo predstavljati kaznivega dejanja širjenja lažnih vesti, saj je to kaznivo dejanje predstavljalo kaznivo dejanje zoper javni red in mir in bi v poštev prišle le takšne dejanske lažne vesti ali trditve, ki bi lahko povzročile nerazpoloženje ali vznemirjenost državljanov, ogrozile javni red in mir, onemogočile odločitve ali ukrepe državnih organov ali ustanov.

Izrek

Zahtevi Javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba okrožnega sodišča tako spremeni, da se obsojeni po 1. točki 350. člena ZKP o p r o s t i o b t o ž b e , da je z namenom, da povzroči nerazpoloženje in vznemirjenost državljanov, iznašal spodaj navedene lažnive trditve s tem, da je sestavil in v številki verskega tednika "Družina", "Odmevi - predlogi" priobčil dva stolpca obsegajoč članek z naslovom "Idejna akcija v naših šolah", v katerem je navajal: V 3. odstavku: "Čas je že, da tako protiversko akcijo, ki se kljub spravljivim opozorilom še vedno nadaljuje, odločno zavrnemo tudi iz narodnostnih ozirov", V 5. odstavku: "Zato si lahko predstavljamo, kako bo sedanja protiverska akcija prizadela narodno zavedno duhovščino in vse Slovenske vernike izven Jugoslavije", V 6. odstavku: "Toda te resnice o zaslugah katoliške cerkve in duhovščine za slovenski narod naša mladina v šoli ne sme izvedeti in kdor bi ji to povedal, lahko tvega, da bo izgubil službo. Celo obratno se bo dogajalo v tej akciji: mladino bodo učili, da je krščanstvo oziroma katoliška cerkev kriva za vso narodovo nesrečo, začenjši z letom 1772 ... enako, da je kriva tudi vsega gorja med osvobodilnim bojem Slovenskega naroda med zadnjo vojno ... ", V 8. odstavku: "Ne samo vsak vernik, ampak vsak zaveden Slovenec ne glede na prepričanje se mora zamisliti nad usodnimi posledicami, ki jih bo imela ateistična akcija za ves Slovenski narod doma in na tujem", kar vse so lažnive trditve, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje širjenja lažnih vesti po 292.a členu KZ, stroški postopka pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo okrožnega sodišča je bil obsojeni na podlagi obtožbe, spoznan za krivega kaznivega dejanja širjenja lažnih vesti po 292.a členu KZ ter je bil na podlagi istega zakonitega določila obsojen na zaporno kazen, po 1. odstavku 48. člena KZ pa mu je bila izvršitev izrečene kazni pogojno odložena za dobo 2 let. Na podlagi 1. odstavka 91. člena ZKP je bil obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 89. člena ZKP in sicer v obliki povprečnine.

Zoper pravnomočno sodbo je Javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej je uveljavil, da je sodišče s sodbo kršilo določilo 292.a člena KZ na način iz 1. točke 365. člena ZKP. Sodišče naj bi iz obsojenčevega obširnega teksta, objavljenega v "Družini", iztrgalo le nekaj navedb, v resnici pa je obsojenec opisal le škodljive posledice, ki jih bo "idejna akcija" imela, do teh in drugih posledic v 70-ih letih pa je zaradi takšne akcije tudi prišlo, kar je danes že zgodovinsko dejstvo. Po mnenju javnega tožilca obsojenčeve trditve, objavljene leta 1973, torej niso bile lažne. Poleg tega javni tožilec opozarja, da je sodišče pri iztrganih stavkih opustilo nadaljevanja obsojenčeve misli v prispevku in s tem napačno prikazalo obsojenčev namen, ki ni bil v povzročanju nerazpoloženja in vznemirjenosti, temveč je nasprotno vabil k večji strpnosti. Možen je celo obratni sklep, da je namreč z "idejno akcijo" bilo povzročeno nerazpoloženje med vernimi ljudmi, med vernimi gotovo, obsojenec pa jo je s svojim prispevkom pozival k strpnosti. V obsojenčevem prispevku je po mnenju javnega tožilca torej šlo v bistvu za glas izobraženca, ki je opozarjal javnost na škodljivost "idejne akcije". Iz teh razlogov je javni tožilec predlagal, da se obsojenca oprosti obtožbe po 1. točki 350. člena ZKP.

