Jedro

Do trenutka konverzije prisojenih zneskov v tolarsko protivrednost, to je do plačila, je potrebno tožnikove terjatve obrestovati kot terjatve v tuji valuti. Obrestne mere za obveznosti, ki so izražene v tuji valuti, sicer ne določa noben predpis, zato je to pravno praznino zapolnila sodna praksa z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v 5. tč. izreka razveljavi.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1.1.1991 do 10.8.1992 obračunati razliko v plači med dejansko prejeto plačo in plačo po 16. plačilnem razredu v bruto znesku 10.991,80 DEM in ji izplačati tolarsko protivrednost razlike v neto znesku 8.104,00 DEM, obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije za DEM, veljavnem na dan plačila, z zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od zapadlosti do plačila, po kateri se pri Gorenjski banki d.d. Kranj obrestujejo devizne hranilne vloge v DEM, vezane nad eno leto in sicer od posameznih mesečnih zneskov, določenih v izpodbijani sodbi, od dnevov v mesecih do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek na plačilo razlike v plači z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih tolarskih mesečnih neto zneskov od zapadlosti do plačila in višji podredni zahtevek, to je razliko v DEM med 16. in 18. plačilnim razredom. Nadalje je v 3. tč. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici tolarske dodatke k plači z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila v višini 6.135,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov in dnevov, določenih v izreku izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo višji zahtevek iz naslova dodatkov k plači, to je za razliko med 16. in 18. plačilnim razredom.

Zahtevek na razveljavitev ugotovitvenega sklepa z dne 22.8.1993, spremenjenega s sklepom z dne 4.11.1993, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna od bruto zneskov razlik v plači in dodatkih obračunati za tožnico in plačati prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, v 8 dneh pod izvršbo. Kar tožnica zahteva iz naslova davkov in prispevkov več ali drugače, se zavrne. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici stroške postopka v znesku 255.513,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo. Tožena stranka pa trpi sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki in sicer, tožena stranka le zoper 6. tč. izreka izpodbijane sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Zoper zavrnilni del oz. zoper 2., 4., 5., 7. in 8. tč. izreka izpodbijane sodbe se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja prav tako vse zakonite pritožbene razloge.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, jih pravilno dokazno ocenilo in pravilno uporabilo materialno pravo, le napačno je uporabilo procesne določbe, ko je ponovno odločalo o zahtevku za razveljitev ugotovitvenega sklepa z dne 2.2.1993, spremenjenega s sklepom z dne 4.11.1993. Zato pritožbeno sodišče ne ponavlja ralogov izpodbijane sodbe.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče napačno odločalo glede tožene stranke, da je dolžna od bruto zneskov razlik v plačah in dodatkih obračunati in za tožnico plačati prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Meni, da izrek sodbe ni skladen z obrazložitvijo sodišča in da osnova za prispevke ni bruto plača, izplačana v Nemčiji, kot je to sodišče odločilo v 6. tč. izreka, temveč osebni dohodek, ki bi ga delavec imel, če bi takšno delo opravljal v domovini. Ta osnova je določena v 2. alinei 1. odst. 14. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS št. 48/90), tako kot določa prej navedeni zakon, pa tudi 189. čl. Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke. Meni, da zato prispevkov za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ni mogoče obračunati od bruto razlike v plači, določeni za delo v Nemčiji v bruto DEM, temveč so razlike osnove za prispevke, ki jo je ugotovil izvedenec in je navedena v tabeli izvedeniškega mnenja. Z izvedeniškim mnenjem na strani 6 z dne 25.1.2001 sta se strinjali obe stranki, kot je sodišče ugotovilo v obrazložitvi sodbe.

Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del navaja, da je bistveno vprašanje, na katerega je moralo sodišče odgovoriti in sicer, da o sporni razporeditvi ni bila izdana zakonita odločba. V tej zvezi je treba poudariti, da je bilo v tej zadevi že pravnomočno ugotovljeno, da je razporeditev tožnice na delovno mesto administrator nezakonita, zato se razveljavi (glej točko 1 sodbe opr. št. II Pd 891/94, z dne 12.5.1995). Logična posledica take ugotovitve je razveljavitev ugotovitvenega sklepa z dne 22.8.1993, spremenjenega s sklepom z dne 4.11.1993. Sodišče je tak zahtevek zavrnilo in odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da sklep sam po sebi ni nezakonit. To stališče je nevzdržno in ga je zato potrebno "spraviti s sveta". Pravni interes za ta del zahtevka ima tožnica posebej, ker je sodišče priznalo terjatev le do višine 16. plačilnega razreda. V tem je sodba nerazumljiva in so razlogi sami s seboj v nasprotju.

Nadalje pritožnica zatrjuje, da je tekom postopka s številnimi dokazi utemeljila, da je v spornem obdobju opravljala delo tajnice prevajalke in zato zahteva plačilo, predvideno za 18. plačilni razred. Tožnica je komunicirala (tako ustno kot tudi pisno) v tujem jeziku in bi sodišče tudi po prostem preudarku zaključilo, da je bilo to delo precej zahtevnejše od dela, ki so ga opravljale tajnice v domovini. Opozarja, da prevajanja v okviru tega delovnega mesta ne gre enačiti s prevajanjem v širšem smislu, ki ga je v danem primeru opravljala K. R.. Tajnica prevajalka ne bi bila razvrščena "samo" v 18. plačilni razred, če bi se od nje zahtevalo prevajanje v širšem smislu (pogodbe, ponudbe itd). Pravnomočno je že bilo ugotovljeno, da je nova razporeditev tožnice bila nezakonita. Ne glede na sistemizacijo bi bilo treba upoštevati le dejansko opravljeno delo, to je tajnice - prevajalke. Tožnica opozarja na "Notranje sporočilo T. Š., štev 8000/93-92, z dne 2.6.1992". Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delovno mesto tajnice, razvrščeno v 16. plačilni razred.

Nadalje se glede plačila zamudnih obresti tožnica pritožuje, da sklicevanje sodišča na 71. člen Zakona o banki Slovenije ni utemeljeno, ker za to vprašanje ni pomemben. Gre za vprašanje, kdaj naj se terjatev, dogovorjena v tuji valuti konvertira v tolarsko protivrednost. Sodišče je kot datum preračuna upoštevalo datum plačila, tožnica pa datum zapadlosti. Glede tega dela odločitve sodba nima razlogov in je zato podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Ni nobenega razloga, ki bi nasprotoval njenemu zahtevku za preračun terjatve iz DEM v SIT na dan zapadlosti, glede vprašanja zamudnih obresti pa je na tak način celo primernejši, saj so za tolarske terjatve te obresti določene z zakonom, medtem ko za terjatve v tuji valuti obstaja glede obresti pravna praznina.

Končno se tožnica pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki jih sodišče ni priznalo v zadostni višini. Neutemeljeno je zavrnilo prevozne stroške, ki jih je imela tožnica s prihodom na glavne obravnave iz Berlina v Ljubljano. Že od 15.8.1988 dalje je namreč njeno začasno prebivališče v Berlinu, kjer tudi dejansko živi, zato je predložila ustrezna dokazila.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da sta obe pritožbi neutemeljeni, razen delno tožničina glede odločanja o osporavanih sklepih tožene stranke z dne 22.8.1993 in dne 4.11.1993, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe.

Tožena stranka v pritožbi v bistvu predlaga za 6. točko izreka dajatveni zahtevek, sodišče pa niti v izreku niti v obrazložitvi ni opredelilo dajatvenega zahtevka, ker ni odločalo o višini prispevkov, saj sicer delovno sodišče ne odloča o višini v tem delu bruto plače. Delodajalec mora plačilo prispevkov izvesti po zakonski dolžnosti oz. po predpisih. To ni razmerje med delavcem in delodajalcem, zato je v izreku določena dolžnost plačila prispevkov za delodajalca le opozorilne narave. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.

