Jedro

Glede na enak in časovno ponavljajoč (kontinuiran) način obsojenčevega ravnanja, opisano kaznivo dejanje v izreku prvostopenjske sodbe spada k tako imenovanim trajajočim kaznivim dejanjem. Njihova značilnost v razmerju do drugih kaznivih dejanj je, da storilec z vsakim naslednjim ravnanjem vzdržuje, obnavlja, celo krepi protipravno stanje, kot ga je povzročil z ravnanjem pred tem. V takšnih primerih pa rok za zastaranje kazenskega pregona teče od konca povzročenega protipravnega stanja, ko je bilo kaznivo dejanje z zadnjim storilčevim ravnanjem tudi materialno dokončano.

Vrhovno sodišče je povzeto navajanje povezalo s položaji iz četrtega odstavka 329. člena ZKP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V obrazložitvi zahteve citiranega dela zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 12. 2022 glede imenovanega B. B. ni mogoče enačiti z dokaznim predlogom. Ta lahko izvira le od predlagatelja, ki z dokaznim predlogom na artikuliran način izraža interes po ugotovitvi določenega, zanj pomembnega dejstva. Gre torej za formalno dejanje, sicer sodišče o utemeljenosti dokaznega predloga in s tem o upravičenosti predlagateljevega dejanja ne more odločiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 12158/2018 z dne 8. 12. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovani gospodarski družbi A., d.o.o., povrne škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem tako, da ji v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača 25.861,35 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen zapora, izrečena. Obsojenec je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) dolžan vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačati sodno takso ter po 94. členu ZKP še krivdno povzročene stroške. Oškodovani gospodarski družbi A. d.o.o. je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 25.861,35 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka v višini 42.141,29 EUR pa je bila oškodovana gospodarska družba napotena na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 12158/2018 z dne 6. 6. 2023 zavrnilo obsojenčevo pritožbo, prvostopenjsko sodbo potrdilo in obsojencu naložilo plačilo sodne takse v višini 290,00 EUR.

3. Obsojenčev zagovornik je 20. 10. 2023 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložil jo je zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "spremeni pravnomočno odločbo ali v celoti ali delno razveljavi določbo sodišča prve stopnje, višjega sodišča ali samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločanje, ali v sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču."

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante ter jo ocenila za neutemeljeno. Uveljavljane kršitve zakona, o katerih sta se sicer pravilno izrekli že nižji sodišči, niso podane, medtem ko ostala vložnikova zatrjevanja v zahtevi nimajo opore v pravnomočno ugotovljenih odločilnih dejstvih. Glede na to vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in zagovorniku. Za obsojenca sta se pošiljki vrnili z navedbo, da se je odselil in da pošiljke ni dvignil, zagovornik pa se o odgovoru ni izjavil. B.

6. Vložnik uveljavljanje kršitve kazenskega zakona ni opredelil, temveč je v obrazložitvi zahteve navajal, da je kazenski pregon za del opisanega kaznivega dejanja iz izreka prvostopenjske sodbe zastaral. Z obrazloženim vložnik po vsebini zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki ni podana.

7. Čeprav je po tabeli iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ustvarjen vtis o obsojenčevem enkratnem ravnanju v posameznem koledarskem letu, je po preostalem opisu kaznivega dejanja jasno, da je obsojenec ravnal na enak način, konkretno z izdajo računov in z izplačevanjem zneskov, skozi vsako posamezno leto ter hkrati iz leta v leto. Pomeni, da kaznivo dejanje ni bilo dokončano z zadnjim obsojenčevim ravnanjem v posameznem koledarskem letu, kot je to mogoče razumeti po obrazložitvi v zahtevi, ampak z njegovim zadnjim ravnanjem v letu 2013, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje.

8. Glede na enak in časovno ponavljajoč (kontinuiran) način obsojenčevega ravnanja, opisano kaznivo dejanje v izreku prvostopenjske sodbe spada k tako imenovanim trajajočim kaznivim dejanjem. Njihova značilnost v razmerju do drugih kaznivih dejanj je, da storilec z vsakim naslednjim ravnanjem vzdržuje, obnavlja, celo krepi protipravno stanje, kot ga je povzročil z ravnanjem pred tem. V takšnih primerih pa rok za zastaranje kazenskega pregona teče od konca povzročenega protipravnega stanja, ko je bilo kaznivo dejanje z zadnjim storilčevim ravnanjem tudi materialno dokončano (gl. nazadnje sodba Vrhovnega sodišča I Ips 47085/2015 z dne 8. 12. 2022).