Zahteva javnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V zahtevi javni tožilec pravilno uveljavlja, da opis dejanja v izreku pravnomočne sodbe ne predstavlja kaznivega dejanja širjenja lažnih vesti po 292.a členu KZ. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja obsojenčev zagovor, da je imel s pisanjem članka namen opozoriti na to, da se idejna akcija partije ne bi sprevrgla v protiversko akcijo, pobudo za pisanje pa mu je dal članek Matevža Krivica v časopisu "Delo" pod naslovom "Vrednotenja, razvrednotenja". Sodišče v obrazložitvi sodbe ni sledilo obsojenčevemu zagovoru in sicer zato, ker ni posebej poudaril, kakšno je stališče CK ZKS do vere. Sodišče je ob tem prezrlo, da obsojenčeve trditve niso bile lažne, temveč so predstavljale kritičen odnos do tedanje idejne akcije CK ZKS. Kritično pisanje že v tedanjem obdobju, to je v letu 1973, glede na tedanjo ustavo in zakonodajo ne bi moglo predstavljati kaznivega dejanja, vendar se je v praksi kaznivo dejanje širjenja lažnih vesti po 292.a členu KZ uporabljalo kot surogat za kaznivo dejanje sovražne propagande ter so se kritične ocene posameznikov pravno opredeljevale kot kaznivo dejanje. Primer takšne zlorabe kazenskega prava je razviden tudi v obravnavani pravnomočni sodbi. Kaznivo dejanje širjenja lažnih vesti je namreč predstavljalo kaznivo dejanje zoper javni red in mir in bi v poštev prišle le takšne dejansko lažne vesti ali trditve, ki bi lahko povzročile nerazpoloženje ali vznemirjenost državljanov, ogrozile javni red in mir, onemogočile odločitve ali ukrepe državnih organov ali ustanov. V obravnavani kazenski zadevi sodišče omenjene posledice utemeljuje s tem, da vznemirjenost izhaja iz stališče Občinske konference SZDL SO in iz pisma učiteljskega zbora šole, v kateri je bil obsojenec tedaj zaposlen. Omenjena "vznemirjenost" ni pojasnjena, iz tega pa sledi sklep, da je lahko pomenila le ogorčenje zaradi obsojenčevih ocen idejne akcije CK ZKS v šolah. Z drugimi besedami, nestrinjanje s političnimi stališči obsojenca, ki bi moralo predstavljati normalen demokratičen dialog, je sodišče potvorilo v posledico kaznivega dejanja iz 292.a člena KZ. Vrhovno sodišče se strinja tudi s stališči javnega tožilca, da obsojenčevim trditvam ni možno dodati pridevnika "lažne", saj je obdobje po letu 1973 dejansko pokazalo, da so obsojenčeve trditve pravilne. Ne glede na to, da same obsojenčeve trditve niso bile lažne, pa je potrebno pritrditi tudi opozorilu javnega tožilca, da je sodišče v opisu dejanja v izreku sodbe v 3. odstavku obravnavanega članka enostavno opustilo nadaljevanje tega stavka, ki je glasilo: "Ker smo Slovenci majhen in zelo ogrožen narod, moramo biti čimbolj enotni, za kar pa je potrebna velika medsebojna idejna (mišljenska) strpnost". Iz tega stavka namreč sledi obsojenčev poziv k strpnosti, kar je v neposrednem nasprotju s tistim, kar v uvodu krivdoreka v abstraktnem dejanskem stanju navaja sodišče. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da v dejanju, opisanem v izreku pravnomočne sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja po 292.a členu KZ, saj povzetki iz obsojenčevega članka, objavljenega v verskem tedniku "Družina" z dne ne predstavljajo lažnih trditev, poleg tega pa iz objavljenega besedila nikakor ne izhaja in tudi ni konkretiziran namen obsojenca, da bi povzročil nerazpoloženje in vznemirjenost državljanov. K temu je treba pripomniti, da je sodišče, kot je bilo že omenjeno, v obsojenčevo škodo nezakonito kršilo kazenski zakon, saj je obsojenčevo kritično pisanje o akciji CK ZKS pravno opredelilo kot kaznivo dejanje, ne da bi za to obstajali elementi omenjenega kaznivega dejanja. Takšne zlorabe kazenskega prava so končno imele za posledico, da se je kaznivo dejanje širjenja lažnih vesti, ki je bilo povzeto tudi v kazenskem zakonu SRS v členu 228, v noveli tega zakona odpravilo prav iz razloga, da se takšne zlorabe ne bi nadaljevale.

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 99. člena ZKP.

Uporaba določb zakona o kazenskem postopku je v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).