Jedro

Dolžnik v ugovoru sicer navaja pravno pomembno dejstvo, ki bi lahko pripeljalo do zavrnitve zahtevka v pravdi (neskladnost izstavljenega računa in dogovora med upnikom in dolžnikom), vendar za to trditev ne predloži nobenega dokaza. Navedba o neprejemu računov pa je pravno neupoštevna, saj terjatev ne nastane z izstavitvijo računa, temveč s sklenitvijo pravnega posla.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi opr. št. Ig 2001/00093 z dne 17.4.2001 zavrne in se sklep o izvršbi potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. Ig 2001/93 z dne 17.4.2001 v 2. točki izreka ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku. Iz razlogov sklepa izhaja, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil obrazložen ugovor, zaradi česar je sodišče ravnalo skladno z 2. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pravočasni pritožbi upnik prereka ugovorne navedbe in navaja, da je stornacija potekala po pogodbi (9. čl. splošnih pogojev poslovanja), ki jo je stranka s svojim podpisom potrdila. V dokaz svojih navedb je upnik priložil kopije dopisov iz katerih je razviden potek stornacije (priloga B1 spisa). Pritožba je utemeljena. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, torej, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma bi, če bi se izkazala za resnična, pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Dolžnik v ugovoru sicer navaja pravno pomembno dejstvo, ki bi lahko pripeljalo do zavrnitve zahtevka v pravdi (neskladnost izstavljenega računa in dogovora med upnikom in dolžnikom), vendar za to trditev ne predloži nobenega dokaza, čeprav je bil v pravnem pouku v sklepu o izvršbi posebej opozorjen na to svojo dolžnost iz 2. odst. 53. čl. ZIZ. Zatrjuje tudi, da računa št. 11/128/00 ni prejel, saj je bil poslan na napačen naslov. Glede tega ugovornega razloga sodišče druge stopnje ocenjuje, da ni tak, da bi lahko pripeljal do zavrnitve zahtevka v pravdi. Navedba o neprejemu računov je namreč pravno neupoštevna, saj terjatev ne nastane z izstavitvijo računa, temveč s sklenitvijo pravnega posla. Drugih razlogov zoper obstoj, višino ali zapadlost terjatve ne navaja, zato je njegov ugovor neobrazložen. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni pravilno štelo, da je ugovor obrazložen ter v posledici tega ravnalo po 2. odst. 62. čl. ZIZ (nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog). Upoštevajoč zgoraj ugotovljeno, je sodišče druge stopnje skladno s 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dolžnikov ugovor zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.