Jedro

Delavcu invalidu III. kategorije, ki ima delno invalidsko pokojnino, na podlagi preostale delovne zmožnosti pa dela polovični delovni čas, pripada odpravnina zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ob upoštevanju dvojnega zneska mesečne plače, ki bi jo prejel, če bi delal polni delovni čas, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in ne le polovica odpravnine zaradi dela s polovičnim delovnim časom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: " 1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto znesek razlike odpravnine v znesku 4.121,20 EUR, od tega zneska plačati prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2007 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

2. V presežku, do bruto zneska 5.865,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2007 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 289,25 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 197,36 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.865,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2007 dalje do plačila ter za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 553,67 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo se je v odprtem pritožbenem roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter odloči o stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. V pritožbi najprej izpostavlja vprašanje, ali delavcem invalidom, ki so delno invalidsko upokojeni in prejemajo (kot tožnica), plačo za polovični delovni čas in delno invalidsko pokojnino, pripada le polovica odpravnine, ali pa takšnim delavcem pripada odpravnina v celoti, kot bi jo prejemali, če bi delali poln delovni čas. Nadalje opozarja, da bi se morala za toženo stranko uporabljati Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine, in ne Kolektivna pogodba za tekstilno industrijo, saj KP dejavnosti trgovine pri višini odpravnine dopušča 20-kratnik osnove za določitev višine, Kolektivna pogodba za tekstilno industrijo pa 10-kratnik, enako kot ZDR. Tožena stranka je tožnico diskriminatorno obravnavala, čeprav 5. člen ZZRZI prepoveduje diskriminacijo, ne le pri zaposlovanju in v času trajanja delovnega razmerja, temveč tudi v zvezi s prenehanjem zaposlitve, to pa pomeni tudi glede pravic invalidov, kot je odpravnina. Opozarja na 66. člen ZDR, ki izenačuje pravni položaj invalidov z drugimi delavci, zato v obravnavani zadevi ni relevantna določba 3. odstavka 64. člena ZDR, ki določa, da delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, uveljavlja pravice sorazmerno času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Po mnenju tožnice je potrebno upoštevati tudi 2. odst. 188. člena ZPIZ-1, ki določa, da se kot polni delovni čas šteje tudi čas, ki ga prebije v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa invalid s pravico do delne invalidske pokojnine. Tožnica meni, da je potrebno izenačiti položaj delavcev, ki so odpuščeni iz razloga nesposobnosti, s tistimi, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je potrebno v skladu s 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) od odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti plačati prispevke v višini 22,10 %, pri odpovedi iz poslovnega razloga pa se od odpravnine ne plačujejo prispevki. Namen prispevkov za socialno varnost je v tem, da lahko zavarovanci iz prispevkov uveljavijo pravice, med drugim tudi, da se jim prispevki štejejo v pokojninsko osnovo. Če ni tako, potem ne gre za prispevke, temveč za davek, ne glede na to, kako se imenuje. Odpravnine pa po določilih Zakona o dohodnini (ZDoh-1) niso obdavčene. Pravilnik o določitvi odpravnin zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov za namene izvajanja zakona o dohodnini in zakona o prispevkih za socialno varnost (pravilnik) v 2. členu taksativno našteva odpravnine, ki se nanašajo na operativne razloge in določa, da gre za odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pravilnik je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ki določa, da lahko država predpisuje davke, carine in druge dajatve le z zakonom, podzakonski akti pa morajo biti v skladu z ustavo in zakoni. Pravilnik namreč po mnenju tožeče stranke protiustavno posega v zakonsko materijo ter ga zato ni dopustno uporabiti. Nadalje povzema določbo 5. odstavka 3. člena ZPSV, ki določa, da se ne glede na prejšnji odstavek prispevki za socialno varnost obračunavajo in plačujejo pri jubilejnih nagradah, odpravninah in solidarnostnih pomočeh ter povračilih stroškov v delu, ki presegajo s predpisom vlade določen znesek teh prejemkov, ki se v skladu z zakonom o dohodnini ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Verjetno je s terminom odpravnina mišljena odpravnina ob upokojitvi, in se nanjo tudi nanaša Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (uredba), vendar 2. odstavek 1. člena citirane uredbe določa, da se smiselno uporablja tudi za potrebe 3. člena ZPSV. Ker 2. odstavek 1. člena uredbe ne govori samo o odpravnini ob upokojitvi v smislu 10. člena uredbe (ki iz davčne osnove izvzema odpravnino ob upokojitvi do 3.443,00 EUR), ampak le o odpravnini, bi bilo potrebno šteti, da se plačujejo prispevki tudi pri odpravnini zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti le od razlike, ki presega 3.443,00 EUR in ne od celotne odpravnine. Nadalje navaja, da je bil 7/a člen novele ZPSV iz leta 1998 v nasprotju s 455. členom ZPIZ-1, in se od 1. 1. 2000 ne uporablja več. Opozarja na spremembo zakonodaje o dohodnini, saj je novi ZDoh (Uradni list RS, št. 54/2004) pojasnil termin odpravnin iz operativnih razlogov glede določbe ZDR/02, ko v 8. točki 31. člena določa, da se odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 1. odstavka 66. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas, po 2. odstavku 66. člena ZDR pa ima delavec iz prejšnjega odstavka, ki dela krajši delovni čas, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pri krajšem delovnem času torej ZDR posebej izenačuje pravice invalidov s pravicami delavcev, ki delajo polni delovni čas. Gre torej za posebni primer krajšega delovnega časa, ki ga predvideva 3. odstavek 64. člena ZDR, po katerem imajo sicer delavci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavci, ki delajo polni delovni čas in jih uveljavljajo sorazmerno času, za katerega so sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače. Ker torej ZDR pravice delavcev invalidov, ki v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju delajo krajši delovni čas, izenačuje z delavci, ki delajo polni delovni čas, je v obravnavani zadevi podan pravni položaj, ko tožnici, ki je invalid III. kategorije na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. 6032634 z dne 9. 5. 2005 (priloga A7) ter je bila pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2005 (priloga A6) zaposlena za polovični delovni čas, pripada odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 1. odstavku 109. členu ZDR v višini, kot če bi delala polni delovni čas. To pomeni, da je potrebno pri višini odpravnine upoštevati dvojni znesek mesečne plače, ki jo je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Drugačno razlogovanje bi namreč pripeljalo do situacije, ko bi bili invalidi neupravičeno prikrajšani za odpravnino; bili bi torej v slabšem položaju kot pred nastankom invalidnosti, bistvo posebnih določb, ki se nanašajo na invalide, pa je ravno v tem, da se delavcu zagotovi enak položaj, kot ga je imel pred invalidnostjo.

Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da mora delodajalec pri izplačilu odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti obračunati in odvesti prispevke, delavcu pa izplačati neto znesek odpravnine. Po določbi 1. odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96, s spremembami; v nadaljevanju: ZPSV), plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, če ni z zakoni drugače določeno, po 3. odstavku 3. člena ZPSV pa ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena in ne glede na to, če je to z zakoni drugače določeno, plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi iz vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov, po predpisih o delovnih razmerjih in od premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, od katerih se po drugem odstavku 368. člena ZPIZ-1 ne plačujejo prispevki za socialno varnost. ZPSV, ki je bil sprejet leta 1996, ter v 3. odstavku 3. člena noveliran z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 3/98; v nadaljevanju: ZPSV-B), glede izvzetja plačevanja prispevkov uporablja terminologijo starega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju: ZDR/90), saj določa, da se prispevki ne plačujejo od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) ne pozna več prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov, vendar se oprostitve plačevanja prispevkov pri operativnih razlogih lahko nanašajo na nov institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Poslovni razlog je namreč v skladu s 1. alineo 1. odstavka člena 88. člena ZDR podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tako odpoved iz operativnih razlogov po ZDR/90, kot tudi odpoved iz poslovnega razloga, predpostavljata utemeljen in resen razlog za prenehanje delovnega razmerja na strani delodajalca.

Po ZDR/90 ter ZTPDR so se odpravnine izplačevale izključno v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov (trajno presežni delavci), ne pa zaradi prenehanja delovnega razmerja iz drugih razlogov. Že na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da se lahko 3. odstavek 3. člena ZPSV nanaša le na odpravnine, ki so delavcem izplačane zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa eventualno tudi na odpravnine, izplačane zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Za pritožbeno rešitev zadeve torej ni odločilna natančnejša opredelitev tistih odpravnin, določenih v novem ZDR, ki se v skladu z 1. alineo 3. točke 19. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, s spremembami: ZDoh) in 3. odstavkom 3. člena ZPSV štejejo za odpravnine, izplačane zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih iz delovnih razmerij, v smislu določbe 1. odstavka 1. člena člena Pravilnika o določitvi odpravnin zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov za namene izvajanja zakona o dohodnini in zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 114/02, s spremembami; v nadaljevanju: pravilnik). Pravilnik v 2. členu šteje za odpravnine iz 1. člena pravilnika odpravnine, ki so delavcem izplačane zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca:

1. iz poslovnih razlogov (1. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR),

2. v stečajnem postopku ali postopku likvidacije, ki jo izvede sodišče (103. člen ZDR),

3. v primeru potrjene prisilne poravnave (106. člen ZDR) ali

4. v drugih primerih začetega postopka za prenehanje delodajalca (108. člen ZDR); pri čemer se po 2. odstavku 2. člena pravilnika za odpravnine iz prejšnjega člena štejejo tudi odpravnine delavcem, ki imajo v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR pravico do odpravnine, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov.

Pravilnik je torej le za potrebe izvajanja dohodninske zakonodaje ter ZPSV natančneje opredelil tiste odpravnine, ki se štejejo za odpravnine iz operativnih razlogov, pri čemer je, kot je že zgoraj navedeno, mogoče sklepati, da se 3. odstavek 3. člena ZPSV nanaša le na odpravnine, izplačane delavcem zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato niso utemeljene obširne pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da naj bi bil pravilnik v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/91, s spremembami; v nadaljevanju: URS) in zakoni, oziroma da pravilnik posega v materijo, ki jo je mogoče po 147. členu URS urejati le z zakonom.

