Jedro

"Premoženje" iz 2. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP se ne nanaša na nepremičnine, saj je za spore o njih izključna pristojnost sodišča, na območju katerega leži nepremičnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagateljica trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlagateljičin predlog s sklepom priznalo pravno veljavnost pravnomočne sodbe Občinskega sodišča v Poreču, opr. št. P 289/98-11 z dne 25.5.2001, s katero je to ugotovilo, da sta tožnika A. K. in T. K. solastnika vsak v višini 3/8, toženka (gre za nasprotno udeleženko v tej nepravdni zadevi) pa v višini 2/8 garsonjere v drugem nadstropju stanovanjskega bloka v Poreču, ki je bil zgrajen na parc. št... k.o..., in odločilo, da mora toženka izdati tožnikoma veljavno ustrezno tabularno listino, ker jo bo sicer nadomestila sodba. Ugotovilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje tuje sodne odločbe.

Isto sodišče je ugovor nasprotne udeleženke zoper ta sklep zavrnilo in ga potrdilo, nasprotni udeleženki pa naložilo, naj povrne predlagateljici stroške postopka. Ker je nasprotna udeleženka z ugovorom le vsebinsko oporekala tuji sodbi, jo je poučilo, da v postopku priznanja tuje sodne odločbe sodišče ne sme preizkušati, ali je tuje sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, in tudi ne, ali je materialnopravno pravilno odločilo.

Proti temu sklepu je nasprotna udeleženka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo sklepa tako, da se zavrne priznanje tuje sodne odločbe, ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Opozarja, da je v času vložitve tožbe pri Občinskem sodišču v Poreču veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in tako tudi njegova določba o domnevi enakih solastninskih deležev. Po prodajni pogodbi SGP Pionir Novo mesto s kupovalkama - materjo tožnikov in toženko je bila za primer spora določena uporaba splošnih uzanc in pristojnost sodišča v Ljubljani. Po 23. členu sedaj veljavnega Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 - ZMZPP) je sicer določena izključna pristojnost države, na katere ozemlju je nepremičnina, toda po prvem odstavku 19. člena tega zakona se uporabi pravo, ki sta ga izbrali stranki. Tako ali tako pa velja ta zakon šele od leta 1999. Opozarja tudi na 20. člen tega zakona. Po prvem odstavku 98. člena ZMZPP bi moralo sodišče priznanje tuje sodne odločbe zavrniti. To bi moralo storiti tudi na podlagi 100. člena tega zakona, ki govori o javnem redu, ta pa se nanaša tudi na moralne norme. V zvezi s tem opisuje svoj položaj, kako je motena v uporabi obravnavane nepremičnine, predlagateljica pa celo zahteva, naj ji takoj vrne 10.000 evrov za neupravičeno uporabo. Vprašljivo je, ali je priznana odločba sploh pravnomočna, ker tega sodišče ne omenja. V zvezi s priznano sodbo je pritožnica vložila ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Hrvaške.

Predlagateljica poudarja v odgovoru na pritožbo, da vložitev izrednega pravnega sredstva ne vpliva na pravnomočnost odločbe.

Odločitev v tej zadevi brez ustrezne izvršitve odločbe v pristojni zemljiški knjigi, ki se nahaja v državi izdaje odločbe, nima nikakršnega pomena. Ni mogoče govoriti o kakršnikoli nemoralnosti. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ne predvideva zadržka v postopku za priznanje tuje pravnomočne sodne odločbe, če je zoper njo vloženo izredno pravno sredstvo. Povedano velja tudi za primer, če stranka vloži ustavno pritožbo zoper takšno sodno odločbo. Tako ustavna pritožba nasprotne udeleženke zoper sodbo, ki je predmet tega postopka, le-tega ne zadrži niti ni razlog za to, da sodišče ne bi priznalo sodbe.

Ni razumljivo, zakaj pritožnica poudarja, da je ob vložitvi tožbe veljal ZTLR. Če naj bi ta poudarek pomenil poskus izpodbijati pravilnost obravnavane sodbe, ni dovoljen. Kolizijski zakon je sprejel sistem omejenega preizkusa, kot to pritožba sama opaža, ko povzema obrazložitev izpodbijane odločbe. Tako ni razumljivo zakaj vnovič načenja to vprašanje. Sicer pa v sporu, iz katerega izhaja obravnavana odločba, ki je uredila stvarnopravno razmerje med strankama, sploh ni bilo mogoče uporabiti določb ZTLR, ker je stvarnopravno razmerje med takratnima pogodbenima strankama nastalo z nakupom garsonjere leta 1973. Ta zakon pa je začel veljati šele 1.9.1980 (90. člen).

Opozorilo na določilo prodajne pogodbe za garsonjero o pristojnosti sodišča v Ljubljani za primer spora tudi ni umestno. Ta sporazum o krajevni pristojnosti je pomenil zavezo za pogodbeni stranki za primer spora, torej med prodajalcem SGP Pionir Novo mesto in kupovalkama, ne pa za spor med slednjima. Za spor iz stvarnopravnega razmerja pa ta sporazum tako ali tako ni veljal, ker je za takšen spor določena izključna pristojnost sodišča po kraju nepremičnine (46. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1965). Kljub omenjenemu sporazumu o krajevni pristojnosti je zato o stvari lahko odločilo sodišče v Poreču. Tako tudi ne pride v poštev določba drugega odstavka 98. člena ZMZPP. Povedano smiselno velja tudi za pogodbeno določilo o uporabi prava, ker se je tudi to nanašalo na pogodbeni stranki, ne pa na kupovalki v razmerju med njima.

