Jedro

Z določbo 5. člena ZDen so zajete vse vrste pravnih poslov, ki so bili podlaga za prehod stvari ali premoženja v državno last. Ti pravni posli so lahko odplačni (na primer prodaja, menjava) ali neodplačni (darilo), med živimi ali za primer smrti (torej tudi oporoka). Vprašanje sile, grožnje ali zvijače državnega organa ali predstavnika državne oblasti je treba pojmovati širše, kot je veljalo po pravnih pravilih paragrafov 869 do 871 ODZ oziroma kot velja po 60. do 65. členu ZOR.

Namen denacionalizacije je v popravi nekaterih krivic, ki so se zgodile v preteklem revolucionarnem obdobju in v vrnitvi premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, o nacionalizaciji, o zaplembah in z drugimi predpisi, ali je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, do katerega je prišlo zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnikov oblasti. Ker je zakonodajalec izhajal iz tega, da je bilo v določenem časovnem obdobju podržavljeno premoženje na podlagi predpisov in odločb državnih organov, ki niso bili zakoniti, ali na podlagi pravnih poslov, ki so bili sklenjeni zaradi grožnje, sile ali zvijače, je treba po sedanjih civilizacijskih standardih v konkretnih primerih presoditi, če je prišlo do podržavljenja premoženja na zatrjevani podlagi ali ne.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge stopnje in prve stopnje, s katerima sta zavrnili zahtevek predlagateljice za denacionalizacijo, se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. izreka sklepa ugotovilo, da je predlagateljica umaknila zahtevo za denacionalizacijo proti Mestni občini N., Občini M., Občini K., Cestnemu podjetju N., Kmetijski zadrugi G., Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije in Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Pod 2. pa je ponovno zavrnilo njeno zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin proti zavezanemu Slovenskemu odškodninskemu skladu in Občini B.. Ker se s tako odločitvijo predlagateljica ni strinjala, je vložila pritožbo, toda sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu pritožbenega sodišča je - v zvezi z 2. točko sklepa sodišča prve stopnje - predlagateljica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj ugodi reviziji in spremeni izpodbijana sklepa, tako da ugodi predlogu za denacionalizacjo; podrejeno pa, naj razveljavi izpodbijana sklepa in vrne zadevo v novo odločanje. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker nista opravili širše analize, kako je ravnanje oblastnih organov v kontekstu takratnih družbenih razmer vplivalo na voljo oporočitelja. Po mnenju predlagateljice je sodišče zmotno razumelo njeno izvajanje, da je pokojni M. D. dne 20.11.1948 podpisal oporoko pod vplivom sile in grožnje, saj sta bila oporočni priči predsednik in tajnik KLO K., za katere je sodišče pod opr. št. G 140/56 dne 9.11.1955 navedlo, da ju šteje za priči v korist Krajevnega ljudskega odbora K., čigar funkcionarja sta takrat bila. Predlagateljica je namreč hotela opozoriti, da je bilo postopanje državnih organov pri sestavi oporoke nezakonito in v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo. Da je bila oporoka napisana pod vplivom sile in grožnje kaže tudi to, da je bila napisana nekaj dni pred oporočiteljevo smrtjo, da je bil oporočitelj bolan in ni več mogel govoriti, ni več jedel, le malo čaja ali vode je še popil; da so lokalni funkcionarji prišli k njemu v sobo pod pretvezo, da so prišli na obisk, nato pa so zaklenili vrata za seboj; in da sta bili oporočni priči človeka, ki sta bila "zakon na vasi". Dodaja, da kaže na silo in grožnjo tudi dejstvo, da dediči po pokojnem M. D. v zapuščinskem postopku niso hoteli priznati oporoke, zaradi česar je moral Občinski ljudski odbor vložiti tožbo na veljavnost oporoke. V tem postopku je sodišče štelo, da je oporočitelj popolnoma svobodno in brez vsakega pritiska sam narekoval oporoko, kar je bilo v postopku za denacionalizacijo s pričami ovrženo, saj M. D. takega razpolaganja ni bil sposoben.

Predlagateljica trdi, da je v pritožbi precizno prikazala, na zapustnik v oporoki ni prostovoljno in svobodno razpolagal s premoženjem, zato meni, da bi moralo zlasti pritožbeno sodišče na to odgovoriti in ne bi smelo tako ozko tolmačiti okoliščin iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji, da bi ga lahko prepričalo le pričanje pok. M. D.. Pri tem se sklicuje na odločitev v zadevi II Ips 562/96, po kateri je namen Zakona o denacionalizaciji v popravi krivic, ki so bile zlasti v povojnem obdobju storjene s poseganjem države v lastninske odnose v imenu tako imenovane revolucionarne preobrazbe takratne družbe z uvajanjem socialističnih družbenoekonomskih odnosov in v imenu obračuna s takratnemu režimu sovražnimi osebami. Sodišču druge stopnje očita, da je vzelo preozko podlago za odločanje o grožnji, sili in zvijači, saj je M. D. iz strahu in obupa podpisal nekaj, česar se ni zavedal, kar pa je takratni Ljudski odbor zlorabil in dosegel, da je oporočitelj odboru in nekaterim pričam zapustil del premoženja. Predlagateljica še navaja, da sta sodišči zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča premalo analizirali vse okoliščine kot celoto, temveč sta se omejili samo v ocenjevanje posameznih navedb in dokazov. S tem sta bistveno kršili določila Zakona o pravdnem postopku, saj nista ocenili vseh dokazov skupaj. Na to je predlagateljica opozarjala že v pritožbi, toda sodišče druge stopnje se ni opredelilo do vseh dokazov, ki kažejo na nezakonita razpolaganja v oporoki in s tem na napako v zapustnikovi volji. Od tod očitek, da pritožbeno sodišče ni odločalo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), ki se uporablja v zvezi z 56. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št.27/91 do 66/2000) in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. SRS, št. 30/86 do RS, št. 55/92), je bila revizija vročena zavezancema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po 5. členu ZDen je do denacionalizacije upravičena oseba, katere stvari in premoženje so prešle v družbeno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Vrste pravnih poslov, s katerimi so stvari ali premoženje prešli iz zasebne v državno last, niso naštete niti omejene. Z določbo zakona so zajete vse vrste pravnih poslov, ki so bili podlaga za prehod stvari ali premoženja v državno last. Ti pravni posli so lahko odplačni (na primer prodaja, menjava) ali neodplačni (darilo), med živimi ali za primer smrti (torej tudi oporoka).

