Jedro

Ob ugotovitvi na kraju samem, da je z zemljišča predlagatelja obstoječa pot do javne ceste vsaj take kvalitete kot predlagana nujna pot, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani zakonski pogoji za dovolitev nujne poti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljev za dovolitev nujne poti in jima naložilo plačilo stroškov postopka v skupnem znesku 46.392,00 SIT.

Proti sklepu sta se pritožila predlagatelja iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odstavku 353.člena Zakona o pravdnem postopku. Po mnenju pritožnikov je zaključek sodišča, da niso podani zakonski pogoji za dovolitev nujne poti, preuranjen. Absolutnega neobstoja poti ni, ker je po zemljišču predlagateljev speljana pot, vendar pa je ta pot dogovorjena le do preklica. Sodišče je enačilo deloma asfaltirano in deloma makadamsko dovozno pot, kjer naj bi potekala predlagana nujna pot. Pri tem pa je neutemeljeno uporabilo prosti preudarek pri oceni dokazov, ki so bistvenega pomena pri dovoljevanju nujnih poti. V konkretnem primeru je temeljnega pomena dejstvo, da je nasprotna stranka predlagateljema prodala zemljišče s pogojem, da je dovozna pot na južni strani edini dovoz do stanovanjske hiše vseh, ki so od nje kupili zemljišča. Predlagatelja z avtomobilom ne moreta pripeljati v svojo garažo, ne da bi zapeljala po zemljišču nasprotnih udeležencev. Izvoz in dovoz na parcelo predlagateljev onemogoča tudi konfiguracija tal. Predlagana nujna pot je speljana tako, da se uporabi minimalni del zemljišča nasprotnih udeležencev; ta pot je tudi utrjena, ima preglednejši izvoz na glavno cesto in možnost, da se pred dovozom na glavno cesto vozilo ustavi na platoju v neposredni bližini avtobusne postaje. Poleg tega bi bila zveza predlagateljeve parcele z glavno cesto povezana z nesorazmernimi stroški oziroma popolnoma onemogočena. O tem so podali mnenje tudi krajevna skupnost, izvedenec za komunalne zadeve in ceste in upravni organ ob izdaji lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Sodišče bi moralo angažirati sodne izvedence in šele nato odločiti, ali so podani zakonski pogoji za dovolitev nujne poti. Po začasni poti na zahodnem robu parcele predlagateljev vozijo tudi lastniki treh stanovanjskih hiš in so torej tudi oni zainteresirani, da jim nasprotna stranka omogoči normalen dostop z njihovih nepremičnin na glavno cesto. Vsi ti uporabniki se zavedajo življenjske nevarnosti sedanjega dovoza na glavno cesto. Predlagateljema zato ni mogoče očitati irelevantnosti njunih navedb. Sodišče prve stopnje je preozko tolmačilo določilo 140.člena Zakona o nepravdnem postopku. Zaradi tega je podan tudi razkorak med navedbami v izpodbijanem sklepu in predlaganimi dokazi.

To pa ima za posledico, da napadenega sklepa ni mogoče preizkusiti glede bistvenih pogojev za dovolitev nujne poti. To pa pomeni bistveno kršitev določb postopka. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Na pritožbo sta nasprotna udeleženca odgovorila, da se je sodišče z ogledom na kraju samem prepričalo, da v konkretnem primeru ne obstajajo zakonski pogoji za dovolitev nujne poti. Pot, ki poteka na zahodnem robu parcele predlagateljev, ima take lastnosti in dimenzije, da lahko vsakdo ugotovi, da predlagatelja ne potrebujeta prav nobene nadomestne nujne poti. Dokazni predlogi za postavitev sodnega izvedenca so zato po mnenju nasprotnih udeležencev odveč. Na avtobusni postaji, ki se nahaja desno od predlagane nujne poti, se ustavljajo številna vozila, ki otežkočajo pregled. Če pa je deloma zmanjšana preglednost na desni strani obstoječe dovozne poti, sta za to kriva prav predlagatelja, saj sta ob koncu te poti zasadila grmovje, ki se je razraslo in tako zastira pogled. Če predlagatelja ob vožnji v garažo zapeljeta deloma na zemljišče nasprotnih udeležencev, to slednjih ne moti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, še zlasti ne take, ki jo očita pritožba, saj take procesne kršitve veljavna zakonodaja ne pozna.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (2.odstavek 365.člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77, ZPP, v zvezi s 381.členom ZPP in 37.členom Zakona o nepravdnem postopku - Uradni list SRS, št. 30/86, ZNP). Absolutne bistvene kršitve določb postopka so v 2.odstavku 354.člena ZPP naštete taksativno, med njimi pa ni nobene take, kot jo očita pritožba, prav tako pa sodišče druge stopnje ob preizkusu napadanega sklepa ni zasledilo nobenih drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev prvostopnega sodišča pa je pravilna.

