Jedro

Tožniku, ki je bil ob neupravičeni aretaciji študent, ni mogoče odrekati njegove pravice, da po prestani kazni nadaljuje s prekinjenim študijem in se nato zaposli v izbranem poklicu. Neumesten je zato pritožbeni očitek, da bi se po prestani kazni lahko zaposlil kot fizični delavec in s tem zmanjšal svojo škodo zaradi izgubljenega zaslužka.

Izrek

1. Pritožbi proti sodbi se delno ugodi ter se 1. in 3. točka izpodbijane sodbe v zvezi s popravnim sklepom z dne 13.7.2004 spremeni tako, da mora toženka plačati tožniku od prisojene odškodnine (5.000.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in

6.775.224,00 SIT za premoženjsko škodo) zamudne obresti za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožba proti popravnemu sklepu se zavrne in se potrdi sklep sodšča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prisodilo tožniku

5.000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi neupravičene obsodbe in odvzema prostosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.1.2004 dalje (1. točka izreka). Prisodilo mu je tudi 6.775.224,00 SIT odškodnine za neizplačane štipendije in izgubo na zaslužku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje (3. točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženki pa naložilo, da mora tožniku povrniti 36.612,00 SIT stroškov postopka z obrestmi od sodbe dalje (5. točka izreka). Nato je s popravnim sklepom z dne 13.7.2004 odpravilo očitno pisno pomoto v 1. točki izreka sodbe, tako da prisojene zamudne obresti pravilno tečejo od 1.1.2002 dalje.

Toženka se je proti 1., 3. in 5. točki izreka sodbe pravočasno pritožila iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zniža prisojeno odškodnino. Meni namreč, da je ta previsoka. Toženka sicer ne dvomi, da je tožnik zaradi neupravičene obsodbe prestajal hude duševne bolečine, vendar bi bilo treba pri odmeri odškodnine upoštevati časovno oddaljenost sodbe in dejstvo, da je kljub neupravičeni obsodbi kasneje v življenju uspel. Odškodnina je previsoka tudi glede na dolžino prestane kazni, zlasti ob upoštevanju odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Odškodnina za izgubljeni zaslužek je bila tožniku neutemeljeno prisojena. Tožnik je sicer izpovedal, da so bile vse njegove prošnje za dodelitev štipendije po prihodu iz zapora zavrnjene, vendar ni navedel nobenega konkretnega primera odklonitve. Izpovedal je tudi, da je takrat živel pri materi in ni niti poskusil najti redne zaposlitve, čeprav bi se lahko zaposlil kot fizični delavec, vendar je kot študent več zaslužil z inštrukcijami. Tožnik torej ni dokazal, da zaposlitve ni mogel dobiti zaradi neupravičene obsodbe. Tudi dohodke je očitno imel, zato je napačna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bil zaradi posledic neupravičene obsodbe dve leti prikrajšan na osebnem dohodku. Tožnik ne more biti upravičen do odškodnine v višini povprečne plače univ. dipl. inž. strojništva v Republiki Sloveniji.

Povprečne plače v Sloveniji so bile namreč leta 1950 za približno 12,8 % višje od povprečnih plač v Jugoslaviji. Poleg tega tožnik takrat ni bil v Sloveniji, predvsem pa bi bilo treba odšteti znesek, ki ga zaslužil z inštrukcijami. Nadalje toženka ugovarja še obrestni meri prisojenih obresti. Sodišče bi te v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne

26.6.2002 za čas pred izdajo sodbe moralo zmanjšati za temeljno obrestno mero.

Toženka se je pritožila tudi proti popravnemu sklepu. Navaja, da popravi datuma ne ugovarja, sicer pa se sklicuje na iste razloge kot v svoji pritožbi proti sodbi.

Pritožba proti sodbi je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Pri odmeri odškodnine je poleg stopnje in trajanja tožnikovih duševnih bolečin zaradi neupravičene obsodbe in odvzema prostosti pravilno upoštevalo tudi vse ostale okoliščine primera, ki jih je tožnik podrobno in prepričljivo opisal v svoji izpovedi. Toženka dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi s to škodo niti ne oporeka.

Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja prisojena odškodnina glede na pomen prizadete dobrine, težo škodnega posega in njegove posledice pravično zadoščenje za prestano tožnikovo duševno trpljenje. Toženka s sklicevanjem na časovno oddaljenost obsodbe ne more opravičiti predlaganega znižanja odškodnine. Tožnik je moral namreč več kot 50 let čakati na svojo rehabilitacijo oziroma moralno in denarno zadoščenje. To je lahko kvečjemu razlog za višjo odškodnino kot sicer, takšno pa je tudi splošno sprejeto stališče dosedanje sodne prakse. Dejstvo, da je tožnik kljub neupravičeni obsodbi pozneje dokončal prekinjeni študij, se zaposlil in si ustvaril družino, ne more biti odločilno. Vse to bi tožnik, ki je bil ob aretaciji uspešen študent, lahko pričakoval po normalnem teku stvari, zaradi neupravičene obsodbe in njenih posledic pa je te cilje dosegel z večletnim zamikom in z bistveno večjim trudom kot drugi njegovi vrstniki. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožniku odvzeta prostost za skupaj 32 mesecev. Primerjava s povprečno plačo na zaposlenega v Republiki Sloveniji ob zaključku glavne obravnave (maja 2004: 163.205,00 SIT; Ur. l.RS,št.80/04) pokaže, da prisojena odškodnina predstavlja protivrednost 30 sedanjih povprečnih plač, kar pomeni, da je tožnik za vsak odvzema prostosti upravičen do manj kot povprečne mesečne plače. Takšna odškodnina pa je na sami spodnji meji odškodnin, ki jih sodišča v Republiki Sloveniji prisojajo v podobnih primerih (Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2001, str. od 727 do 732). Potemtakem je sodišče prve stopnje o tožnikovi nepremoženjski škodi odločilo v predpisanih okvirih, ki jih določa 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89).

Brez dejanske in pravne podlage so tudi toženkini pritožbeni očitki, ki se nanašajo na odškodnino za tožnikovo premoženjsko škodo. Razlogi izpodbijane sodbe o tej škodi so jasni in prepričljivi. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnik kot štipendist in uspešen študent lahko upravičeno pričakoval, da bo štipendijo prejemal do konca študija. Ker po aretaciji štipendije ni več dobival, je bil za ta dohodek neutemeljeno prikrajšan, kar brez dvoma predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo. Njeno višino je sodišče prve stopnje ugotavljalo z izvedencem finančne stroke, sicer pa toženka odločitvi o tej vrsti tožnikove škode v pritožbi niti več opredeljeno ne oporeka.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini za tožnikov izgubljeni zaslužek, ker se je zaradi neupravičene obsodbe in njenih posledic pozneje zaposlil v svojem poklicu. Iz izpodbijane sodbe je mogoče povzeti, da bi se tožnik po rednem teku stvari zaposlil v januarju 1952, zaradi neupravičene obsodbe pa je lahko nadaljeval s prekinjenim študijem šele po vrnitvi s prestajanja kazni. Splošno je znano, da je bilo okolje v takratnih časih izrazito nenaklonjeno takšnim obsojencem, kot je bil tožnik, zato povsem zadošča njegova prepričljiva izpoved, da po vrnitvi iz zapora kljub prošnjam ni mogel dobiti štipendije. Toženka v pritožbi določno ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožnik zaradi neupravičene obsodbe in njenih posledic zaposlil v svojem poklicu dve leti kasneje, kot bi se sicer. Brez dvoma je zato v skladu s 189. čl. ZOR upravičen do ustreznega denarnega nadomestila za tako izgubljeni zaslužek. Neumesten je tudi pritožbeni očitek, da tožnik ni niti poskusil najti redne zaposlitve in da bi se lahko zaposlil kot fizični delavec. Tožnik je bil ob neupravičeni aretaciji študent, zato mu ni mogoče odrekati njegove pravice, da po prestani kazni nadaljuje s prekinjenim študijem in se nato zaposli v izbranem poklicu. Dejstvo, da je tožnik v tistem času imel dohodke od inštrukcij, pa ni bistveno. Ti dohodki namreč niso bili redni, toženka pa tudi ni dokazala njihove višine, zato ni utemeljen njen pritožbeni očitek, da bi bilo od prisojene odškodnine treba odšteti znesek, ki ga je tožnik zaslužil z inštrukcijami. Nenavsezadnje se tožniku ne bi bilo treba preživljati z inštrukcijami, če ne bi bilo neupravičene obsodbe, ampak bi lahko delal v svojem poklicu.

