Jedro

Tožnica ne zatrjuje dejanskih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je po izdaji odločbe o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra v letu 2006 prišlo do sprememb, zaradi katerih nepremična ne služi namenu, zaradi katerega ji je bil dodeljen status, da je uničena in je ni mogoče obnoviti, ali pa da je zgrajen drug objekt, ki je pridobil status grajenega javnega dobra z enakim namenom splošne rabe, kot ga ima sedanji objekt oziroma njegov del. Temu pogoju dejstvo, da je v pripravi pogodba o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ne zadosti.

Nujni del „izdaje“ upravnega akta, ki naj bi pravno zavezoval ne le stranke ampak tudi organ, je njegova vročitev. Šele s tem začne odločba pravno učinkovati, zato organ vse dotlej nanjo ni vezan in lahko svojo odločitev tudi spremeni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za izdajo odločbe o ukinitvi grajenega javnega dobra na zemljišču parc. št. 3781/2 in 3781/3 k.o. ….

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da želi tožnica za omenjeni zemljišči, ki sta nastali iz parc. št. 3781 k.o. … in v naravi predstavljata vstopno-izstopno rampo na C. ulici, s toženko skleniti pogodbo o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Tožnica je namreč v skladu s pogodbo št. KS 04/6-11.149 z dne 24. 1. 1969 o oddaji mestnega zemljišča za gradnjo trgovskega objekta kot prizidka k stolpnici M. plačala ureditev in gradnjo vstopno-izstopne rampe. Obravnavani zemljišči sta bili z odločbo Mestne občine Ljubljana (MOL) št. 358-6/2006 z dne 9. 3. 2006 razglašeni za grajeno javno dobro lokalnega pomena. Odločba je postala pravnomočna 30. 3. 2006, 24. 4. 2006 pa o tem vpisana zaznamba v zemljiško knjigo. Prvostopenjski organ med drugim navaja, da po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN) obravnavani nepremičnini (uvozno-izvozna rampa na C. ulici) ležita v enoti urejanja prostora MS – 105 PC – površine cest in sta opredeljeni kot javna površina. Javne površine so v OPN prikazane na karti 3.2. „prikaz območij enot urejanja prostora in prostorskih izvedbenih pogojev – regulacijski elementi, javne površine in oglaševanje“ in so podlaga za določitev grajenega javnega dobra. Nepremičnini, ki je s prostorskim aktom opredeljena kot javna površina in bi morala imeti status javnega dobra, pa ni smiselno že pridobljeni status ukinjati.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in se pri tem skliceval na 23. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa postopek prenehanja statusa grajenega javnega dobra. Poudarja, da presoja odločbe z dne 9. 3. 2006 ni predmet pritožbenega postopka, prav tako pa ne morejo biti podlaga za izbris javnega dobra pogodba o oddaji mestnega zemljišča v uporabo za gradnjo, plačilo prispevka za pripravo in ureditev zemljišča, odločbi o lokacijskem in gradbenem dovoljenju za gradnjo uvozno-izvozne rampe na C. ulici, osnutek pogodbe med MOL in tožnico ter sklicevanje na ustanavljanje stavbne pravice po 271. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da je toženka 2. 2. 2012 že izdala odločbo št. 7113-259/2011-6 o ukinitvi statusa javnega dobra za parc. št. 3781/2, 3781/3 in 3781/4 k.o. …. Ta je 17. 2. 2012, to je po 15-ih dneh, stopila v veljavo, zato nadaljnje izdajanje odločbe pomeni bistveno kršitev določb postopka. Omenjena odločba ji do danes ni bila vročena, zaradi nje pa organ ne more ponovno izdati drugačne odločbe. Sodišče naj toženko pozove na predložitev omenjene odločbe.

