Jedro

Tožena stranka ni dokazala obstoja dogovora s tožnikom, da bi lahko zneske regresa poračunala na račun vsakoletnega inventurnega manka. Zato je tožnik na podlagi 131. člena ZDR upravičen do regresa za letni dopust, saj je imel pravico do izrabe celotnega letnega dopusta.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točkah I/C in III/C delno spremeni tako, da se glasi: „ I.C) Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova bruto regresov za letni dopust, od katerih je tožena stranka dolžna za tožnika odvesti akontacijo dohodnine in sicer: - za leto 2007 v znesku 756,17 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska po odvodu akontacije dohodnine od 2. 12. 2007 dalje do plačila, - za leto 2008 v znesku 819,44 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 8. 2008 dalje do plačila, - za leto 2009 v znesku 735,00 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2009 dalje do plačila, - za leto 2010 v znesku 735,00 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2010 dalje do plačila, - za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2011 dalje do plačila, - za leto 2012 v znesku 770,69 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 12. 2012 dalje do plačila.

III. C) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regrese za letni dopust v bruto zneskih ter mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila in sicer za leta: - za leto 2007 - 756,17 EUR bruto in zakonske zamudne obresti od neto zneska od 2. 12. 2007 dalje, - za leto 2008 - 819,44 EUR bruto in zakonske zamudne obresti od neto zneska od 1. 8. 2008 dalje, - za leto 2009 - 735,00 EUR bruto in zakonske zamudne obresti od neto zneska od 2. 7. 2009 dalje, - za leto 2010 - 735,00 EUR bruto in zakonske zamudne obresti od neto zneska od 2. 7. 2010 dalje, - za leto 2011 - 748,10 EUR bruto in zakonske zamudne obresti od neto zneska od 2. 7. 2011 dalje, - za leto 2012 - 770,69 EUR bruto in zakonske zamudne obresti od neto zneska od 2. 12. 2012 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožnik več (plačilo bruto zneskov regresov za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi), se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

I. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke za: A.) plačo za mesec april 2012 v višini 568,63 EUR bruto, maj 2012 v višini 854,63 EUR bruto, junij 2012 v višini 854,63 EUR bruto in julij 2012 v višini 854,63 bruto, skupaj za neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu dalje za posamezni mesec do plačila.

B.) nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, za obdobje od 1. 8. 2012 do 16. 8. 2012 v višini 372,62 EUR bruto, skupaj za neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2012 do plačila.

C.) regres za letni dopust in sicer: - za leto 2007 v znesku 756,17 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2007 dalje, - za leto 2008 v znesku 819,44 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8. 2008 dalje, - za leto 2009 v znesku 735,00 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje, - za leto 2010 v znesku 735,00 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 20010 dalje, - za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje, - za leto 2012 v znesku 770,69 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje, D.) - stroške prehrane med delom za april 2012 v znesku 110,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2012 dalje do plačila; za maj 2012 v znesku 121,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2012 dalje do plačila; za junij 2012 v znesku 115,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 7. 2012 dalje do plačila in za julij 2012 v znesku 127,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 8. 2012 dalje do plačila, - stroške prevoza na delo v aprilu 2012 v znesku 218,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 5. 2012 dalje do plačila; za maj 2012 v znesku 241,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2012 dalje do plačila, za junij 2012 v znesku 229,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 7. 2012 dalje do plačila in za julij 2012 v znesku 252,78 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 8. 2012 dalje do plačila.

II. Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 7.265,95 EUR.

III.

A.) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati zaostale plače za april 2012 v višini 568,63 EUR bruto, maj 2012 v višini 854,63 EUR bruto, junij 2012 v višini 854,63 EUR in julij 2012 v višini 854,63 EUR, od osnove plačati pripadajoče prispevke in davščine ter ji izplačati ustrezno neto plačo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za neto zneske od 16. dne v mesecu dalje za posamezni mesec do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Kar zahteva več ali drugače se zavrne.

B.) Tožena stranke je dolžna tožeči stranki obračunati zaostalo nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni in poškodbe, ki ni povezana z delom, za obdobje od 1. 8. 2012 do 16. 8. 2012 v višini 372,62 EUR bruto, od osnove plačati pripadajoče prispevke in davščine ter ji izplačati ustrezno neto nadomestilo plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za neto zneske od 16. 9. 2012 do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

C.) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati regres za letni dopust in sicer: - za leto 2007 v znesku 756,17 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2007 dalje, - za leto 2008 v znesku 819,44 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 dalje, - za leto 2009 v znesku 735,00 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje, - za leto 2010 v znesku 735,00 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje, - za leto 2011 v znesku 747,10 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje, - za leto 2012 v znesku 770,69 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje, od osnov odvesti ustrezne davščine, ter ji izplačati ustrezne neto regrese za letni dopust, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Kar zahteva več ali drugače se zavrne.