9. Čeprav vložnik bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP kot izpodbojnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP izrecno ni uveljavljal, je Vrhovno sodišče glede na obrazložitev zahteve ugotovilo, da v delu, v zvezi z opisom kaznivega dejanja zatrjuje še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke navedenega prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja namreč, da je izrek prvostopenjske sodbe nejasen, saj je čas storitve kaznivega dejanja določen z obdobjem od 4. 5. 2009 do 31. 12. 2013, kakor tudi po posameznih koledarskih letih. S tem je enotnost kaznivega dejanja nezadostno in nejasno opredeljena, kar v nadaljevanju velja še za razloge v prvostopenjski sodbi.

10. Vložnik se moti. Po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je bilo to uvodno časovno opredeljeno z navedenim obdobjem od 4. 5. 2009 do 31. 12. 2013. Temu sledi opis obsojenčevega ravnanja s specifikacijo zneskov v tabeli, ki si jih je obsojenec izplačeval po posameznih koledarskih letih, potem zneskov, ki bi mu tedaj sicer pripadali in na koncu še zneskov, ki si jih je v teh letih neupravičeno izplačal. Smisel koledarskih let iz tabele v opisu kaznivega dejanja, tako ni v dodatni časovni zamejitvi obsojenčevega ravnanja, ampak v preglednosti razmerij med navedenimi zneski, ki na opredelitev kaznivega dejanja nimajo nobenega vpliva. Nenazadnje ugotovljeno izhaja tudi iz samih razlogov v 15. do 17. točke ter sklepno še iz 22. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe. Obrazložitev je razumljiva in posredno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niti v tem delu ni podana.

11. Jedro vložnikovih navajanj v zvezi z uveljavljanimi drugimi kršitvami določb kazenskega postopka, ki so po njegovem vplivale na pravilnost in zakonitost napadenih sodb, je v okoliščini, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče B. B. ter, da bi moralo zaslišati še pričo C. C., čeprav je njeno izpovedbo predhodno prebralo.

12. Vrhovno sodišče je povzeto navajanje povezalo s položaji iz četrtega odstavka 329. člena ZKP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V obrazložitvi zahteve citiranega dela zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 12. 2022 glede imenovanega B. B. ni mogoče enačiti z dokaznim predlogom. Ta lahko izvira le od predlagatelja, ki z dokaznim predlogom na artikuliran način izraža interes po ugotovitvi določenega, zanj pomembnega dejstva. Gre torej za formalno dejanje (prim. Mozetič P., v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Druga knjiga - 192. do 405. člen, ur. Šepec M., GV, Založba, Ljubljana 2023, stran 625), sicer sodišče o utemeljenosti dokaznega predloga in s tem o upravičenosti predlagateljevega dejanja ne more odločiti. Vrhovno sodišče se je zato strinjalo z ugotovitvijo sodišča druge stopnje v 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, da zaslišanja priče B. B. ni predlagal nihče ter še z umestno pripombo, da sta bila obsojenec in zagovornik na zadnjem naroku na glavni obravnavani izrecno pozvana k predlaganju dokazov in da tega niti tedaj nista storila, kot nista predlagala ponovnega zaslišanja priče C. C. Sodišče prve stopnje tako v nobenem od primerov ni imelo opraviti z dokaznim predlogom kot formalnim dejanjem, pa je zato jasno, da o tem, neobstoječem predmetu ni odločalo.

13. V ostalem vložnik z obrazložitvijo v zahtevi nasprotuje dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč glede višine dogovorjene provizije ter navaja dejstva, ki bi jih ti sodišči še morali upoštevati, da bi v zadevi drugače odločili. Pomeni, da vložnik na ugotovljeni način ne uveljavlja nobene od kršitev zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ampak zatrjuje zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, za kar pa zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni omejitvi v drugem odstavku tega člena ni mogoče vložiti.

C.

14. Ker uveljavljane kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, in ker je bila zahteva v delu vložena zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7112, 7113, 7152 ter 7301 Taksne tarife. S sodbo Vrhovnega sodišča ni bilo odločeno obsojencu v korist, obsojenec pa je po posredovanih podatkih sodišču prve stopnje, prejemnik primerno visokega osebnega dohodka.

16. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.