Po določbi 140.člena ZNP sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki za redno obdelavo ali uporabo nima potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški.

Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru niso podani zakonski pogoji za dovolitev nujne poti. Ob ugotovitvi na kraju samem, da je obstoječa pot, ki poteka po skrajnem zahodnem robu parcele predlagateljev št. 754/3 k.o..., prav tako makadamska kot pot po parceli nasprotnega udeleženca št. 755/2 k.o... v delu, v katerem je predlagana nujna pot, da je obstoječa pot približno enake širine kot predlagana nujna pot, in da je preglednost v levi smeri z obstoječe poti boljša, na desno pa preglednost ovirata grmovje in prometni znak, slednji pa ovira tudi preglednost v levi smeri s predlagane nujne poti, se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da imata predlagatelja potrebno oziroma primerno potno zvezo z javno potjo, saj sta obe predmetni poti približno enake kvalitete. Ob takem stanju pa tudi ni mogoče slediti pritožnikoma, da je obstoječa potna zveza povezana z nesorazmernimi stroški oziroma celo onemogočena, prav tako pa tudi ne trditvam o neprimernosti konfiguracije tal na obstoječi poti. Iz navedb samih predlagateljev, da predmetno pot uporabljata, prav tako pa jo uporabljajo še trije lastniki bližnjih zemljišč, in to vse od leta 1970, izhaja prav nasprotno, torej da je obstoječa pot primerna potna zveza z javno potjo. Upoštevaje navedeno pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedencev. Že iz naslova XV. poglavja ZNP, pa tudi iz njegove vsebine je razvidno, da gre za nujne (zasilne) poti, kar pomeni, da se ustanovijo zato, ker je to za gospodarsko izkoriščanje nepremičnin in njihovo uporabo nujno potrebno. V konkretnem primeru pa glede na zgoraj navedeno nikakor ne gre za tako situacijo. Ustanovitev nujne poti ne more biti na mestu, kadar je edini razlog za njeno ustanovitev udobnejša zveza z javno potjo. Pritožbene navedbe predlagateljev, da je obstoječa pot dogovorjena le do preklica in da bi bila predlagana nujna pot v korist tudi drugim lastnikom zemljišč v bližini, katerim je nasprotni udeleženec prodal svoje nepremičnine, na odločitev ne morejo vplivati. Ker sta v konkretnem primeru predlagatelja edina, ki predlagata dovolitev nujne poti, je bistveno le to, da imata onadva dostop do javne ceste. Glede na to, da sta nasprotna udeleženca že ob ogledu sama navedla, da se ne protivita temu, da predlagatelja pri dovozu v garažo zapeljeta čez njuno parcelo, pa tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi ne morejo biti upoštevne.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako pa tudi ne procesne kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo predlagateljev zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2.točka 380.člena ZPP v zvezi s 37.členom ZNP).

Iz določbe 381.člena ZPP v zvezi s 37.členom ZNP izhaja, da zakon ne predvideva odgovora na pritožbo proti sklepu. Sodišče druge stopnje tako nasprotnima udeležencema ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj ti niso bili potrebni.