Po določbi 4. odstavka 3. člena ZPSV se prispevki za socialno varnost iz prejšnjega odstavka obračunavajo in plačujejo iz bruto prejemkov, po 1. alinei 5. odstavka 3. člena ZPSV pa se ne glede na prejšnji odstavek prispevki za socialno varnost obračunavajo pri jubilejnih nagradah, odpravninah in solidarnostnih pomočeh in povračilih stroškov v delu, ki presegajo s predpisom vlade določen znesek teh prejemkov, ki se v skladu z zakonom o dohodnini ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Glede odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pa vlada ni sprejela predpisa, ki bi določal znesek prejemka, ki se ne bi všteval v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Po določbi 10. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uradni list RS, št. 140/2006; v nadaljevanju: uredba), se odpravnina ob upokojitvi ne všteva v davčno osnovo do višine 3.443,00 EUR. Vlada je torej v skladu s pooblastilom iz 5. odstavka 3. člena ZPSV določila ta znesek le za odpravnino ob upokojitvi, ne pa tudi za odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pri tem ni utemeljeno razlogovanje tožeče stranke, da je potrebno ob smiselni uporabi 2. odstavka 1. člena uredbe znesek iz 10. člena upoštevati pri odpravnini zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Citirani 2. odstavek 1. člena Uredbe namreč določa, da se uredba smiselno uporablja tudi za potrebe 45., 57., 106., in 107. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju: ZDoh-2), 3. člena Zakona o posebnem davku na določene prejemke (Uradni list RS, št. 72/93, s spremembami) in 3. člena ZPSV. Uredba določa znesek, ki se ne všteva v davčno osnovo, le za odpravnino zaradi upokojitve, zato smiselna uporaba uredbe ne more pomeniti, da se nanaša tudi na odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Glede na vse navedeno je tožnica upravičena do odpravnine v skupnem bruto znesku 8.242,40 EUR, ki je izračunana ob upoštevanju dvojnega zneska mesečne plače, ki jo je tožnica prejela oziroma ki bi jo prejemala, če bi delala polni delovni čas, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (1. odst. 109. člena ZDR). Ker je tožena stranka tožnici že obračunala in izplačala polovico odpravnine od bruto zneska 4.121,20 EUR (priloga A3), je pritožbeno sodišče na podlagi 4. odst. 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožnici prisodilo razliko odpravnine v enaki višini (bruto), od katere mora tožena stranka odvesti prispevke ter tožnici izplačati neto znesek odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po prenehanju delovnega razmerja, to je od 24. 2. 2007. V preostalem pa je bilo potrebno pritožbo po 353. členu ZPP zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Navedeni znesek namreč predstavlja zahtevek za plačilo razlike do bruto zneska odpravnine, glede katere pa tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožena stranka je pravilno obračunala in odvedla prispevke v višini 22,1 % za polovico odpravnine, tožnici pa izplačala neto znesek odpravnine, zato je bil v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Na drugačno odločitev od izpodbijane tudi ne more vplivati pritožbeno navajanje, da bi bilo potrebno uporabiti določila Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine (Uradni list RS, št. 111/2007 s spremembami; panožna KP trgovine) in ne Kolektivno pogodbo za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti (Uradni list RS, št. 5/98 s spremembami; KPtoupd). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da za toženo stranko ne velja panožna KP trgovine, ampak KPtoupd, ki je bila sklenjena pred uveljavitvijo ZDR/2002, zato ne ureja odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Posledično, ker je tožnica s pritožbo delno uspela, je upravičen do sorazmernega dela stroškov pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroškov. Glede na vrednost predmeta spora (5.865,18 EUR in uspeha v postopku (70,26 %), je tožnica ob upoštevanju tar. št. 15 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003, s spremembami; v nadaljevanju: OT) upravičen do 400 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 10. 10. 2007, 300 točk za poravnalni narok in narok za glavno obravnavo, 2 % administrativne stroške, 20 % DDV, 71,73 EUR sodne takse, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 591,40 EUR, ob upoštevanju uspeha 415,52 EUR. Sodišče prve stopnje je stroške tožene stranke pravilno odmerilo in priznalo v višin 424,58 EUR, ob upoštevanju uspeha tožene stranke 29,74 %, pa je tožena stranka upravičena do povračila stroškov v znesku 126,27 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka upravičena do stroškov postopka v znesku 289,25 EUR. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, je hkrati rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da zakonske zamudne obresti pričnejo teči po preteku osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

Za sestavo pritožbe pripada tožnici 500 točk, kar ob upoštevanju uspeha, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, skupaj znaša 197,36 EUR.

Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnice ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena, v povezavi s 155. členom ZPP.

Ker niti prisojeni, niti zavrnilni del sodbe ne dosegata revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) in določbo 32. člena citiranega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 - ZPP-D) odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.