Jedro

Okoliščini, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in se zagovarjal, da se ga ne spominja, ne izključujeta krivdne oblike direktnega naklepa.

Izrek

Pritožbi obtoženega M. B. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I. odstavku 134. člena v zvezi s členom 16/II KZ. Za to kaznivo dejanje mu je določilo kazen tri leta zapora, nato pa mu z upoštevanjem določene enotne kazni deset mesecev zapora iz pogojne obsodbe, ki jo je preklicalo (sodba Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 20. 3. 2006, opr. št. K 119/2001) po 2. točki II. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora. Po I. odstavku 49. člena KZ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v hišnem priporu in priporu od 26. 5. 2006 od 8.30 ure dalje. Po II. odstavku 69. člena KZ je bila odvzeta lesena kuhinjska deska za rezanje. Po IV. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je bil obtoženec oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena istega zakona.

Zoper sodbo sta se pritožila obtoženec in zagovornik. Obtoženec se smiselno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji tako, da se mu pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu ne prekliče ter zniža kazen za obravnavano kaznivo dejanje.

Zagovornik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni (predloga ne konkretizira), podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo obtoženca je okrožna državna tožilka predlagala zavrnitev njegove pritožbe.

Višji državni tožilec svétnik F. H. je v pisnem predlogu, podanem po določbi II. odstavka 377. člena ZKP, predlagal zavrnitev obeh pritožb. Na predlog višjega državnega tožilca sta odgovorila obtoženec in zagovornik. V odgovorih vztrajata pri svojih pritožbenih navedbah in pritožbenih predlogih in predlagata naj sodišče druge stopnje predloga višjega državnega tožilca ne sprejme.

Pritožbi nista utemeljeni.

Z navedbo, da je bil prvostopenjski senat, ki so ga sestavljale same ženske do njega pristranski zato, ker je glede na izrečeno mu kazen večina krivde za obravnavano kaznivo dejanje odpadla nanj, ne da bi bilo ustrezno upoštevano, kaj ga je privedlo do kaznivega dejanja, obtoženec smiselno uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP. Po določbi II. odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev poimensko določenega sodnika ali sodnika porotnika iz izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najkasneje do konca glavne obravnave. Zato ga ne more prvič uveljavljati šele v pritožbi zoper izrečeno sodbo. S sestavo senata je bil obtoženec seznanjen na glavni obravnavi dne 4. 12. 2006. Iz zapisnika o glavni obravnavi s tega dne je razvidno, da po predstavitvi senata nanj nobena od strank ni imela pripomb. Okoliščina, da se obtoženec ne strinja z na prvi stopnji izrečeno mu kaznijo in jo sicer izpodbija v okviru uveljavljenega pritožbenega razloga glede odločbe o kazenski sankciji, pa sama zase ne daje nobene podlage za sklep, da mu je zaradi sestave senata po spolu sodil pristranski senat. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena ZKP, ki jo smiselno uveljavlja obtoženec s svojimi navedbami zato ni podana.

Zagovornik ni opredelil, katera kršitev kazenskega zakona naj bi bila konkretno podana. Iz navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v vprašanju obtoženčeve krivde izhaja, da meri na kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev je podana le v primeru, če sodišče napačno presodi, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obtoženca zaradi česar izreče oprostilno sodbo namesto obsodilne, ali če napačno presodi, da te okoliščine niso podane in izreče obsodilno sodbo namesto oprostilne. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega na podlagi presoje, da je v objektivnem pogledu dokazano mu kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti z direktnim naklepom, kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP ni podana. Zagovornik s tem, ko v pritožbi zatrjuje, da sodišče prve stopnje okoliščin v zvezi z obtoženčevo krivdo ni pravilno in popolno razjasnilo dejansko uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovornik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je obtoženec hude telesne poškodbe oškodovanki prizadejal naklepno in ne katero od blažjih oblik krivde. Po mnenju zagovornika je krivdna oblika direktnega naklepa, ki ga ugotavlja sodišče prve stopnje napačna že iz razloga ugotovljene bistveno zmanjšane prištevnosti obtoženca v času storitve kaznivega dejanja in dejstva, da se je obtoženec zagovarjal, da se dejanja ne spominja, zaradi česar je v zvezi z njegovim zagovorom, da je želel le, da bi oškodovanka prenehala govoriti, ostalo odprto vprašanje, kaj je imel obtoženec v namenu, ko je agresivno odreagiral zoper oškodovanko. S takim izvajanjem zagovornika ni moč soglašati. Na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ki se sklada z v izreku sodbe opisanim kaznivim dejanje tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati, ne daje nobene podlage za zaključek o malomarnostnem odnosu obtoženca do dejanja. Ugotovljen način izvršitve kaznivega dejanja (več silovitih udarcev s kuhinjsko desko za rezanje mesa po glavi oškodovanke) jasno kaže, da o malomarnem ravnanju obtoženca pri dejanju nikakor ne more biti govora, ampak le o naklepnem ravnanju obtoženca, s katerim je po lastnem zagovoru želel oškodovanko utišati. Ugotovljeno duševno stanje obtoženca v času storitve kaznivega dejanja kot stanje bistveno zmanjšane prištevnosti pa nikakor ne izključuje pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje kot izhaja sicer tudi iz opisa dejanja in sicer, da je obtoženec oškodovanki hude telesne poškodbe prizadejal z direktnim naklepom, ki ga je sodišče prve stopnje v sodbi utemeljilo tudi s povsem primernimi razlogi. Zato pritožba zagovornika, ko napada ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s kazensko odgovornostjo obtoženca ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenim navedbami obeh pritožnikov je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo še v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da zagovornik v okviru tega pritožbenega razloga neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih povezanih s presojo okoliščin, ki vplivajo na določitev kazenskega sankcije, ker da v njej ni obrazloženo, katere osebne lastnosti obtoženca so bile upoštevane in da v izpodbijani sodbi niti zapisano ni, katere obteževalne in olajševalne okoliščine so bile upoštevane pri odmeri kazni. Taka trditev zagovornika nima nikakršne podlage v razlogih sodbe na strani 11 in 12, kjer je sodišče prve stopnje dovolj jasno in razumljivo utemeljilo, katere olajševalne in obteževalne okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni, in v zvezi z ugotovljeno predkaznovanostjo obtoženca pred sodiščem, ki jo je povezalo z mnenjem izvedenca psihiatrične stroke izpostavilo obtoženčevo agresivnost in nasilnost kot tisti lastnosti, ki kažeta, kakšna osebnost obtoženec je.

