Jedro

Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati, česar tožena stranka ni storila, saj ni mogoče šteti, da dokazni predlogi z zaslišanjem strank ali prič pomenijo takšno zahtevo, ker ni nujno, da bo sodišče predlogom ugodilo. Na predlog tožeče stranke za izvedbo naroka pa se tožena stranka ne more sklicevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 141941/2011 z dne 3. 10. 2011 v veljavi v dajatvenem in stroškovnem delu izreka (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 446,04 EUR, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Višje sodišče je z vpogledom v AJPES ugotovilo, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 1506/2012 z dne 30. 1. 2014 nad toženo stranko začet stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ko je postopek prekinjen, sodišče načeloma ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (drugi odstavek 207. člena ZPP). Vendar pa v primeru, ko do prekinitve pride po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank (oziroma so zanje potekli roki), le odločba pritožbenega sodišča še ni bila izdana, ni ovir za izdajo takšne odločbe (drugi odstavek 207. člena ZPP). (1) Glede na to, da se je rok za vložitev odgovora na pritožbo iztekel že 20. 6. 2013, so predhodno navedeni pogoji izpolnjeni. Zato je višje sodišče o pritožbi odločilo. Uvodoma je ugotovilo, da je tožeča stranka obravnavano terjatev prijavila v stečajnem postopku in ji je bila prerekana.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

8. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da nobena izmed strank ni predlagala izvedbe naroka, ker je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišanje, to pa je predlagala tudi tožeča stranka v dopolnitvi tožbe pod dokaz (zaslišanje). S temi pritožbenimi navedbami smiselno opozarja na procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, če sodišče izda sodbo brez naroka, čeprav bi ga moralo opraviti. Očitana kršitev ni podana, saj sta si pravna teorija in sodna praksa enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, česar tožena stranka ni storila, saj ni mogoče šteti, da dokazni predlogi z zaslišanjem strank ali prič pomenijo takšno zahtevo, ker ni nujno, da bo sodišče predlogom ugodilo. (2) Na predlog tožeče stranke pa se tožena stranka ne more sklicevati. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov (ki jih je priložila zgolj tožeča stranka). Zato očitana procesna kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Tožena stranka v pritožbi ponavlja trditve, ki jih je navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prim. 3. točko pripravljalne vloge na red. št. 10 spisa). Navaja namreč, da je pri tožeči stranki 18. 3. 2011 naročila dobavo in montažo požarne zavese, ki jo je tožeča stranka 18. 4. 2011 dostavila in zmontirala (kar med strankama ni bilo sporno). Ponavlja tudi to, da bi morali vsi podizvajalci skupaj zagotoviti, da je objekt primeren za predajo in da montaža zavese ni bila opravljena skladno s pravili stroke, poleg tega pa opravljeno delo še ni bilo predmet kvalitativnega pregleda, ker se stranki nista mogli uskladiti glede končnega prevzema del, saj tudi delo ni bilo opravljeno tako, kot bi moralo biti.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so te navedbe preveč pavšalne, da bi jih sploh bilo mogoče obravnavati. Tožena stranka v pritožbi v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni podala konkretnih navedb v zvezi s tem, kaj pri požarni zavesi ne deluje, navaja, da bi lahko o dejstvu, da je prišlo do napak pri montaži in tudi do reklamacij požarne zavese, izpovedala zakonita zastopnika strank, ki sta ju pravdni stranki predlagali za zaslišanje, s čimer bi se razjasnilo dejansko stanje. Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem strank. Zaslišanje je sredstvo za dokazovanje dejstev, ki morajo biti predhodno zatrjevana. Tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje trditev o tem, da bi grajala napake opravljenega dela niti ni podala. Zato gre v tem delu tudi za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

11. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla tudi to, da se končni obračun zgrajenega objekta opravi po kvalitativnem pregledu objekta ob primopredaji, katerega namen je ugotoviti, ali so izpolnjene vse pogodbene obveznosti in ali so pogodbena dela kakovostno izvedena. Navedla je, da se sestavi zapisnik kakovostnega pregleda, v katerem se navedejo vse pomanjkljivosti zgrajenega objekta in roki za njihovo odpravo, pri čemer lahko v takšnem primeru naročnik del dogovorjene cene zadrži (kot zavarovanje) oziroma uporabi za odpravo napak, če napake niso odpravljene v roku. Pri tem pa ni podala prav nobenih trditev, iz katerih bi izhajalo, da so določbe Posebnih gradbenih uzanc, na katere se sklicuje (66. in 68. člen PGU), v dani dejanski situaciji, uporabljive, kot je to pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka razen tega, da se požarna zavesa ne prilega popolnoma, ni navedla ničesar več, kar bi se nanašalo na konkretnega izvajalca (tožečo stranko), ni navedla ničesar v zvezi z ugotovitvami ob primopredaji (za katero obenem trdi, da ni bil izvedena), niti ni navedla, ali je tožeči stranki določila rok za odpravo napak in ali je ta rok že potekel. Nadalje ni pojasnila niti, katerega od jamčevalnih zahtevkov uveljavlja.

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 41/1997, z dne 04. 12. 1998 in V. Rijavec in ostali: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, II. knjiga, str. 311

(2) Glej: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722