Jedro

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se presoja zakonitost kazni, ne pa njena primernost.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.I. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 200.000,00 SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je obsojenega R.I. spoznalo za krivega kaznivih dejanj, pod točko I posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, pod točko II spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ in pod III ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je po 1. odstavku 180. člena KZ določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za drugo po 1. odstavku 181. člena KZ eno leto zapora in za tretje po 1. odstavku 145. člena KZ dva meseca zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pod točko I po uradni dolžnosti spremenilo prvostopenjsko sodbo, tako da je obtožbo za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo ter o stroških tega dela postopka odločilo v skladu s 1. odstavkom 96. člena ZKP. Razveljavilo je tudi odločbo o določeni kazni za to kaznivo dejanje in odločbo o enotni kazni. Pod točko II pa je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu kazen, določeno za kaznivo dejanje po 1. odstavku 180. člena KZ, zvišalo na dve leti zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 181. člena KZ pa na eno leto in šest mesecev zapora ter nato obsojencu izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora. Pritožbo takratne obsojenčeve zagovornice je pod točko III zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. in 5. točke 372. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi z uporabo 427. člena ZKP razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložnik pa pravnomočno sodbo izpodbija tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni. Zavzema se, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega R.I. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi trdi, da sodišče ni uporabilo zakona, ki bi moral biti uporabljen, in s tem storilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Vložnikovo izhodišče je napačno, saj kršitev materialnega prava uveljavlja na podlagi lastne dokazne presoje, ki se razlikuje od tiste, ki jo je v pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Z zavračanjem verodostojnosti izpovedbe Z.Z., navajanjem, da obsojenec zaradi vinjenosti erekcije sploh ni mogel doseči, da je oškodovanka, ki je v času dogodka imela menstruacijo, obsojencu spolni ud masturbirala in ga tudi s felacijo poskušala zadovoljiti, da kljub temu do ejakulacije ni prišlo, vložnik po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za njegove navedbe, da je izkustveno gledano popolnoma neživljenjsko, da bi nekdo, ki skuša svoj spolni nagon zadovoljiti z nasilnimi dejanji, izbral kraj, kjer se križata dve zelo prometni cesti in počel tudi potem, ko se je že zdanilo in ženski, nad katero naj bi pred tem izvajal dolgotrajno nasilje, ko želenega vrhunca ni dosegel, napisal še svojo telefonsko številko ter jo nato odpeljal domov. Kot uveljavljanje razloga iz 373. člena ZKP je treba razumeti tudi navedbe v zahtevi, da je iz zdravniškega izvida na listovni številki 30 razvidno, da pri oškodovanki niso bili najdeni sledovi sperme, kar da samo še potrjuje obsojenčevo različico dogajanja, da ni posilil oškodovane Z.Z. Vložnik ne uveljavlja zatrjevane kršitve kazenskega zakona tudi glede kaznivega dejanja, storjenega na škodo N.N. V zahtevi namreč izpodbija verodostojnost oškodovankine izpovedbe ter drugače vrednoti pričevanji J.J. in M.M. Dokazno oceno sodišča zavrača tudi z navedbami, da že dogovarjanje med obsojencem in oškodovanko v lokalu, od koder sta skupaj odšla, se odpravila več sto metrov daleč na nekoliko odmaknjen kraj, ki je od najbližjih hiš oddaljen največ 50-80 metrov, v nasprotju z zdravo pametjo, da bi na takem kraju obsojenec oškodovanko prisilil, da je njegov spolni ud vzela v usta in ga spolno zadovoljevala. Nesprejemanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, izraža vložnik tudi ko v zahtevi pravi, da si je oškodovana N.N. želela, da bi z obsojencem hodila kot fant in dekle, kar pa da je ta odklanjal ter da ga je po krivem obremenjevala tudi iz pridobitnih nagibov. Tudi poudarek v zahtevi, da so tovrstna kazniva dejanja izredno delikatna in da je treba dokaze obravnavati skrbno in z veliko mero previdnosti in ne tako kot v obravnavanem primeru, ko da je vse potekalo izjemno poenostavljeno, prehitro in ob zanemarjanju najbolj temeljnih pravic obsojenca do obrambe kaže, da vložnik z navedenimi trditvami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe vložnik ne more spodnesti niti s sklicevanjem na določbo 427. člena ZKP. V primerih, ko nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, po tej določbi razveljavi Vrhovno sodišče pravnomočno odločbo in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje. V tej določbi ima takem primeru Vrhovno sodišče pooblastilo za razveljavitev pravnomočne odločbe. Ne morejo pa na tej podlagi zahtevati razveljavitve pravnomočne sodbe (odločbe) stranke. V nasprotnem bi to pomenilo, da bi bilo mogoče s tem izrednim pravnim sredstvom skozi stranska vrata uveljavljati razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in na ta način obiti določbo 2. odstavka 420. člena ZKP.

Obsojenčev zagovornik tudi nima prav, ko navaja, da je sodišče z določbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, in s tem storilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Z navedbami, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da obsojenec živi v zunajzakonski skupnosti s S.Z., da se jima je 21.5.2003 rodila hčerka A.I., da je obsojenec edini skrbnik in edina opora svojemu očetu F.I., sicer težkemu invalidu in v celoti odvisnem od obsojenčeve nege in pomoči, vložnik izpodbija primernost obsojencu določenih posameznih in izrečene enotne zaporne kazni. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom se presoja zakonitost kazni, ne pa njena primernost. Trditve, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, pa vložnik ni z ničemer obrazložil. Zagovornik obsojenega R.I. tudi nima prav, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V razlogih obeh sodb namreč ni nobenih nasprotij, ki pa jih vložnik vidi zgolj na podlagi lastne interpretacije dejanskega stanja. Iz opisa dejanja pod točko I sledi, da se je obsojenec z oškodovanko Z.M. z uporabo sile proti njeni volji spolno združil, ji med spolnim občevanjem spolovilo potiskal v usta, jo prisilil, da mu ga je masturbirala, kar je potrditvah v zahtevi absurdno. Opisa dejanja ni mogoče razumeti tako, da je oškodovanka opisane praktike, sicer proti svoji volji, izvajala istočasno, ampak izmenjaje. Sicer pa tudi ta kršitev, kot jo uveljavlja zahteva, po vsebini pomeni zgolj izpodbijanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

Vložnik mora ostati neuspešen tudi ko navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka v 2. točki 1. odstavka 372. člena v zvezi s 4. točko 39. člena ZKP. Točno je, kar navaja vložnik, da je predsednik prvostopenjskega senata okrožni sodnik svetnik D.N. kot sodnik poročevalec sodeloval pri odločanju predlogu državnega tožilca za odreditev pripora zoper obsojenca, s katerim se preiskovalni sodnik ni strinjal. Iz sklepa z dne 7.7.1998 je razvidno, da je senat zavrnil predlog državnega tožilca. Zmotno pa je vložnikovo videnje, da gre v takem primeru za izključitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP, saj ne gre za nobeno od procesnih situacij, ki so taksativno naštete v tej določbi. Kvečjemu bi lahko šlo za okoliščino, ki vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost, ki pa jo mora stranka po 2. odstavku 41. člena ZKP uveljavljati takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Če tega ne stori, je prekludirana in te kršitve, četudi bi bila podana, ne more več uspešno uveljavljati. Tako je tudi v obravnavani zadevi. Obsojenec in njegova zagovornica te okoliščine, ki je bila razvidna iz spisa, v rednem postopku sploh nista uveljavljala, pač pa je to prvič storil njegov zagovornik v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom in zato tega ugovora ni mogoče upoštevati.

Kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega R.I., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni R.I. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne in spisa in zahtevnost zadeve, gledano z vidika odločanja v tej fazi postopka.