Oba pritožnika neutemeljeno zatrjujeta tudi, da je bil obtoženec prestrogo kaznovan. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje odmerilo povsem primerno kazen zapora, mu zakonito preklicalo pogojno obsodbo ter mu z upoštevanjem v njej določene kazni zapora izreklo tudi povsem primerno enotno kazen zapora. Pri odmeri kazni za obravnavano kaznivo dejanje je pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja, ki se kaže v izjemni agresivnosti obtoženca napram oškodovanki in tudi posledicah, ki jih zaradi njegovega ravnanja utrpela, vse okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ugotovljeno krivdo obtoženca, kot olajševalne okoliščine, da je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, da ga je priznal in obžaloval in kot obteževalno okoliščino njegova kaznovanost pred sodiščem zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, predvsem nad družinskimi člani, še zlasti pa oškodovanko. Zato se obtoženec s poudarjanjem okoliščine, da je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kateri je že sodišče prve stopnje dalo ustrezno težo, ne more uspešno zavzemati za znižanje kazni. Enako velja tudi za v obeh pritožbah izpostavljeni okoliščin, da je obtoženec dejanje priznal in ga obžaloval. Obtoženčevo priznanje dejanja, ob istočasnem zatrjevanju, da se ga ne spominja, ni namreč pripomoglo k skrajšanju postopka, zato je na prvi stopnji dobilo ustrezno težo. Ustrezno težo pa je dobilo tudi obtoženčevo obžalovanje kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je obtoženčevo obžalovanje dejanja utemeljeno štelo kot tako, da mu ni mogoče brezpogojno verjeti. Za tako oceno je imelo trdno podlago v pravnomočno končanih kazenskih postopkih zoper obtoženca. Ti izkazujejo, da obtoženec vsakokrat obžaluje storjeno kaznivo dejanje na škodo svojih ožjih družinskih članov in zagotavlja, da se kaj takega ne bo več ponovilo, kar vse pa ostaja le pri praznih obljubah. Zato zagovornik tudi s sklicevanjem na izvedenca psihiatrične stroke ne more doseči drugačnega vrednotenja obtoženčevega obžalovanja, kot ga je ovrednotilo sodišče prve stopnje. Do znižanja obtožencu določene kazni za obravnavano kaznivo dejanje pa ne more privesti tudi obtoženčevo opisovanje, da se doma na kmetiji zaradi njemu odvzete prostosti in zato ker oškodovanka ni zmožna skrbeti za kmetijo dela ogromna materialna škoda. Take posledice so bile za obtoženca, ki že ima izkušnjo tudi s prestano kaznijo zapora za kazniva dejanja storjena na škodo iste oškodovanke vnaprej predvidljive. Prav tako do odločitve v njegovo korist ne more privesti z ničemer podkrepljena trditev, češ da tudi oškodovanka, s katero da se sedaj razumeta, prosi za znižanje izrečene mu kazni.

Za obtoženčev predlog naj se mu pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. K 119/2001 ne prekliče, pa ni zakonske podlage. Po določbi I. odstavka 52. člena KZ mora namreč sodišče preklicati pogojno obsodbo, če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katero je izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen. Obtoženec je obravnavano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi, za obravnavano kaznivo dejanje mu je bila določena kazen tri leta zapora, kar pomeni, da je preklic pogojne obsodbe po zakonu obvezen. Zato niso podani razlogi za ugoditev pritožbama obtoženca in zagovornika, s katerimi se zavzemata za spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji v obtoženčevo korist. Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev zakona iz I. odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženec in zagovornik s pritožbo nista uspela, zato bi moral obtoženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino. Ker po ugotovitvah sodišča prve stopnje obtoženec nima lastnih dohodkov in ne premoženja, izrečena pa mu je tudi daljša zaporna kazen, je sodišče druge stopnje obtoženca oprostilo plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.