Pritožba zmotno navaja 23. člen ZMZPP kot določbo, ki naj bi urejala "izključno pristojnost države". Ta zakonska določba je umeščena v 2. poglavje zakona - Pravo, ki ga je treba uporabiti in določa le, da je treba za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, vedno uporabiti pravo države, na katere ozemlju je nepremičnina. Nič torej ne govori o pristojnosti. Pritožbeno sklicevanje na prvi odstavek 19. člena ZMZPP, ki omogoča strankama, da izbereta sami pravo, ki naj se uporabi v zvezi s pogodbo (mimogrede: 23. člen kot se specialni predpis derogira 19. člen kot splošni predpis), pomeni spet že omenjeni nedovoljeni poskus poseganja v pravilnost sodne odločbe.

Pravkar povedano velja tudi za sklicevanje na 20. člen ZMZPP.

Pritožbeno stališče, da bi moralo soditi ljubljansko sodišče zaradi domačega okolja, pa je neresno.

Prvi odstavek 98. člena ZMZPP določa, da sodišče na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na eni od naslednjih okoliščin: 1) državljanstvu tožnika, 2) premoženju toženca v državi izdaje odločbe in 3) osebni vročitvi tožbe. Pritožnica ni postavila takšnega ugovora in je šele v pritožbi začela trditi, da je zaradi njenega premoženja v tuji državi odločilo sodišče te države. Ker gre tu delno za dejansko vprašanje, je z opustitvijo takšnega ugovora prekludirana to uveljavljati šele v pritožbi (337. člen ZPP v zvezi s 111. členom ZMZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Sicer se "premoženje" iz 2) točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP ne nanaša na nepremičnine, saj je za spore o njih izključna pristojnost sodišča, na območju katerega leži nepremičnina (56. člen ZPP/77, veljaven ob vložitvi tožbe in 64. člen ZMZPP). Sodišče, ki je izdalo obravnavano sodbo, spričo tega in pa dejstva da pritožnica - takrat toženka ni ugovarjala pristojnosti, ni navedlo, zakaj je zadevo obravnavalo kot krajevno pristojno. Je pa po povedanem razumljivo, da jo je moralo.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 100. člen ZMZPP, ki predpisuje, da se tuja sodna odločba ne prizna, če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Tu gre za vsebinski preizkus tuje odločbe. Pritožba ima prav, da se javni red v smislu tega predpisa nanaša tudi na moralne norme. Tako bi lahko bila ovira za priznanje, če bi učinek obravnavane sodne odločbe nasprotoval načelom nedotakljivosti človekovega življenja, prepovedi mučenja, varstva osebne svobode, človekove osebnosti in dostojanstva ipd. V sodbi je odločeno o solastninskem deležu na počitniški garsonjeri, tožnica pa terja večji - polovični delež. Te okoliščine pač ni mogoče uvrstiti med nemoralne odločitve. Na to ne vpliva niti dejstvo, da prihaja med solastniki do nesoglasij, da druga solastnica terja od pritožnice uporabnino ipd. Njuno sedanje ravnanje ne vpliva na presojo, ali sodba nasprotuje našemu javnemu redu. Skratka, ni mogoče govoriti, da bi obravnavana sodba nasprotovala našim temeljnim in najpomembnejšim vrednotam oziroma temeljnim izhodiščem našega pravnega reda in življenjskim interesom naše države.

Končno je neutemeljen pritožničin dvom o pravnomočnosti sodne odločbe, ki ga je izrazila šele v pritožbi. Primerjava datuma, kdaj je bila njenemu pooblaščencu v pravdi poslana sodba sodišča prve stopnje (1.6.2004) in datum pravnomočnosti (8.9.2003), ne vodi nikamor. Pritožnica sama je v svoji "ustavni tožbi" navedla, da je pritožbeno sodišče v Pulju 8.9.2003 zavrnilo njeno pritožbo, s tem datumom pa je postala pravnomočna obravnavana sodba. Sprenevedanje v zvezi s pravnomočnostjo je torej odveč. Izvršljivost odločbe, o kateri pritožnica tudi dvomi, ni pogoj za priznanje tuje sodne odločbe. Potrdilo o izvršljivosti odločbe je pogoj za izvršitev tuje odločbe (drugi odstavek 103. člena ZMZPP), ne pa za njeno priznanje.

Opredeljeno uveljavljani pritožbeni razlogi po povedanem niso podani, podani pa niso niti razlogi, na katerem mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen, 2. točka 365. člena in 366. člen ZPP v zvezi s 111. členom ZMZPP in 37. členom ZNP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka nasprotne udeleženke so zajeti z izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 110. členom ZMZPP), zavrnitev zahteve predlagateljice za povračilo stroškov pa temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve.