Jedro

Tožniku, ki je državljan tretje države, je bil utemeljeno preprečen vstop v Republiko Slovenijo. Oba upravna organa sta namreč pravilno ugotovila, da je Švica zanj v schengenskem informacijskem sistemu razpisala ukrep prepovedi vstopa. Niti 5. člen Zakonika o schengenskih mejah niti ZTuj-2 ne določata, da bi moral biti tujec obveščen o tem, da je zoper njega razpisan ukrep, ampak za prepoved vstopa zadostuje že to, da je tak ukrep razpisan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim aktom zavrnil vstop tožnika na mejnem prehodu A. in navedel, da ima tožnik prepoved vstopa v Schengen s strani Švice do 16. 5. 2015. Ugotovil je tudi, da ima potečeno dovoljenje za prebivanje, katero je poteklo 1. 8. 2012. Tožnik se je zoper prvostopenjski akt pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe navaja, da je iz prvostopenjskega akta razvidno, da je bil tožnik na meji zavrnjen zaradi tega, ker je zanj v schengenski informacijski sistem – SIS razpisan ukrep zavrnitve vstopa. Ukrep je razpisan s strani Švicarske federacije za obdobje do 18. 5. 2015. V prvem odstavku 10. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) je določeno, da se tujcu zavrne vstop v Republiko Slovenijo iz razlogov, določenih v Zakoniku o schengenskih mejah. Pogoje za vstop državljanov tretjih držav določa 5. člen Zakonika o schengenskih mejah. V odstavku 1 (d) člena 5 je določen pogoj, da ne gre za osebo, za katero je razpisan ukrep SIS zaradi zavrnitve vstopa. Tožnik je državljan tretje države, za katere vstop v Republiko Slovenijo veljajo pravila Schengenskega zakonika.

Tožnik v tožbi navaja, da se prvostopenjskega akta ne da preizkusiti, kajti iz njega ni razvidno, kaj je bila podlaga za vpis prepovedi vstopa v Schengen s strani Švice. Urad za migracije kantona B. je tožniku sicer izdal odločbo o izgonu iz Švicarske konfederacije, ker naj bi predstavljal nevarnost za javni red in notranjo varnost Švicarske konfederacije. Tožnik se je z izgonom strinjal, vendar pod pogojem, da velja le za Švicarsko konfederacijo in odločba o izgonu se nanaša le na to državo. Tožnik o razpisanem ukrepu ni bil obveščen, in tudi razlogi niso razvidni iz prvostopenjskega akta. Tožnik ni bil obsojen za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen odvzema prostosti, in ne obstajajo razlogi, da se mu prepreči vstop v Republiko Slovenijo. Ni mu bil preprečen vstop v Republiko Slovenijo iz razloga, ker bi predstavljal nevarnost za javni red ali notranjo varnost. Zgolj navedba, da se mu vstop v Republiko Slovenijo zavrača iz razloga prepovedi vstopa v Schengen s strani Švice, ne izpolnjuje vseh zahtev po vsebini upravne odločbe iz 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločba z dne 14. 11. 2012 se ne sklicuje na noben pravni predpis, zaradi česar se ne more preizkusiti. Z aktom z dne 14. 11. 2012 ni bil seznanjen in še vedno ni seznanjen z razlogi za zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo. V pritožbi je tožnik predlagal tudi, da se mu dovoli vstop v Republiko Slovenijo iz humanitarnih razlogov. Do omenjenega predloga pa se drugostopenjski organ ni izrekel. V Republiki Sloveniji živijo tožnikov oče, mati in dva brata. Z dovoljenjem za vstop v Republiko Slovenijo bi bila tožniku omogočena združitev z družino. Tožnik je bil dne 6. 7. 2012 udeležen v prometni nesreči, kjer je utrpel hude telesne poškodbe. Če se mu ne dovoli vstop v Republiko Slovenijo, bo podana kršitev 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, in sicer pravica do družinskega življenja. Tožnik zaradi utrpelih telesnih poškodb še ni sposoben skrbeti sam zase, zato potrebuje pomoč družine. Predlaga, naj sodišče odpravi oba akta in dovoli tožniku vstop v Republiko Slovenijo, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Skladno s prvim odstavkom 10. člena ZTuj-2 se tujcu zavrne vstop v Republiko Slovenijo iz razlogov, določenih v Zakoniku o schengenskih mejah. Drugi odstavek 10. člena ZTuj-2 določa, da o zavrnitvi vstopa odloča organ mejne kontrole po postopku, urejenem v Zakoniku o schengenskih mejah. Člen 5 Zakonika o schengenskih mejah pa v prvem odstavku pod točko d določa, da za bivanje, ki ni daljše od treh mesecev v obdobju šestih mesecev, velja za državljane tretjih držav tudi ta pogoj, da ne gre za osebe, za katere je bil razpisan ukrep v SIS zaradi zavrnitve vstopa. Sodišče je ocenilo, da sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ pravilno ugotovila, da je podan navedeni razlog za zavrnitev vstopa. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanih aktov, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev, navedeno v obeh aktih. Sodišče zgolj poudarja, da sta oba organa pravilno ugotovila, da ima tožnik prepoved vstopa v Schengen s strani Švice, pri čemer je tožnik državljan tretje države, za katere vstop v Republiko Slovenijo veljajo pravila Schengenskega zakonika.