D.) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti zaostale stroške v zvezi z delom za april, maj, junij in julij 2012 in sicer: - stroške prehrane med delom za april 2012 v znesku 110,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2012 dalje do plačila; za maj 2012 v znesku 121,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 6. 2012 dalje do plačila; za junij 2012 v znesku 115,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 7. 2012 dalje do plačila in za julij 2012 v znesku 127,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 8. 2012 dalje do plačila, - stroške prevoza na delo v aprilu 2012 v znesku 218 ,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 5. 2012 dalje do plačila; za maj 2012 v znesku 241,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2012 dalje do plačila, za junij 2012 v znesku 229,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 7. 2012 dalje do plačila in za julij 2012 v znesku 252,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 8. 2012 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v znesku 1.068,29 EUR bruto, od osnove odvesti ustrezne davščine ter ji izplačati ustrezno neto odpravnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 9. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2012 v znesku 486,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 9. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.“ V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške tega postopka v znesku 1.144,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka se s pravočasno pritožbo pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbi (pravilno: tožbenemu zahtevku), v delu, v katerem je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke ter v stroškovnem delu in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. odstavka 339. člena ZPP (pravilno: 1. odstavka 338. člena ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo obstoj tožnikove terjatve kot izhaja iz točke I izreka sodbe. Toženka je pravočasno oporekala višini vtoževanih plač glede na pogodbo o zaposlitvi, kjer je bila določena plača v višini 521,83 EUR. Tožnik svojih zahtevanih zneskov ni obrazložil in tega ne morejo dokazati niti plačilne liste za pretekle mesece. Po njenem mnenju bi bil tožnik upravičen do plače v višini, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, oziroma do minimalne plače. Glede na nižji znesek plače, ki tožniku pripada, je sodišče tožniku dosodilo tudi previsok znesek nadomestila plače za 12 dni v avgustu 2012. Tudi višine stroškov prevoza na delo in regresa za prehrano ni tožnik z ničemer izkazal. Prav tako ni upravičen do vtoževanih zneskov zaradi nasprotne terjatve toženke iz naslova inventurnih primanjkljajev. Tožnik je namreč delal malomarno. Manjko v višini 7.250,95 EUR je bil ugotovljen zapisniško. Glede regresa za letni dopust pa sta se stranki dogovorili, da se tožniku regres ne izplača zaradi inventurnih manjkov. Tožnik za svojo izpoved, da je inventurni manjko nastal, ker naj bi denar iz blagajne jemala toženka, njen mož in sin ter da bi moral dobaviteljem plačevati iz blagajne, ni navedel nobenih dokazov, prav tako pa tudi ne trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je toženki tudi neutemeljeno naložilo v plačilo vse stroške postopka, saj bi moralo upoštevati uspeh v pravdi. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v izpodbijanem delu tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) zavrne, podrejeno ugotovi obstoj v pobot uveljavljane terjatve in terjatvi strank pobota, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v vnovično odločanje (pravilno: novo sojenje). Priglaša pritožbene stroške, ki naj jih pritožbeno sodišče naloži v plačilo tožeči stranki.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št.26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa bistvene kršitve zgolj pavšalno navaja, pravilno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je nanj delno napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v členih od 126 do 129 in 134, glede na pogodbo o zaposlitvi, plačilne liste v prilogah pod A11 in A12 in navedbe tožene stranke o plačilu zneska plače za mesec april 2012, kar je potrdil tudi tožnik, za mesec april 2012 upravičen do vtoževanega zneska, zmanjšanega za znesek 286,00 EUR, za ostalo vtoževano obdobje pa do plačila v višini vtoževanih zneskov. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko prejemal višjo plačo, kot je bila dogovorjena v 13. členu pogodbe o zaposlitvi, zato je utemeljeno zaključilo, da je bila plača v višini 856,63 EUR bruto plača, do katere je tožnik upravičen. Glede na to višino je tožniku tudi pravilno dosodilo znesek nadomestila za dvanajst delovnih dni bolniškega staleža in sicer na podlagi 137. člena ZDR v višini 80% plače iz preteklega meseca.

Prav tako je sodišče prve stopnje pri presoji, ali tožniku regres za letni dopust za obdobje od 2007 do 2012 pripada ali ne, pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja kakršnega koli dogovora s tožnikom, da bi lahko zneske regresa poračunala na račun vsakoletnega inventurnega manjka. Tako je tožnik na podlagi 131. člena ZDR do regresa za letni dopust upravičen, saj je imel pravico do izrabe celotnega letnega dopusta. Ker regres zapade v plačilo 1. 7. vsako leto, je tožnik upravičen tudi do plačila zamudnih obresti. Je pa sodišče prve stopnje, kot je pritožbeno sodišče ugotovilo pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku napačno dosodilo izplačilo regresov v bruto znesku. V skladu z določbami Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji) se od regresa za letni dopust za delavca plačati akontacijo dohodnine, tako da je tožnik upravičen do izplačila neto zneskov regresov za letni dopust in do zakonskih zamudnih obresti le od teh neto zneskov, ne pa od bruto zneskov, ki mu jih je dosodilo sodišče prve stopnje.

Tožniku je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo tudi povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter stroškov prehrane med delom, saj mu jih je tožena stranka dolžna povrniti glede na določbo 1. odstavka 130. člena ZDR, kar je pravilno pojasnilo v točki 7 obrazložitve sodbe.

Ker tožena stranka tožniku ni pravočasno izplačala dosojenih zneskov (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in je s plačili v zamudi (1. odstavek 378. člena OZ), je odločitev sodišča prve stopnje, da mu je dolžna povrniti tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila, pravilna.

Tožena stranka tudi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki ni ugotovilo obstoja njene terjatve do tožnika v višini 7.265,95 EUR, ki naj bi nastala po krivdi tožnika in je bila zapisniško ugotovljena pri popisih blaga. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je za manko odgovoren tožnik, kot je pravilno ugotovilo sodišča prve stopnje.

Prav tako je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik v sporu ni uspel le z 9%, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 3. odstavka 154. člena ZPP in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne potrebne stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točkah I/C in III/C delno spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe (5.alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v zelo majhnem delu, je pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.