Vprašanje sile, grožnje ali zvijače državnega organa ali predstavnika državne oblasti je treba pojmovati širše, kot je veljalo po pravnih pravilih paragrafov 869 do 871 Občnega državljanskega zakonika (ODZ) oziroma kot velja po 60. do 65. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Zato ne gre zgolj za vprašanje, ali je bil tožnik v času razpolaganja s svojim premoženjem sposoben testirati oziroma ali je bil priseben do smrti, kar je bilo predmet postopka v zadevi, ki je tekla pod opr. št. G 140/56. Kot je pojasnilo Višje sodišče v Kopru pod opr. št. Cp 10/94, ko je 16.3.1994 razveljavilo sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče prvič zavrnilo zahtevek za denacionalizacijo, gre v primerih denacionalizacije za povsem drugo zadevo. Namen denacionalizacije je v popravi nekaterih krivic, ki so se zgodile v preteklem revolucionarnem obdobju in v vrnitvi premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, o nacionalizaciji, o zaplembah in z drugimi predpisi, ali je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, do katerega je prišlo zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnikov oblasti. Ker je zakonodajalec izhajal iz tega, da je bilo v določenem časovnem obdobju podržavljeno premoženje na podlagi predpisov in odločb državnih organov, ki niso bili zakoniti, ali na podlagi pravnih poslov, ki so bili sklenjeni zaradi grožnje, sile ali zvijače, je treba po sedanjih civilizacijskih standardih v konkretnih primerih presoditi, če je prišlo do podržavljenja premoženja na zatrjevani podlagi ali ne.

Zato je zmotno izhodišče sodišč prve in druge stopnje, ki sta ozko presojali okoliščine, v katerih je M. D. napravil oporoko in sta presojali predvsem njegovo oporočno sposobnost. Njegovo ravnanje je treba presojati širše. Napako njegove volje v času zapisa oporoke je treba presojati ob upoštevanju družbenih razmer v takratnem času, kar pomeni, da intenzivnosti napake ni mogoče ugotavljati v tako ozkem merilu kot v sedanjih razmerah, in da je treba hkrati ugotoviti konkretno grožnjo, silo ali zvijačo, ki je bila usmerjena na sklenitev konkretnega pravnega posla. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati po eni strani premoženjsko stanje M. D. pred drugo svetovno vojno in po njej, njegov odnos do nove oblasti, njegov odnos do konktretnih dogodkov v njegovem življenju (smrt žene, preselitev v pritličje, prihod njegovega brata in žene) ter njegov značaj in odnos do življenja sploh. Ne nazadnje bo moralo upoštevati njegovo zdravstveno stanje, saj je bolehal zaradi raka v grlu, in čas, ki je potekel od oporoke do smrti. Po drugi strani je pomemben odnos predstavnikov oblasti do M. D. ter okoliščine v zvezi z njihovim obiskom. Natančneje bo treba pojasniti, če je res obstajalo kako sorodstveno razmerje, ki je omenjeno v oporoki, upoštevati bo treba pogostnost obiskov oporočnih prič pri M. D., okoliščine obiska, v katerih je nastala oporoka in ne nazadnje izjave oporočnih prič ter vaške komentarje, pa čeprav zaradi odmaknjenosti časa ne bodo mogli biti natančneje krajevno, časovno in osebno opredeljeni. Ugotoviti je treba tudi razmerje med velikostjo premoženja, ki ga je M. D. zapustil svojcem in državi ali predstavnikom oblasti.

Potem, ko bo sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, naj v utemeljitvi svoje odločitve natančno pojasni, kaj šteje za dokazano in česa ne ter razloge za tako oceno. Samo na ta način bo v primeru pritožbe sodišče druge stopnje lahko presodilo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Če bo ugotovilo, da je podana grožnja, sila ali zvijača predstavnikov oblasti pri oporočnem razpolaganju M. D., naj sodišče prve stopnje ugotovi tudi, kakšna je možnost vrnitve podržavljenega premoženja (vrnitev v naravi ali odškodnina v obliki nadomestnega premoženja ali odškodnina v denarju) in kdo je zavezanec.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč pomanjkljivo in zmotno ugotovili dejansko stanje. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji in po drugem odstavku 380. člena ZPP razveljavilo izpodbijana sklepa ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.