Jedro

Ker ugasnitev zavarovane terjatve (v primeru maksimalne hipoteke pa zavarovanega pravnega razmerja) hipoteko vsebinsko izvotli in ji odvzame ves smisel, bi bilo pripisovanje prevelikega pomena dejstvu, da hipoteka formalno sicer še vedno obstoji, v nasprotju s samim bistvom akcesornosti tovrstnega zavarovanja. Pravni učinki vknjižbe po vsebini odmrle hipoteke zato nikakor niso absolutni, temveč ostajajo v okviru dometa načela javnosti (in publicitete) zemljiške knjige, ki – izhajajoč iz namena načela zaupanja v zemljiško knjigo - ne sega preko zagotavljanja varstva dobrovernih udeležencev v pravnem prometu z nepremičninami.

Posledica tega je, da imajo zastavitelji (t.i. realni dolžniki), ki niso hkrati tudi dolžniki zavarovanih terjatev (t.i. osebni dolžniki), v primeru hipotekarne tožbe zastavnega upnika zoper slednjega na razpolago tudi ugovore, ki temeljijo na neobstoju oziroma prenehanju zavarovane terjatve. Ko pa je tako, sodišče zahtevku iz hipotekarne tožbe ne more ugoditi tudi, kadar iz tožbenih navedb same tožeče stranke izhajajo dejstva, ki jasno kažejo, da sta zavarovano pravno razmerje in iz njega izvirajoča terjatev ugasnila, preden je bila tožba vložena.

Izrek

Reviziji se ugodi in sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "'Tožena stranka Ma. P., M. P. in J. J. so kot hipotekarni dolžniki dolžni priznati, da je tožeča stranka Banka d.d. upravičena zahtevati plačilo svoje terjatve v znesku 25,097.637,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 1998 dalje do plačila iz zastavljenih nepremičnin, in sicer: M. P. iz zastavljene stan. hiše na parceli št. 955/10 vl. št. 576 k.o. ..., največ do višine vknjiženega zneska hipoteke 6,000.000,00 SIT, povečanega za revalorizacijo in obresti v višini najvišje obrestne mere po vsakokratnem veljavnem Sklepu o obrestnih merah za posamezne vrste posojil, depozitov in hranilnih vlog Banka d.d. za čas od 30. 11. 1994 do dne plačila in M. P. in J. J. iz zastavljene stan. hiše na parceli št. 68/23 vl. št. 1022 k.o. ..., vknjižene kot z.k. telo 2 vsak do ene polovice (1/2), največ do višine vknjiženega zneska hipoteke 8,000.000,00 SIT, povečanega za revalorizacijo in obresti v višini najvišje obrestne mere po vsakokratnem veljavnem Sklepu o obrestnih merah za posamezne vrste posojil, depozitov in hranilnih vlog Banka d.d. za čas od 30. 11. 1994 do dne plačila in dopustiti poplačilo navedene terjatve z izvršbo na ti nepremičnini." Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 5.138,36 € pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so toženci dne 30. 11. 1994 veljavno sklenili dve pogodbi o zastavi nepremičnin (št. 146/94-OKV in št. 144/94-OKV), na podlagi katerih sta bili z vknjižbo v breme njihovih nepremičnin ustanovljeni dve t.i. maksimalni hipoteki za zavarovanje obstoječih in bodočih terjatev tožeče stranke iz njenega kreditnega razmerja s tretjim, podjetjem T. d.o.o. To podjetje je s stečajem prenehalo, ne da bi pred tem zapadle terjatve iz kreditnega razmerja tožeči stranki kakorkoli poplačalo. Sodišče je zato na podlagi vknjiženih hipotek tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencem naložilo, da so dolžni priznati, da je tožeča stranka zoper njih upravičena zahtevati plačilo 104.730,60 € (prej 25,097.637,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 1998 dalje, in tožeči stranki dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na zastavljeni nepremičnini. Obsodilo jih je tudi na nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.302,70 € (prej 1,270.746,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsak od tožencev sam krije svoje pritožbene stroške.

