Jedro

Odločitev o plačilu uporabnine ni odvisna od tega, kako se bo v nepravdnem postopku za delitev solastnine fizično delila nepremičnina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti 72,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka.

2. Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da višje sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za prekinitev postopka ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Tožeča stranka trdi in dokazuje, da so deleži na nepremičnini drugače določeni, kakor je to vpisano v zemljiški knjigi. O tem pa že poteka nepravdni postopek, in dokler vprašanje tam ne bo rešeno, bi moralo sodišče tudi v tem postopku odločati o „pravi“ velikosti deležev in kaj ti deleži v naravi pomenijo. Brez rešitve tega vprašanja ni mogoče odločiti o zahtevku. Tožeča stranka zatrjuje, da je bilo v darilnih pogodbah, na podlagi katerih sta pravdni stranki pridobili solastniške deleže, jasno določeno, kaj komu pripada v naravi, v zemljiški knjigi pa so se le približno ovrednotili solastninski deleži. V zemljiški knjigi vpisani deleži tako glede na površino prostorov ne predstavljajo takega deleža, kot so bili podarjeni. Zato bi moralo v tem postopku sodišče ovrednotiti deleže, ki so določeni v zemljiški knjigi, oziroma jih ugotoviti v naravni, saj je to predhodno vprašanje. Glede na to je očitno, da je prvo sodišče napačno oziroma pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Že v predlogu za prekinitev je navedel, da nepremičnina še ni razdeljena v naravi in da se ne ve določno, kaj idealni deleži solastnikov pomenijo v naravi, se pa o tem že odloča v nepravdnem postopku. Prvostopenjski organ pa je tudi bistveno kršil določbe pravdnega postopka, ni razlogov o odločilnih argumentih, saj sklep ne obrazloži, zakaj ne gre za predhodno vprašanje. Tudi na ostale navedbe v predlogu ni odgovorjeno, tako, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je izpodbijana odločitev v celoti zakonita in pravilna, zato predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi tožnik vtožuje plačilo t.i. uporabnine – plačilo za uporabo večjega dela nepremičnine kot bi jo toženec lahko uporabljal glede na njegov solastninski delež. Prav ima toženec, da je velikost solastninskih deležev pravdnih strank predhodno vprašanje za razsojo. Vendar pa se velikost solastninskih deležev ne ugotavlja v nepravdnem postopku za delitev solastnine. Postopek delitve solastnine se lahko izvede le, ko med udeleženci ni spora o velikosti deležev; če tak spor obstoji, mora sodišče udeležence napotiti na pravdo (118. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). V nepravdnem postopku do dokončanja katerega toženec predlaga prekinitev tega postopka, sodišče torej ne bo ugotavljalo velikosti solastninskih deležev pravdnih strank tega postopka.

6. Za solastnino gre, ko ima na nerazdeljeni stvari lastninsko pravico več oseb, pri čemer vsakemu od solastnikov pripada računsko določen idealni delež te stvari. Solastnik nima izključne lastninske pravice na realnem delu stvari. Razdeljena ni stvar, temveč lastninska pravica, in sicer tako, da vsakemu solastniku pripada del lastninske pravice, ki se izrazi v računskem razmerju proti celoti lastninske pravice (gl. komentar k 65. členu v: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004). Šele, ko se solastnina razdeli, bodisi v nepravdnem postopku za delitev stvari v solastnini ali izvensodno z dogovorom – pogodbo, se v primeru fizične delitve določi kateri realni del nepremičnine pripada posameznemu lastniku. Ko gre za delitev stanovanjske ali poslovno-stanovanjske stavbe, se pri fizični delitvi vzpostavi etažna lastnina. Takrat odpade pravni temelj za zahtevek za plačilo uporabnine. Nepremičnina takrat ni več v solasti večih oseb, ki imajo skladno s prvim odstavkom 66. člena SPZ pravico imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršili pravice drugih solastnikov. Dokler nepremičnina v zvezi s katero poteka ta pravda, ne bo razdeljena v nepravdnem postopku, pa imajo solastniki pravico drug od drugega zahtevati navedenemu določilu skladno uporabo solastne stvari in posledično plačilo za uporabo stvari v večjem deležu, kot posameznemu solastniku pripada, iz naslova neupravičene obogatitve (členi 190 do vključno 198 Obligacijskega zakonika – OZ). Razdružitev solastnine tako ne bo v ničemer vplivala na v tej pravdi vtoževano plačilo uporabnine, saj tožnik vtožuje plačilo za obdobje od 23.3.2006 do 23.3.2011. 7. Prvostopenjsko sodišče je sicer izpodbijani sklep skopo obrazložilo, vendar je njegov preizkus kljub temu mogoč. Iz obrazložitve namreč izhajajo odločilna dejstva: da so deleži solastnikov določeni in delitev solastne nepremičnine ni vprašanje, od katerega bi bila odvisna odločitev glede plačila uporabnine. Ob pravilni uporabi materialnega prava so vsa ostala v predlogu za prekinitev postopka zatrjevana dejstva za odločitev o prekinitvi postopka nerelevantna, zato prvostopenjsko sodišče nanje ni bilo dolžno argumentirano odgovarjati.

7. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Tudi uradni preizkus izpodbijane odločitve v mejah razlogov, taksativno naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, procesnih kršitev ni pokazal, odločitev pa je materialnopravna pravilna.

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora tožniku povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožnik je upravičen do 50,00 EUR po tar. št. 3220 ZOdvT, 10,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 12,00 EUR DDV-ja po tar. št. 6007 ZOdvT. Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov, v kolikor bo toženec prišel v zamudo s plačilom, pa bo moral plačati še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).