V zvezi s tožbeno navedbo, da se odločba o izgonu nanaša zgolj na vstop v Švicarsko konfederacijo, sodišče pojasnjuje, da tožniku ni bil preprečen vstop v Republiko Slovenijo zaradi odločbe o izgonu, ampak zato, ker je Švica razpisala ukrep zavrnitve vstopa v SIS. Glede tožbene navedbe, da tožnik ni bil obveščen o razpisanem ukrepu in o razlogih za takšen ukrep, pa sodišče ugotavlja, da niti 5. člen Zakonika o Schenenskih mejah niti ZTuj-2 ne določata, da bi moral biti tujec obveščen o tem, da je zoper njega razpisan ukrep, ampak zadostuje že to, da je tak ukrep razpisan. Res je, da tožnik ne predstavlja nevarnost za javni red, notranjo varnost Republike Slovenije ali javno zdravje, vendar pa je razlog za zavrnitev vstopa podan že zgolj s tem, da je katera druga država razpisala ukrep zavrnitve vstopa v SIS.

Sodišče se sicer strinja s tem, da prvostopenjski akt nima vseh potrebnih sestavin, kot jih mora imeti upravna odločba, ker ni navedena pravna podlaga, vendar pa je drugostopenjski organ to pomanjkljivost odpravil s tem, ko je pravno podlago navedel s citiranjem 10. člena ZTuj-2 in odstavka 1 (d) člena 5 Zakonika o schengenskih mejah. Z upravnim aktom z dne 14. 11. 2012 pa je bil tožnik seznanjen, saj je iz tega akta razvidno, da je pod njim tudi podpisan.

Res je tudi to, da je tožnik v pritožbi navajal, da želi vstopiti v Republiko Slovenijo, ker živi tam njegova družina in da se tožena stranka do teh navedb ni opredelila. Po mnenju sodišča bi se morala tožena stranka do teh navedb v svoji odločbi opredeliti, vendar pa ta postopkovna nepravilnost ne vpliva na pravilnost same odločitve. Treba je namreč upoštevati, da je tožnik navajal svojo družino šele v pritožbenem postopku, ni pa se na to skliceval v postopku na prvi stopnji, zato drugostopenjski organ teh pritožbenih navedb niti ne bi mogel upoštevati. Tretji odstavek 238. člena ZUP določa, da lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanju na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. V tožnikovi pritožbi pa ni navedeno, zakaj tožnik ni že v postopku na prvi stopnji omenjal družine. Iz prvostopenjskega akta je razvidno, da je bil tožnik z aktom seznanjen, saj je poleg uradne osebe pod tem aktom podpisan tudi tožnik in ni razvidno, da bi imel pri izdaji tega akta kakšne pripombe, saj je prostor za pripombe v prvostopenjskem aktu prazen. Tudi iz upravnega spisa ni razvidno, da bi se na svojo družino tožnik skliceval v postopku na prvi stopnji. To pa pomeni, da drugostopenjski organ teh pritožbenih navedb iz procesnih razlogov tudi ne bi mogel upoštevati (pa čeprav bi vseeno moral po mnenju sodišča na te pritožbene navedbe odgovoriti). Iz enakih razlogov jih tudi sodišče ne more upoštevati kot del tožbenih navedb in iz tega razloga sodišče tudi ni razpisalo glavne obravnave, da bi zaslišalo v zvezi s tem predlagane priče, kot je predlagal tožnik. Zaradi tega je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji, skladno z 2. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.