3. Toženci v reviziji zoper sodbo pritožbenega sodišča uveljavljajo revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdijo, da sodišče ni izvedlo niti enega od dokazov, ki so jih predlagali, temveč je na podlagi formalističnega stališča in brez preverjanja pravno relevantnih dejstev odločilo v njihovo škodo. Zmotno je štelo, da so bili v zvezi s predlogi za postavitev izvedenca grafološke stroke, za zaslišanje zakoncev L., lastnikov podjetja T. d.o.o., in drugih prič prekludirani, saj je sodišče o nekaterih od teh predlogov že v prvem postopku sprejelo dokazne sklepe, na katere je nato pozabilo. Kljub očitnim goljufijam in prevaram zakoncev L., s katerimi sta tožence napeljala k ustanovitvi hipotek, sodišče o tem ni povedalo ničesar, in je, četudi iz spisa izhaja, da nobeden od tožencev ni podpisal prilog k zastavnima pogodbama z dne 5. 12. 1995, na podlagi katerih je bilo jamstvo tožencev s šestih oziroma osmih milijonov SIT povečano na štirinajst milijonov SIT, ti prilogi štelo za veljavni. Tudi tožeča stranka je pri tem ravnala nemoralno, saj omenjenih prilog tožencem ne samo ni predložila v podpis, ampak jih o njih ni niti obvestila, dasi bi bila v skladu s temeljnimi zastavnimi pogodbami to morala storiti. Menijo, da so tako zastavni pogodbi z dne 30. 11. 1994 kot njuni prilogi z dne 5. 12. 1995 zaradi tega nične, v nobenem primeru pa toženci na njihovi podlagi za terjatev tožeče stranke ne morejo odgovarjati solidarno. Takšna odgovornost tožencev je ob dejstvu, da hipoteke zaradi prevare sploh niso veljavno nastale, nedopustna in nesprejemljiva.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Temeljna značilnost zastavne pravice, najsi gre za zastavno pravico na premičninah ali na nepremičninah (hipoteka), je njena akcesornost. To pomeni, da je zastavna pravica po naravi (le) stranska pravica, ki deli usodo glavne pravice. Terjatvi, ki jo zavaruje, je podrejena tako glede nastanka in obsega kot glede prenosa, poplačila in prenehanja. Zato ima svoj smisel le, če in dokler obstaja zavarovana terjatev. Če slednja preneha, ni (več) predmeta zavarovanja, zato tudi zavarovanja ne more biti. Splošno pravilo, ki izhaja iz načela akcesornosti, torej je, da zastavna pravica s prenehanjem zavarovane terjatve (ali pravnega razmerja(1)) preneha.

7. Ker Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) kot nekdaj temeljni pravni vir za zastavno pravico na nepremičninah razen primerov prenehanja, naštetih v 68. členu, posebne določbe, da hipoteka preneha s prenehanjem zavarovane terjatve, ni vseboval(2), bi na prvi pogled lahko izgledalo, kot da načelo akcesornosti v obdobju, na katerega se nanaša predmetni spor, na vprašanje prenehanja hipoteke ni imelo tolikšnega vpliva, kot izhaja iz gornjega odstavka. Vendar ZTLR ni bil vseobsegajoč predpis, zato so se v tistem času za hipoteko uporabljale tudi splošne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki jih ZTLR ni imel. Tako sta podlago za popolno podreditev načelu akcesornosti tudi v zvezi s prenehanjem hipoteke predstavljali splošno pravilo o prenehanju stranskih pravic s prenehanjem glavne obveznosti iz drugega odstavka 295. člena ZOR in pravilo o prenehanju zastavne pravice s prenehanjem terjatve iz poglavja o zastavni pravici na premičninah (987. člen ZOR). Tudi pred uveljavitvijo SPZ je torej veljalo, da zastavna pravica na nepremičnini ugasne z vsemi načini prenehanja zavarovane terjatve(3).

8. Hipoteka pa je obenem tudi knjižna pravica, ki nastane, se prenaša in preneha(4) šele z javno objavo teh dejstev v zemljiški knjigi (prvi odstavek 64. člena in 68. člen ZTLR), zato načelo akcesornosti v zvezi z njenim prenehanjem nujno trči ob načelo javnosti in oblikovalne ter publicitetne učinke zemljiškoknjižnih vpisov. Posledica slednjih je, da hipoteka navkljub prenehanju z njo zavarovane terjatve še naprej obstoji. Vendar, kot pristavlja teorija, je tak obstoj po prenehanju zavarovane terjatve nič več kot le formalna posledica publicitetnih učinkov vpisa v zemljiško knjigo(5). V materialnem smislu se namreč hipoteka obnaša enako kot ostali tipi zastavne pravice(6) in s prenehanjem zavarovane terjatve preneha(7). Ker torej ugasnitev zavarovane terjatve (v primeru maksimalne hipoteke pa zavarovanega pravnega razmerja) hipoteko vsebinsko izvotli in ji odvzame ves smisel, bi bilo pripisovanje prevelikega pomena dejstvu, da hipoteka formalno sicer še vedno obstoji, v nasprotju s samim bistvom akcesornosti tovrstnega zavarovanja. Pravni učinki vknjižbe po vsebini odmrle hipoteke zato nikakor niso absolutni, temveč ostajajo v okviru dometa načela javnosti (in publicitete) zemljiške knjige, ki – izhajajoč iz namena načela zaupanja v zemljiško knjigo (četrti odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi – Ur. l. RS, št. 33/95) – ne sega preko zagotavljanja varstva dobrovernih udeležencev v pravnem prometu z nepremičninami(8).

