Jedro

Za uporabo 3. točke 1. odstavka 9. člena Splošnih pogojev, na katere se sklicuje tožena stranka, morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da gre za trening, oziroma javno tekmo in da zavarovanec sodeluje kot registriran član. Ne zadošča torej, da je športnik izpolnjeval vse pogoje za registracijo in bi lahko bil registriran, ampak je potrebno, da je bil dejansko registriran.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v N. obsodilo toženo stranki na plačilo 8.000.000,00 SIT zavarovalnine, kar predstavlja razliko med že izplačano zavarovalnino in celotno zavarovalno vsoto po dveh policah, ki bi tožniku pripadla za 100 % invalidnost in za dnevno odškodnino 200 dni, dnevno nadomestilo 170 dni in zdraviliško zdravljenje 30 dni. Ugotovilo je, da tožnik ni bil registriran kolesar, zato zanj ne pride v poštev določba 3. točke prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje (v nadaljevanju Splošni pogoji), kar pomeni, da obveznost zavarovalnice ni zmanjšana. Tožena stranka mora od prisojenega zneska plačati še zamudne obresti od 25.8.2002 in tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 561.767,60 SIT. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo zaradi zastaranja.

Zoper sodbo se tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče uporabilo napačno materialno pravo, saj izplačani zneski že predstavljajo celotno zavarovalno vsoto. Zavarovalne vsote so bile namreč znižane s kasnejšimi dodatki k polici in klavzulami, ki pa jih sodišče ni upoštevalo in je uporabilo stare zavarovalne vsote. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, da tožnik ni bil registriran tekmovalec. K.Z.S. je namreč izdala listino, iz katere je razvidno, da je bil tožnik v spornem obdobju registriran, te listine ne more izpodbiti pričanje generalnega sekretarja KZS. Tožeča stranka namreč ni predložila nobenega dokaza o zavrnitvi tožnikove vloge za registracijo. Licenca mu je bila dejansko izdana, kljub morebitnim pomislekom, da postopek ni bil izveden v skladu s Pravilnikom o registraciji kolesarskih klubov in njihovih članov (v nadaljevanju Pravilnik o registraciji). Predlagajo razveljavitev oziroma spremembo sodbe.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka opozarjala, da so navedbe v zvezi z zavarovalno vsoto pritožbena novota in jih ni mogoče upoštevati. Tožena stranka si tudi napačno razlaga določbe Pravilnika o registraciji. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni bil registriran tekmovalec.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, morata biti za uporabo 3. točke 1. odstavka 9. člena Splošnih pogojev, na katere se sklicuje tožena stranka, kumulativno izpolnjena dva pogoja: da gre za trening, oziroma javno tekmo in da zavarovanec sodeluje kot registriran član. Navedena točka namreč določa, da se v primerih, ko do nezgode pride pri treningih in udeležbi na javnih športnih tekmovanjih v športnih panogah, ki so uvrščene višje od vključno 6. nevarnostnega razreda (med njimi je tudi cestno kolesarstvo), v katerih zavarovanec sodeluje kot registriran član, kadar to ni posebej dogovorjeno in kadar ni plačana ustrezna večja premija, obveznost zavarovalnice zmanjša v razmerju med plačano premijo in premijo, ki bi jo bilo treba plačati. V tej zadevi je bilo sporno vprašanje, ali je bil tožnik registriran. Določilo Splošnih pogojev je povsem jasno in je vezano na postopek registracije športnikov pri posamezni športni panogi. Ne zadošča torej, da je športnik izpolnjeval vse pogoje za registracijo in bi lahko bil registriran, ampak je potrebno, da je bil dejansko registriran. Iz razlogov sodbe v zvezi z registracijo izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za registracijo, da pa zaradi tega, ker vloga ni ustrezala formalnim pogojem, do dejanske registracije ni prišlo. Res je tožena stranka predložila dopis KZS, ki potrjuje, da je bil tožnik v spornem obdobju registriran, vendar je ista KZS kasneje na poziv sodišča odgovorila drugače (l.št. 7) in zato ni mogoče ugotoviti, da je bilo na podlagi prvega dopisa nedvomno ugotovljeno dejstvo registracije. Prav zato je prvostopno sodišče neskladje med dopisi razčistilo z zaslišanjem tajnika KZS in šele na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik v času prometne nezgode ni bil registriran pri KZS kot tekmovalec. Drugačne navedbe v pritožbi so v nasprotju z rezultatom izvedenega dokaznega postopka. Dodati je še, da je dokazno breme glede upravičenosti zmanjšanja zavarovalne vsote (in v zvezi s tem glede dejstva, ali je bil tožnik registriran) na toženi stranki, zato se okoliščina, da ni predložil dokazov o zavrnitvi vloge, ne more šteti v njegovo breme.

Pritožbene navedbe, da je bila zavarovalna vsota s kasnejšimi dodatki k polici in klavzulami znižana in da je že iz tega razloga tožena stranka tožniku izplačala vse, kar mu je bila dolžna, so pritožbena novota. Ker tožena stranka niti ni zatrjevala, da teh navedb ni mogla podati prej brez svoje krivde, poleg tega gre za spremembe, ki so v njeni sferi, so take navedbe po določbi 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozne in jih zato ni mogoče upoštevati.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko (s pritožbo ni uspela) in da določbi 155. člena ZPP za tožečo stranko (z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi pritožbenega postopka).