Tudi pritožba tožeče stranke glede zavrnjenih dajatvenih zahtevkov ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno in obrazloženo zavrnilo dajatvene zahtevke za razliko med 16. plačilnim razredom in 18. plačilnim razredom. Zahtevek ni utemeljen tudi po dejansko opravljenem delu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo tudi izpovedbo priče T. Š. in lastno izjavo tožnice, da je prevajalsko delo opravljala K. R.. T. Š. je na glavni obravnavi dne 5.1.1995 izpovedal, da tožnica prevajalskih del ni opravljala, morala pa je znati nemško. Prevajalska dela, predvsem prevajanje pogodbe je opravljala K. R., ki aktivno obvlada nemško in angleško. Prevajalsko delo, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne pomeni kontaktiranje ali pa tudi korespondiranje tajnice v nemškem jeziku. Znanje nemščine je bil pogoj za zasedbo delovnega mesta tajnice. Tudi tožnica niti v pritožbi ne navaja, da bi opravljala taka dela, ki pomenijo prevajalsko delo. Zato zahtevki za plačilo razlik do 18. plačilnega razreda niso utemeljeni.

O plačilu zamudnih obresti pritožbeno sodišče pripominja, da je o tem zavzelo pravno stališče že v sodbi in sklepu Pdp 1093/95 z dne 2.10.1997. Skladno s tem je do trenutka konverzije prisojenih zneskov v tolarsko protivrednost, to je do plačila, take tožnikove terjatve obrestovati kot terjatve v tuji valuti. Že tedaj je pritožbeno sodišče opozorilo, da obrestne mere za obveznosti, ki so izražene v tuji valuti, sicer ne določa noben predpis, zaradi česar je to pravno praznino zapolnila sodna praksa z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero. Tedaj je citiralo tudi pravno mnenje obče seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. in 23.6.1993 - Poročilo o sodni praksi 1/93. Pritožbeno uveljavljanje, ki je sicer ugodnejše za tožnico, ni utemeljeno iz navedenih razlogov.

Pritožba tožnice tudi ni utemeljena glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnitev povrnitve stroškov za potovanje iz Berlina na obravnave pravilno zavrnilo, ne le iz razloga, da je bivališče tožnice v Kranju, ampak tudi, ker je imela tožnica tekom postopka pravnega pooblaščenca, razen tega bi bilo možno, da bi se tožnica dogovorila s toženo stranko oz. sporočila sodišču, kdaj bi se nahajala v Sloveniji, da bi se lahko udeležila glavne obravnave. Tudi iz teh razlogov ni šteti priglašenih stroškov za potovanja iz Berlina na glavne obravnave, za potrebne stroške, ki bi jih bila tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti. Zahtevek povračila teh stroškov zoper toženo stranko ni utemeljen.

Utemeljena pa je pritožba glede izreka pod tč. 5 izreka za razveljavitev ugotovitvenega sklepa z dne 22.8.1993 in spremenjenega s sklepom z dne 4.11.1993. Upoštevaje pravilne pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o tem zahtevku že bilo odločeno s 1. tč. izreka sodbe II Pd 891/94 z dne 12.5.1995, ki je bila v tem delu potrjena s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1093/95, z dne 2.10.1997, čeprav datuma odločb tožene stranke v prvi sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, nista bila citirana, je pa jasno, da gre za sklepa z dne 22.9.1993 in 4.11.1993 tožene stranke. Sodišče prve stopnje je to očitno prezrlo in je o zahtevku ponovno odločalo, torej o že pravnomočno razsojeni stvari. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi na pritožbo in tudi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi tožeče stranke ugoditi in razveljaviti tč. 5 izreka izpodbijane sodbe.

Pritožba tožnice ni bila utemeljena, razen v delu, v katerem bi tudi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti, zato tožnica trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.