Jedro

260. člen ZIZ taksativno določa, kakšno predhodno odredbo lahko sodišče odredi in med njimi je v zvezi z nepremičnino dolžnika izrecno omenjena (zgolj) predznamba zastavne pravice. Predhodne odredbe z vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve zakon ne pozna in njene izdaje ne predvideva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Ugovoru tožene stranke se ugodi in se sklep o izdani predhodni odredbi z dne 11. 11. 2011 razveljavi ter predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi z dne 11. 11. 2011 (I. točka izreka) ter odločilo, da so stroški ugovornega postopka nadaljnji pravdni stroški (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, pravočasno pritožuje tožena stranka (svojo vlogo je sicer označila kot ugovor, vendar pa jo je treba vsebinsko obravnavati kot pritožbo). Navaja, da je izpodbijana odločitev napačna in preuranjena, saj odločitev sodišča prve stopnje še ni pravnomočna.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa, v okviru 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede predlagane vrste predhodne odredbe.

6. Tožeča stranka je predlagala izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve v znesku 174.100,09 EUR s pripadki tako, da se pri toženi stranki lastni nepremičnini zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, vse v korist tožeče stranke in da ta predhodna odredba velja še osem dni po pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe.

7. 260. člen ZIZ taksativno določa, kakšno predhodno odredbo lahko sodišče odredi in med njimi je v zvezi z nepremičnino dolžnika izrecno omenjena (zgolj) predznamba zastavne pravice (6. točka 1. odst. 260. člena ZIZ). Takšne predhodne odredbe, kot jo je predlagala tožeča stranka, zakon ne pozna in njene izdaje ne predvideva (1).

8. Ker je tožeča stranka predlagala zavarovanje terjatve s predhodno odredbo, ki jo ZIZ ne predvideva, je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeniti tako, da se ugovoru toženke ugodi, sklep o izdani predhodni odredbi razveljavi in predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Sodišče druge stopnje pa ni posegalo v odločitev o ugovornih stroških (in sicer v odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi z odgovorom na ugovor tožene stranke, saj toženka stroškov ugovora ni priglasila). Odločitev je namreč pravilna. Stroški v zvezi s postopkom zavarovanja, ki teče v okviru pravdnega postopka, so sestavni del pravdnih stroškov in se o njihovi povrnitvi odloči s končno odločbo (4. odst. 163. člena ZPP). Zato je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrditi in pritožbo tožene stranke zavrniti (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker ni bila predlagana prava predhodna odredba, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z razlogi sodišča prve stopnje o tem, ali so podani pogoji za njeno izdajo v smislu 1. odst. 257. člena ZIZ in prve alineje 1. odst. 258. člena ZIZ.

(1) Tako tudi sodna praksa: odločba VS RS II Ips 259/2011 in VSC I Cp 1054/2008, in teorija: Dida Vovk, Izvršba in zavarovanje, CIP, 2000, str. 385.