Jedro

Pri presoji, ali je bila odškodnina za podržavljeno premoženje upravičenki dana, ni bistveno, ali je upravičenka odškodnino prejela, ampak, ali je imela možnost v odločbi o razlastitvi določeno odškodnino realizirati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15.7.2002. Z njo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD), odločbo Upravne enote N.m. z dne 22.6.2001 odpravila in zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje. S prvostopno odločbo je bilo odločeno, da mora SOD v roku treh mesecev po njeni pravnomočnosti izročiti K. ... obveznice v višini 39.598,57 DEM, kot odškodnino za podržavljene nepremičnine, del parc. št. 370/2 v izmeri 14 m2, del parc. št. 370/3 v izmeri 272 m2, del parc. št. 370/4 v izmeri 931 m2, del parc. št. 371 v izmeri 12 m2 ter del parc. št. 372/2 v izmeri 249 m2 (1. točka izreka), da je obveznice dolžna SOD izročiti zastopnici K. ... (2. točka izreka), da stroški postopka niso zaznamovani (3. točka izreka) in da je s tem v celoti odločeno o denacionalizacijski zadevi (4. točka izreka). Tožena stranka je ugotovila, da je v obravnavanem primeru sporno, ali je bila upravičenki za premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, določena in izplačana odškodnina, ki jo upravni organ prve stopnje pri svoji odločitvi ni upošteval. V zemljiški knjigi je vpisana odločba z dne 10.12.1949, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko upravičenka zahtevala izplačilo odškodnine (v denarju in obveznicah) in v primeru neplačevanja ali neizročitve obveznic uporabila takrat dopustna pravna sredstva.

Očitno pa tega ni storila, kar pa ni popolnoma jasno in nedvoumno ugotovljeno. Zaradi neugotovljenega dejanskega stanja glede dane odškodnine ni mogoče pravilno in zakonito odločati o višini odškodnine, ki bi lahko pripadla upravičenki na podlagi ZDen.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Sklicuje se na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, v kateri je urejena obveznost upoštevanja odškodnin, danih ob podržavljenju premoženja, katerega vrnitev se zahteva v denacionalizacijskem postopku, pod pogojem, da so presegle 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Navedena določba narekuje ugotavljanje višine odškodnine, dane ob podržavljenju in je del popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da v zadevi dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno, v kolikor se ni ugotovilo višine odškodnine, dane ob podržavljenju, in kršeno materialno pravo, če se dane odškodnine v smislu 72. člena ZDen ni upoštevalo. V ponovnem postopku bo zato treba dopolniti postopek z ugotovitvami, ki jih narekuje materialna določba 72. člena ZDen.

Tožeča stranka vlaga zoper izpodbijano sodbo pritožbo iz vseh v ZUS določenih pritožbenih razlogov. Navaja, da nikoli ni priznavala posega v lastninsko pravico in se zato tudi ni strinjala s prejemom simbolične odškodnine. Za obveznice je iz zgodovine poznano, da so bile brez vrednosti. Vztrajala je pri lastnini svojega premoženja in menila, da bi morebitni sprejem odškodnine pomenil pristanek na razlastitev. Listine, ki jih je predložila dokazujejo, da odškodnine ni prejela. Sklicevanje na takratno možnost uveljavljanja odškodnine je pravno zmotno. Glede na takratne razmere je jasno, da cerkvena institucija, kateri do tedaj ni bilo plačano nič, ni imela niti teoretične možnosti uveljavljati odškodnino. Zvezna vlada je zavlačevala z izdajo predpisov, ki bi realizirali možnost odškodnine. Ni izdala uredbe o skladu za izplačilo odškodnin, niti uredbe o obveznicah. Država je priznala in izplačevala mesečne akontacije tistim razlaščenim lastnikom, ki so ostali brez sredstev za življenje. Odškodnine pa niso priznavali in izplačevali cerkvenemu redu. Tožena stranka ji nalaga dokaz neobstoječega dejstva. Nečesa, kar ni, ni mogoče dokazati po pravilih logičnega sklepanja. 72. člen ZDen določa vštevanje zgolj danih odškodnin, ne pa priznanih (npr. v vrednostnih papirjih brez dejanske vrednosti), vendar neizplačanih odškodnin. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da so izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Po določbi 1. odstavka 72. člena ZDen se odškodnine, dane upravičencu ob podržavljenju premoženja, ki niso presegle 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja, pri odločanju o denacionalizaciji ne upoštevajo. Citirana materialna zakonska določba torej obvezuje upravni organ, da v denacionalizacijskem postopku ugotovi, ali je bila navedena odškodnina dana in kolikšen odstotek vrednosti predstavlja glede na vrednost podržavljenega premoženja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, pa so bila v obravnavanem primeru dejstva in okoliščine v zvezi z dano odškodnino nepopolno ugotovljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v izpodbijani sodbi, da pri presoji, ali je bila odškodnina za podržavljeno premoženje upravičenki dana, ni bistveno, ali je upravičenka odškodnino prejela, ampak, ali je imela možnost v odločbi o razlastitvi določeno odškodnino realizirati. Pravilen je tudi napotek prvostopnega sodišča, da bo v ponovnem postopku treba upoštevati vso, v odločbi o razlastitvi z dne 10.12.1949 določeno odškodnino, ki bi jo upravičenka lahko prejela. Pri tem pa se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da bo treba presoditi možnost izvršitve navedene odločbe v delu, v katerem je bila odškodnina določena v obveznicah.

Ugovori, na katere je pravilno odgovorilo že prvostopno sodišče in jih tožeča stranka v pritožbi le ponavlja, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.