Nadalje pojasnjuje, da je 8. 4. 2010 vložila zahtevek za izvzem sporne nepremičnine iz javnega dobra in ga v vlogi z dne 11. 11. 2011 le izrecno povzela. Prvostopenjski organ bi moral zahtevek posredovati županu, ta pa bi moral vložiti zahtevo v smislu 23. člena ZGO-1. Prvostopenjski organ je zato po nepotrebnem izdal izpodbijano odločbo. Ne strinja se niti z razlogi, zaradi katerih je bil njen zahtevek zavrnjen. Prvostopenjski organ se zmotno sklicuje na OPN, saj v njem ni zaslediti, da uvozna-izvozna rampa na C. ulici (oz. po njenem pravilno: v podaljšku C. ulice) dejansko leži v enoti urejanja prostora MS – 105 PC. Iz OPN jasno izhaja, da je kot javna površina določena C. ulica do rampe. Dejstvo je, da je ta v zasebni lastnini, namenjena izključno dostopu in dovozu v kletne etaže pod M. Gre torej za funkcionalno zemljišče poslovne stavbe in blagovnice M. in je v njeni posesti od izgradnje dalje. Na njenega pravnega prednika je bila namreč prenesena pravica uporabe navedenega zemljišča glede na to, da je na podlagi pogodbe z dne 24. 1. 1969 o oddaji mestnega zemljišča v uporabo in gradnjo, sklenjeno s Skladom za urejanje mestnega zemljišča občine Ljubljana Center, 23. 4. 1969 pridobil lokacijsko dovoljenje za gradnjo trgovinskega objekta, 5. 5. 1970 pa še gradbeno dovoljenje za gradnjo izvozno-uvozne rampe, poleg tega pa je na podlagi iste pogodbe pravnemu predniku toženke plačal tudi odškodnino za tisti del zemljišča, ki je potreben za gradnjo rampe. Z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL) ni prišlo do vpisa lastninske pravice v njeno korist, saj ne v pogodbi ne v gradbenem dovoljenju ni bila navedena parc. št. zemljišča. Ker je pridobila lastninsko pravico na originaren način že pred sprejemom odločbe MOL št. 358-6/2006 z dne 9. 3. 2006, je ta odločba v delu, ki se nanaša na sporno uvozno-izvozno rampo na parc. št. 3781/2 in 3781/3 k.o. …, nična.

Predlaga, naj sodišče upravna akta obeh stopenj odpravi in toženki naloži, da zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani ali tožnici v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe vroči pravnomočno odločbo o ukinitvi statusa javnega dobra št. 7113-259/2011-6 z dne 2. 2. 2012, saj bo v nasprotnem primeru to odločbo nadomestila sodba. Podrejeno predlaga, naj sodišče odpravi oba upravna akta in samo odloči o zadevi tako, „da odpravi izpodbijano odločbo organa druge stopnje in ugodi pritožbi tožnika proti odločbi organa prve stopnje tako, da odločbo prvostopnega organa spremeni tako, da ugodi zahtevi tožeče stranke in ukine status javnega dobra za parcelo št. 3781/2, št. 3781/3 obe k.o. …, podrejeno pa, da tudi prvostopno odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje“. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in ponavlja razloge drugostopenjske odločbe. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov oziroma tožničinih vlog, ki jih je organ prejel 11. 11. 2012, 12. 12. 2011 in 27. 1. 2012, izhaja, da je tožnica glede predlagane ukinitve statusa grajenega javnega dobra zahtevala odgovor oziroma izdajo odločbe. V prvo omenjeni vlogi je med drugim tudi navedla, da potrebuje sklep o izbrisu javnega dobra, ker da je že pripravljena pogodba o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (posadna listina), to je v zvezi s postopkom urejanja lastniškega stanja na parc. št. 3781/2 in 3781/3 k.o. …, da je pogodba odobrena s strani obeh pogodbenih strank, vendar pa da je za zaključek pravnega posla v zemljiški knjigi treba predlagati vpis novega lastnika, za kar pa je treba priskrbeti še sklep o izbrisu javnega dobra.

V skladu s prvim odstavkom 23. člena ZGO-1 se objektu oziroma delu objekta, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, takšen status lahko odvzame z odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda tisti upravni organ, ki je status podelil. Po drugem odstavku istega člena se navedeni sklep izda na zahtevo, ki jo lahko vloži župan, taki zahtevi pa mora biti priložena obrazložitev nameravanega odvzema statusa grajenega javnega dobra in dokazilo, da nepremičnina, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, ne služi več namenu, zaradi katerega ji je bil dodeljen status. Status grajenega javnega dobra v skladu s četrtim odstavkom lahko preneha tudi, če je objekt oziroma njegov del v celoti uničen in ga ni mogoče obnoviti in je zato onemogočena njegova splošna raba, ali pa če se zgradi drug objekt, ki pridobi status grajenega javnega dobra z enakim namenom splošne rabe, kot ga ima sedanji objekt oziroma njegov del, ter se ga zato lahko opusti. Tudi v tem primeru pristojni občinski organ izda sklep iz prvega odstavka na županovo zahtevo, ki ji mora biti priložen zemljiško katastrski načrt, iz katerega izhaja, da objekta ni več.