9. O supremaciji načela akcesornosti v razmerju do zemljiškoknjižnih učinkov vpisa hipoteke, ki ne zmore več služiti svojemu namenu, tako ne more biti dvoma. Posledica tega je, da imajo zastavitelji (t.i. realni dolžniki), ki niso hkrati tudi dolžniki zavarovanih terjatev (t.i. osebni dolžniki), v primeru hipotekarne tožbe zastavnega upnika zoper slednjega na razpolago tudi ugovore, ki temeljijo na neobstoju oziroma prenehanju zavarovane terjatve(9). Ko pa je tako, sodišče zahtevku iz hipotekarne tožbe ne more ugoditi tudi, kadar iz tožbenih navedb same tožeče stranke izhajajo dejstva, ki jasno kažejo, da sta zavarovano pravno razmerje in iz njega izvirajoča terjatev ugasnila, preden je bila tožba vložena.

10. Slednje, prevedeno v okoliščine obravnavanega primera, pomeni, da sodišče tožbenemu zahtevku zaradi v postopku nespornega dejstva, da je bil nad osebnim dolžnikom iz zavarovanega kreditnega razmerja, podjetjem T. d.o.o., že dobro leto dni pred vložitvijo predmetne hipotekarne tožbe izveden in zaključen stečajni postopek (str. 2 in 3 sodbe sodišča prve stopnje), ne bi smelo ugoditi. Z zaključkom stečajnega postopka namreč v celoti ugasnejo vse terjatve zoper stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka, in sicer ne glede na odstotek poplačila upnikov in ne glede na to, ali so jih upniki v stečaju prijavili ali ne. Takšna izguba terjatve pa ne pomeni samo njene neiztožljivosti, temveč tudi to, da je terjatev (in pravno razmerje, iz katerega izvira) dejansko prenehala(10). Sporni hipoteki sta s tem v materialnem smislu ugasnili, zato poplačilnega upravičenja na njuni podlagi od tega trenutka naprej ne bi smelo biti več mogoče uresničiti(11). Ker sta sodišči z nasprotno odločitvijo zmotno uporabili materialno pravo, je moralo revizijsko sodišče reviziji ugoditi in izpodbijano sodbo ob ugoditvi pritožbi tožencev spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

11. Ker je sodišče reviziji ugodilo po uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe (371. člen ZPP), se z vsebino revizije ni ukvarjalo.

12. Posledica ugoditve reviziji in spremembe izpodbijane sodbe je odločitev o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka, ki je pravdo izgubila, mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti stroške prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega postopka. Ti, odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, skupaj znašajo 5.138,36 €.

Op. št. (1): Za t.i. maksimalno hipoteko je za razliko od klasične hipoteke značilno, da ni akcesorna zavarovani terjatvi, temveč celotnemu (zavarovanemu) upniško-dolžniškemu razmerju. Več o tem Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 452–453. Op. št. (2): Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) to pomanjkljivost odpravlja v 137. členu. Ta člen, ki se uporablja tako za zastavno pravico na premičninah kot za hipoteko, določa, da: ''če preneha zavarovana terjatev, zastavna pravica preneha, če zakon ne določa drugače''.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 263/2004 z dne 22. 9. 2005. Op. št. (4): Izjema je npr. zakonita hipoteka, pri kateri je zemljiškoknjižni vpis zgolj deklaratorne narave.

Op. št. (5): Glej Juhart, Berden, Keresteš idr., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 698. Op. št. (6): Ibid. Op. št. (7): Tako Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 407. Op. št. (8): Več o tem glej sklep II Ips 421/2007 z dne 27. 9. 2007. Op. št. (9): Glej Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 445. Op. št. (10): Primerjaj sodbi VS RS II Ips 669/2005 z dne 31. 1. 2008 in II Ips 76/2007 z dne 10. 4. 2008. Op. št. (11): Glej sklep VS RS II Ips 421/2007 z dne 27. 9. 2007.