Izgubljeni zaslužek v obravnavanem primeru ne predstavlja čiste premoženjske škode, zato ustaljena sodna praksa takim oškodovancem kot odškodnino priznava denarno nadomestilo v višini povprečne plače v ustreznem poklicu, ne pa dejanske plače ali njene protivrednosti, ki bi jo oškodovanec dobil v času, ko je bil zaradi posledic neupravičene obsodbe brez zaposlitve. Tako je brez pomena tudi pritožbeni očitek, da so bile povprečne plače v Sloveniji leta 1950 višje od povprečnih plač v Jugoslaviji in da tožnik takrat ni bil v Sloveniji. Sicer pa ni mogoče zanesljivo izključiti možnosti, da tožnik po končanem študiju ne bi ostal v Sloveniji, če ne bi bilo škodnega dejanja, za katerega odgovarja toženka. Na prvi očitek pa je tožencu odgovorilo že sodišče prve stopnje s splošno znanim dejstvom, da so bili tudi življenjski stroški v Sloveniji višji kot drugod v Jugoslaviji in zato realno ni bilo razlik. Glede na vse navedeno je tudi odločitev o višini tožnikove premoženjske škode in odškodnini zanjo pravilna.

Pritožba delno utemeljeno izpodbija le zamudne obresti od prisojene odškodnine. Ta je bila tako za nepremoženjsko škodo kot za premoženjsko škodo odmerjena po cenah na dan izdaje sodbe, zato je treba upoštevati načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, po katerem pripadajo tožniku od 1.1.2002 dalje le zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Navedeno načelno pravno mnenje pa ni več uporabno za čas od 28.6.2003 dalje, ko je začel veljati Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 26/03), ki je ukinil prejšnji Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95, 83/01 in 109/01). Od tedaj dalje tečejo od prisojene odškodnine zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava toženkini pritožbi na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 69/05) delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obrestnem delu spremenilo tako, da je prisojene zamudne obresti za čas do 27.6.2003 znižalo za temeljno obrestno mero.

V preostalem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je v celoti in pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje. S čim naj bi kršilo pravila pravdnega postopka, toženka v pritožbi ni pojasnila, prav tako ni obrazložila svojega nezadovoljstva z odločitvijo o stroških postopka. Sodišče druge stopnje se je zato v tem delu omejilo na uradni pritožbeni preizkus, ki je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih materialnih ali procesnih kršitev, zato je v preostalem toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Delna sprememba obrestnega dela zahtevka ni terjala drugačne odločitve o stroških postopka, sploh ker gre za stransko terjatev.

Stroškov v zvezi s pritožbo pa toženka ni priglasila, zato je izrek o pritožbenih stroških odpadel. Pritožba proti popravnemu sklepu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom zgolj odpravilo očitano pisno pomoto pri zapisu letnice v datumu, od katerega tečejo prisojene zamudne obresti od ugotovljene nepremoženjske škode. Pravno podlago za takšen sklep predstavlja določilo 328. člena ZPP v zvezi s

332. členom istega zakona. Toženka popravi niti ne oporeka, na pritožbeno trditev o višini obrestne mere pa je sodišče druge stopnje že odgovorilo.

Ker pritožbeni razlogi v zvezi s popravnim sklepom niso podani, je sodišče to pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke

365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

Določila zveznega predpisa nekdanje SFRJ (ZOR) so bila uporabljena pri odločanju na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).