Iz navedenih določb izhaja, da se odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra lahko izda na županovo zahtevo, ki jo mora potrditi pristojni občinski organ s sklepom, ne pa na zahtevo osebe, ki zatrjuje, da ima na nepremičnini s statusom grajenega javnega dobra neko pravico (kot v obravnavanem primeru tožnica, ki trdi, da je na omenjenih zemljiščih originarno pridobila lastninsko pravico). Glede na navedeno sodišče izpodbijano odločbo šteje kot upravni akt, s katerim je bila zavrnjena tožničina zahteva za začetek postopka za ukinitev statusa grajenega javnega dobra (in s tem za posredovanje njene zahteve županu), saj za kaj takega niso izpolnjeni vsebinski pogoji iz 23. člena ZGO-1. Tožnica namreč ne zatrjuje dejanskih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je po izdaji odločbe o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra v letu 2006 prišlo do sprememb, zaradi katerih nepremična ne služi namenu, zaradi katerega ji je bil dodeljen status, da je uničena in je ni mogoče obnoviti, ali pa da je zgrajen drug objekt, ki je pridobil status grajenega javnega dobra z enakim namenom splošne rabe, kot ga ima sedanji objekt oziroma njegov del. Temu pogoju dejstvo, da je v pripravi pogodba o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ne zadosti.

Tako iz njenih vlog kot tudi tudi iz tožbenih navedb izhaja, da si tožnica prizadeva za prenehanje statusa grajenega javnega dobra na zemljiščih parc. št. 3781/2 in 3781/3 k.o. … zaradi ureditve lastninskopravnih razmerij na omenjenih zemljiščih, ne pa zaradi nastopa razlogov iz 23. člen ZGO-1. Ker odločba MOL št. 358-6/2006 z dne 9. 3. 2006 ni predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu, so za ta postopek pravno nepomembne tožbene navedbe glede okoliščin, na podlagi katerih naj bi na navedenih nepremičninah pred sprejemom odločbe z dne 9. 3. 2006 originarno pridobila lastninsko pravico in zaradi česar omenjenim nepremičninam sporni status sploh ne bi smel biti dodeljen. Posledično je neutemeljeno njeno sklicevanje na iste okoliščine, ki naj bi po njenem utemeljevale tudi ukinitev statusa grajenega javnega dobra, kar je pojasnil tudi pritožbeni organ v svoji odločbi. Postopek za odvzem statusa namreč ni sredstvo za ugotavljanje nezakonitosti oz. nepravilnosti odločbe o dodelitvi statusa grajenega javnega dobra in s tem tudi za ne odpravo posledic take domnevno nezakonite odločbe.

Neutemeljeno pa je tudi tožbeno zatrjevanje, da je toženka 2. 2. 2012 izdala odločbo št. 7113-259/2011-6, s katero je bil na parc. št. 3781/2 in 3781/3 k.o. … ukinjen status grajenega javnega dobra, zaradi česar svoje odločitve z izpodbijano odločbo ne bi smela spremeniti.

Nujni del „izdaje“ upravnega akta, ki naj bi pravno zavezoval ne le stranke ampak tudi organ, je namreč njegova vročitev. Šele s tem začne odločba pravno učinkovati, zato organ vse dotlej nanjo ni vezan in lahko svojo odločitev tudi spremeni. Iz predloženih upravnih spisov tako izhaja, da je dokument z omenjenim datumom in številko res nastal, ne pa tudi, da bi bil komurkoli vročen. To pomeni, da omenjena odločba navzven ni začela učinkovati, zato ni bilo ovir za sprejem drugačne – v tem upravnem sporu izpodbijane – odločitve. Na to ne morejo vplivati tožbene navedbe, da je bila tožnica s strani toženke po e-pošti obveščena o izdani odločbi z dne 2. 2. 2012, ki da bo po pravnomočnosti vročena zemljiški knjigi. Glede na navedeno je zahteva tožnice za vročitev upravnega akta z dne 2. 2. 2012 neutemeljena, prav tako tudi tožbeno stališče o nezakonitosti izpodbijane odločbe, ki temelji na predpostavki o obstoju odločbe, s katero je bilo odločeno o istem vprašanju.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).