11. 2. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Avguština Rozmana, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Žejn, d. o. o., Ljubljana, na seji 11. februarja 2021

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 68.a člena in drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 271/2017 z dne 15. 11. 2017 in sodbo Upravnega sodišča št. I U 1625/2016 z dne 1. 6. 2017 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik v 1. točki izreka navedenima zakonskima določbama očita neskladje z 2., 27., 28., 33., 147. in 155. členom Ustave.

2.Drugi odstavek 68.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da se davek odmeri od davčne osnove, ki je enaka ugotovljeni razliki med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo, je po mnenju pobudnika nejasen in nedoločen, ker ne določa nikakršnih metod za ugotavljanje davčne osnove, zato naj bi bil v neskladju z 2. členom Ustave. V zvezi s tem očitkom se pobudnik sklicuje na odločbo št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 (Uradni list RS, št. 22/14, ter OdlUS XX, 22), s katero naj bi Ustavno sodišče ugotovilo neskladje izpodbijanega zakona s 147. členom Ustave, ker ni določal metod množičnega vrednotenja nepremičnin.

3.Četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2, ki je določal,[1] da se od davčne osnove, ugotovljene po drugem odstavku tega člena, izračuna in plača davek po 70% stopnji, ki se šteje za dokončen davek, naj bi bil zaradi višine davčne stopnje določba kaznovalne narave in zato v neskladju s kazenskimi postopkovnimi jamstvi iz 27. in 28. člena Ustave, prav tako pa naj bi posegal v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

4.Tretjemu odstavku 68.a člena ZDavP-2, ki je določal, da se postopek po tem členu uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden, pobudnik v zvezi z razlago 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 111/13 – v nadaljevanju ZDavP-2G), ki naj bi jo v njegovem konkretnem primeru sprejeli davčna organa in sodišča, očita retroaktivno učinkovanje, ki ni v skladju s 155. členom Ustave. Meni, da se 68.a člen ZDavP-2, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2014, ne sme uporabiti za davčna obdobja pred tem, prav tako ne za obdavčitev dohodkov, glede katerih je pravica do odmere davka v času uvedbe postopka že zastarala.

5.Drugemu odstavku 111. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR, očita neskladnost s 14. in 22. členom Ustave, ker davčne zavezance, katerih pričakovani davčni dolg znaša več kot 50.000 EUR, obravnava strožje, ker za te primere določa avtomatično zavarovanje, medtem ko mora davčni organ pri zavezancih, katerih pričakovani davčni dolg je nižji, za zavarovanje izkazati, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Določba naj bi bila tudi v neskladju z načelom pravne varnosti in načelom določnosti predpisov, ker naj bi davčnemu organu omogočala arbitrarno ravnanje, saj mu omogoča, da vedno navede višji znesek predvidenega oziroma ocenjenega davčnega dolga (in tako zadosti pogojem za izdajo sklepa o zavarovanju).

6.Pobudnik vlaga tudi ustavno pritožbo, s katero izpodbija sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo njegovo tožbo zoper sklep, s katerim je davčni organ odredil predznambo zastavne pravice na njegovih nepremičninah z veljavnostjo do dneva izpolnitve davčne obveznosti. Z navedenim sklepom je davčni organ zavaroval izpolnitev pritožnikove davčne obveznosti, ki naj bi nastala po izvedbi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2. V sklepu, izdanem na podlagi 111. člena ZDavP-2,[2] davčni organ pojasnjuje, da je v postopku odmere davka od nenapovedanih dohodkov za obdobje od leta 2009 do leta 2014 ugotovil, da je pritožnik razpolagal s sredstvi v višini 5.562.261,39 EUR. Ob upoštevanju njegovih napovedanih dohodkov in drugih odbitnih postavk je zaključil, da njegovo nepojasnjeno trošenje znaša 3.442.002,74 EUR. Glede na 70 % davčno stopnjo naj bi pričakovana davčna obveznost znašala 2.409.401,92 EUR. Upravno sodišče je ocenilo, da je davčni organ verjetno izkazal tako obstoj davčne obveznosti kot njeno višino. Pritožnikove očitke glede višine pričakovane davčne obveznosti je zavrnilo kot neutemeljene. Ocenilo je, da pritožnik glede tega v dejanskem pogledu ne pove nič konkretnega, pri čemer naj bi bil s podatki, s katerimi davčni organ razpolaga, v davčnem postopku tudi seznanjen in pozvan k dajanju podatkov in pojasnil. Kot neupoštevne je zavrnilo tožbene ugovore, ki se nanašajo na samo odmero davka po 68.a členu ZDavP-2, češ da to ni predmet obravnave v tem postopku.

7.Pritožnik Upravnemu sodišču očita, da je spregledalo njegove navedbe o neskladnosti zakonskih določb, ki jih izpodbija s pobudo, ki jih je podal že v tožbi. S tem naj bi kršilo 22. in 23. člen Ustave. Navaja tudi, da davčni organ v sklepu o zavarovanju ni pojasnil, iz česa konkretno je ugotovil višino bodočega davčnega dolga in na kakšen način ter iz kakšnih evidenc naj bi pridobil podatke, s čimer naj bi kršil 22., 23. in 25. člen Ustave. Stališče Upravnega sodišča, da konkretnejša obrazložitev niti ni potrebna, pa po mnenju pritožnika pomeni, da si davčni organ lahko dejansko izmisli višino davčnega dolga.

8.Pritožnik navaja, da izpodbija tudi sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je to zavrglo revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča, vendar zoper to odločitev ne navaja nobenih očitkov.

B.

9.Pobudnik sicer navaja, da izpodbija 68.a člen ZDavP-2 v zvezi s prehodno določbo 25. člena ZDavP-2G, vendar iz njegove vloge izhaja, da po vsebini nasprotuje le 68.a členu ZDavP-2. Zato je Ustavno sodišče opravilo preizkus le glede 68.a člena in drugega odstavka 111. člena ZDavP-2.

10.Po drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča ta pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

11.Zaradi navedene odločitve se Ustavno sodišče ni opredeljevalo do vprašanja, ali so za obravnavo pobude v delu, s katerim ta izpodbija ustavnost 68.a člena ZDavP-2, v celoti izpolnjene procesne predpostavke.

12.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Ustavno sodišče je tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 delno razveljavilo z odločbo št. U-I-113/17 z dne 30. 9. 2020 (Uradni list RS, št. 145/20).

[2]Ta v drugem odstavku določa: "Davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000 eurov."